V letu 1958 se je prvič v novi Jugoslaviji dogodilo nekaj nezaslišanega. Takrat so morali politiki biti plat zvona, ko so v prvi povojni stavki v socializmu stavkali trboveljski rudarji. Zrušila se je podoba socializma kot družbe brez sporov in nasprotij. Komunistični režim jo je označil za “trboveljske dogodke”. Stavke v socializmu ne more biti, so dejali. Ta se lahko pripeti samo v kapitalizmu. Komunisti so si za isti pomen dogodkov izmišljali olepševalne izraze: prekinitev dela, ustavitev dela, protest, spor, konfliktna situacija, demonstracija ali morda celo incident. Vendar je njihov namen izboljšati delovne pogoje in plače. Organizirane stavke vodijo sindikati.
Tlenje nezadovoljstva med rudarji je bilo čutiti že nekaj mesecev pred izbruhom. Na partijski konferenci v Zagorju, 4. 8. 1957, je prisostvovala slaba polovica od 306 komunistov in med problemi rudnika je bila poudarjena zaskrbljenost zaradi draginje, delitve dohodka po novem zakonu, slabega dela sindikatov in ostalih težav rudnika. Očitano jim je bilo slabo reševanje zapletenega finančnega stanja rudnika, neprimernih že maksimiranih cen premoga zaradi močno naraslih stroškov dela.
Direktor je organiziral stavko
Za preprečitev inflacije je do tedaj veljal dogovor Marinko – Rudnik o nezvišanju cen premoga. Nujno je bilo treba povečati produktivnost in omejiti stroške dela. Dogovor Izvršnega sveta Slovenije, da krije stroške izplačila dobička iz investicijskega sklada za 29. november, se ni uresničil. Ta se je zavlekel na konec leta in s tem močno poslabšal razpoloženje rudarjev. Na seji sindikata so ugotovili 60 milijonov dinarjev izgube, ki je ne more rešiti za 5,2 odstotka višja cena premoga. Rudniški sindikat je bil prisiljen odstopiti.
Predsednik SZDL občine Trbovlje Jože Pikl je opozoril sekretarja CK ZKS Miho Marinka, da bodo stavkali, če ne dobijo denarja. Čeprav se je zadeva počasi reševala, se je ožji krog odločil za stavko. Očitno je postalo, da je v igri globlji interes. Direktor Alojz Ribič je želel postati poslanec, vendar mu je Marinko nasprotoval. »Ti si gospodarstvenik, ne pa politik,« mu je zabrusil. Potem se je zgodil unikum v zgodovini delavskega razreda, da je direktor organiziral stavko. V bistvu se je zanjo odločil ožji krog vodilnih, ki so ga sestavljali še predsednik SZDL občine Trbovlje in sekretar občinskega komiteja ZKS Jože Pikl ter še predsednik sindikata rudnika Trbovlje in sekretar štrajka tovariš Šipek ter šef Udbe v Trbovljah in poznejši župan tovariš Cink, ki je bil nato zaradi prevelikega odmerka svoje plače odstavljen.
Delegacija veljakov se je napotila v Beograd na ministrstvo za rudarstvo in zvezni sindikat, da razložijo težke razmere v Trbovljah. Ko so čakali na vlak v Zidanem Mostu, da presedejo, so dobili sporočilo, da se je že začela stavka v eni od jam nočne izmene. Delegacija se odloči za nadaljevanje poti. Delegacija kliče iz Beograda v Trbovlje in tu jih prevežejo neposredno v jamo, kjer stavkovni štab ne verjame njihovim obljubam. Pri povratku iz Srbije se ga tovariš Pikl napije in v pijanosti izreče nekaj neprimernih besedi, zato ga zaprejo. Stavkovni odbor zahteva nujen obisk Mihe Marinka v Trbovljah. Komunikacija razjarjene množice s predstavnikom oblasti in njihovim rojakom sploh ni bila mogoča. Kot zelo slab govornik in retorik je z jecljajočim nagovorom pred pettisočglavo množico razložil težko situacijo, in namesto, da bi obljubil trinajsto plačo, jim je potarnal, da je denarja le za polovico trinajste.
Prevarani rudarji so v besu prevrnili njegov avto in mu preprečili nadaljnji govor. Besen rudar mu je s sekiro presekal mikrofonski kabel. Ker je bil ta dan tudi plačilni dan, so prišle ženice po plačo. Takrat so bili rudarji deležni vina za pitje med delom in tobaka za žvečenje. Tokrat so jim žene prinesle alkoholno pijačo. V besu so ga pregnale z besedami: »Ti nam boš govoril, ki si nam med vojno kure kradel.« Resnično so domačini svojega rojaka poimenovali kurji tat.
Slovenski “Atila” v ozadju grozil s svojo strašno šibo
Njegovo srečanje se je končalo v spremstvu milice in vračajočih se rudarjev v jamo. Marinko je postal krivec, da se stavka ni končala. Postal je ideološki mečkač. Krivda se lahko pripiše tudi nesposobni partijski smetani v Trbovljah. V času stavke je prispela delegacija iz Beograda v sestavi Ranković, Kardelj in Todorović v Ljubljano. Obljubila je 30 odstotkov mesečne plače kot novoletni dobiček. Rudniška uprava s tem nizkim dodatkom ni upala stopiti pred rudarje in jim je obljubila 50-odstotni dodatek, da jih je lahko pripravila do dela. Po teh dogodkih je stekla politična akcija za dokončno ureditev razmer. Stavkajoči so za prekinitev stavke podali svoje zahteve v devetih točkah.
Za dokončanje stavke so v Trbovlje prišli Stane Kavčič, Lidija Šentjurc in Boris Kraigher. V tem kriznem času je postalo stanovanje direktorja Ribiča sedež vodstva občine. Da vsa zadeva ni ostala v okviru političnih obljub in prerekanj, je v ozadju grozil s svojo strašno šibo sam slovenski “Atila”. Številčno je Maček povečal ekipe v vseh treh mestih postaje ljudske milice. Občinskemu sekretariatu je poslal v pomoč skupino uslužbencev državne varnosti. Direktorju rudnika je zabičal in zagrozil s fizičnim napadom vojske in enot milice, ki čakajo v tovornjakih na Trojanah. Njegovo grožnjo je pozneje potrdil tudi Edvard Kardelj v svojem ekspozeju na seji CK ZKS.
Damjan Likar