Komunistični spomeniki – sramota, ki umira počasi

Datum:

Če se je v zadnjih mesecih veliko pisalo o tem, kako so aktivisti gibanja Black Lives Matter rušili nekatere ameriške spomenike, ki so preveč spominjali na rasizem, pa v naši državi ostajajo spomeniki komunistični revoluciji in njenim krvnikom še vedno nedotaknjeni. Ostajajo kot nemi spomin na krvavo ideologijo, ki jo mnogi še vedno častijo, čeprav posmrtne ostanke komunističnega nasilja še vedno odkopavajo. Prav v teh dneh se je začel odkop pri Mostecu blizu Brežic.

 Lahko bi torej rekli, da komunistična sramota umira počasi, čeprav imajo mnogi občutek, da sploh ne umira, kajti ob simbolih ideologije, ki je Slovenijo zlasti leta 1945 potopila v kri, se navdihuje veliko mladih. A zadnje je očitno najpomembnejše, da se finančno napajajo tako, kot so se mnogi napajali v času prejšnjega sistema – z jemanjem denarja davkoplačevalcem. Očitno je “razpolovna doba” komunizma, kot temu pravijo nekateri zlobni jeziki, še vedno nekje na začetku, vlada pa je zaradi težav v koaliciji nekako pritisnjena ob zid, saj se mora izogibati ideološkim temam.

Kosti, ki govorijo o zločinu
Potem ko smo v Demokraciji izčrpno poročali o delovanju vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, nazadnje v primeru izkopa iz brezna 3 na območju Kočevskega roga (domnevajo, da so tam pokopani tisti, ki so bili zaprti v novomeških zaporih Ozne, nato pa so bili pobiti po že razglašeni splošni amnestiji), je sedaj prišla na dan nova lokacija, ki pa je pravzaprav že znana, saj se je o njej poročalo že v začetku devetdesetih let. Avtor teh vrstic je zanjo izvedel pred petimi leti od nekdanjega poslanca krščanskih demokratov Cirila Kolešnika.

Mostec pri Brežicah, prikrito morišče. (Foto: STA)

Gre za protitankovski jarek na območju med Brežicami in Dobovo, pri naselju Mostec. Na žrtve povojnih pobojev opozarja križ ob cesti, ki povezuje Brežice z mejnim prehodom Rigonce oz. Zaprešić na Hrvaškem. Vladna komisija, ki jo vodi Jože Dežman, se je lotila odkopa južnega dela jarka, in sicer pri reki Savi, kjer je tudi protipoplavni nasip. Ker naj bi v bližini začeli graditi hidroelektrarno Mokrice, bo to območje zalila voda (umetno jezero), zato je prišlo do dogovora z investitorjem, da se posmrtni ostanki izkopljejo in analizirajo, nato pa se odpeljejo v kostnico na mariborskem pokopališču. Po oceni arheologa Uroša Koširja naj bi šlo za posmrtne ostanke 139 ljudi, medtem ko višji kriminalistični svetnik Pavel Jamnik ne želi ugibati o številu niti o strukturi, saj se je doslej že večkrat izkazalo, da so bili končni izsledki raziskav povsem drugačni od prvotnih domnev.

Med pobitimi večinoma civilisti
Kakorkoli že, vladna komisija je na kraju izkopa organizirala tiskovno konferenco. Udeležilo se je nekaj nad deset novinarjev (vključno z avtorjem teh vrstic). Razlog za takšen dogodek verjetno ni bil samo v tem, da je zaradi težav z novim koronavirusom laže organizirati takšen dogodek na prostem, ampak tudi zato, da so si lahko predstavniki tiska v živo ogledali posmrtne ostanke. Med kostmi je bilo mogoče videti ostanke žic, s katerimi so bili zvezani ujetniki, čevlje, tako moške kot ženske, celo nožno protezo pa tudi zobovje. V bližnjem zabojniku pa je bilo razstavljenih nekaj najdenih predmetov, med katerimi je bilo več rožnih vencev, svetinjic, gumbov, ostankov streliva, vmes je bila celo čutarica za vodo. Ker je ostankov uniform malo, domnevajo, da je šlo delno za civiliste, delno za vojne ujetnike, ki so jih večinoma, preden so jih pobili, slekli in zvezali z žico. Glede na ostanke čevljev so bile vmes zagotovo tudi ženske, ni pa znano, ali so bili tudi otroci. Gotovo pa je bilo precej takšnih, ki so komaj dobro odrasli. Žrtve so bile pobite med majem in oktobrom 1945, sklepajo pa, da gre za Slovence, Hrvate in Nemce.

Žrtve zvezali in jih ustrelili
Za zdaj je, kot so pojasnili v komisiji, predviden iznos posmrtnih ostankov, vendar bo mogoče šele po končanem iznosu ugotoviti natančnejše število žrtev, saj je potrebna še antropološka analiza. Po končanem izkopu zgornje površine protitankovskega jarka pa je razvidno, da gre za tri različne likvidacije in zakope; v prvi skupini je bilo vsaj 32, v drugi vsaj 27 in v tretji vsaj 80 ljudi. Po pomoru in zasutju prve skupine je bila v jarku pobita in zasuta druga skupina, tej pa je sledila še tretja, to je največja skupina pobitih ujetnikov. Domnevajo, da so bili v prvi skupini vojaki, med njimi verjetno tudi civilisti, slednji pa prevladujejo v drugi skupini. Glede na odkrite predmete − lasnice, ženski čevlji − so bile v drugi skupini tudi ženske, ena od žrtev pa je imela umetno nogo.

Posmrtni ostanki iz komunističnega morišča.

V tretji skupini prevladujejo pripadniki različnih oboroženih sil. Odkriti predmeti žrtev so slovenskega, nemškega in hrvaškega izvora, kar nakazuje, da so bile v grobišču zakopane žrtve različnih narodnosti. Velik del žrtev v prvih dveh skupinah je bil obut, vsi v tretji pa so bili skoraj brez izjem bosi. Zagotovo je bila večina ujetnikov slečena vsaj do spodnjega perila. Večina skeletov ima opazno z žico na hrbtni strani zvezane roke. V zasutju jarka in med posmrtnimi ostanki so odkrili tudi številne ostanke streliva različnih kalibrov, kraj njegovega odkritja pa nakazuje, da so bile žrtve ustreljene na robu jarka oziroma v njem, je novinarjem pojasnil arheolog Uroš Košir.

Ker jih niso mogli umoriti v Hudi jami …
Po besedah vodje akcije Sprava Pavla Jamnika je bila to ena prvih lokacij povojnih pobojev, za katero je slovenska javnost izvedela po osamosvojitvi, zato se je s tem začela ukvarjati policija. Že leta 1995 in v nadaljevanju leta 2000 so o ugotovitvah obvestili državno tožilstvo v Krškem, je dejal Jamnik. O tem, ali je bil kdo procesiran, pa seveda ni bilo govora. Kljub temu pa so našli nekatera imena pripadnikov KNOJ, ki so sodelovali pri pobojih, saj je bilo vmes kar nekaj Slovencev. Ker so že pokojni, se je tožilstvo z imeni samo seznanilo. Ljudi so v omenjeni jarek vozili s Teharij, morda tudi iz zaporov v Šentvidu, skupino okoli 50 žensk pa so pripeljali iz Hude jame, ker je bil rudniški jašek že poln žrtev. Vsem drugim ujetnikom so dodali še skupino vojnih ujetnikov, in sicer Hrvatov (najverjetneje pripadnikov redne vojske NDH) in Nemcev, ki so bežali. V zvezi s tem se omenja tudi možnost, da so bili med pobitimi tudi pripadniki nemške divizije Prinz Eugen, a kot je pred leti pojasnil sedaj že pokojni duhovnik Janez Zdešar st., se pripadniki te divizije na jugoslovanskih tleh niso bojevali, ampak so prihajali samo na počitnice. Uradna režimska zgodovina je njihovo navzočnost izkoristila za poveličevanje partizanskega gibanja.

Pričevanje šoferjev tovornjakov
Kot je pojasnil predsednik komisije Jože Dežman, gre na morišču za “ujet trenutek smrti”. “Z arheologijo se približamo žrtvam, in če storilci molčijo, pač žrtve govorijo,” je slikovito dejal. Antropologinja Petra Leben Seljak iz podjetja Augusta pa je napovedala, da posamična obravnava skeletov žrtev v danih razmerah ne bo mogoča, uporabili pa bodo strokovni pristop, ki se v arheologiji uporablja za raziskave kostnic. Po njenih besedah bodo vse kosti prešteli in na podlagi njihovega števila določili minimalno število skeletov. Določili bodo tudi spol žrtev in poiskali morebitne patološke spremembe, ki bi lahko pokazale na vzrok smrti, je med drugim dejala antropologinja Leben Seljakova. No, ne glede na to, da za postopke ne bo veliko časa, bodo desne stegnenice posmrtnih ostankov poslali v depo vzorcev za identifikacijo, za kar je zadolžen policijski forenzični laboratorij v Škofji Loki. Drobne najdbe pa bodo izročili Muzeju novejše zgodovine.

Ob tem naj še spomnimo, da je že leta 1990 članek, ki se je navezoval na omenjeno morišče, v Demokraciji (tedanjem glasilu Demosa) objavil novinar Ivo Žajdela. Slednji je tudi povzel pričevanja šoferjev tovornjakov, ki so vozili ujetnike na morišče. Med njimi je bil Jakob Ugovšek, ki je pričal na Pučnikovi komisiji, pa tudi F. M. (Franc Miklavčič). Žajdela je obiskal tudi kraj, kjer naj bi bilo po ocenah Marka Štrovsa (v poročilu sektorja za vojna grobišča ministrstva za delo, družino in socialne zadeve leta 2010) kar deset tisoč žrtev! To pomeni, da so z zadnjo akcijo odkopali le majhen del vseh posmrtnih ostankov iz omenjenega protitankovskega jarka.

“Padel” samo Kardeljev kip v Rogatcu
Sedaj se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da po vseh teh odkritjih še vedno stojijo po Sloveniji spomeniki, ki opevajo revolucijo. Seznama teh spomenikov nam za zdaj ni uspelo dobiti, je pa res, da tu ne moremo potegniti enačaja med npr. spomeniki revoluciji in nekaterim najbolj znanim revolucionarjem ter spomeniki padlim partizanom in talcem. Spomenik revolucije še vedno straši na Trgu republike, ne daleč stran pa tudi kip krvnika Borisa Kidriča. Temu kipu so se nedavno javno klanjali vrhovni predstavniki SD, med njimi sedanja voditeljica stranke Tanja Fajon in “grobar terana” Dejan Židan. Med najbolj razvpitimi spomeniki je Titov kip v Velenju in še nekateri revolucionarni spomeniki, tudi tisti v Dražgošah ter na Sv. Urhu nad Ljubljano. Eden redkih “padlih” komunističnih spomenikov je Kardeljev kip, ki so ga odstranili izpred OŠ Rogatec. To seveda ni poziv k uničenju teh spomenikov, pač pa k njihovi umestitvi v muzej ali pa v t. i. park groze, kjer bi bili ti spomeniki zbrani na enem kraju.

Odstranjen kip komunističnega tirana Edvarda Kardelja pred osnovno šolo Rogatec.

Totalitarna poškodovanost
Za zdaj ni znano, koliko je v Sloveniji vseh takšnih spomenikov bodisi v obliki skulpture, kipa ali preproste plošče. Po oceni, ki smo jo našli na borčevskem portalu Svobodna beseda (nekdanja Svobodna misel), naj bi bilo v Sloveniji nekaj nad štiri tisoč partizanskih spomenikov. A če je leta 2017 direktorat za kulturno dediščino poslal podatek, da je v Sloveniji malo manj kot tri tisoč takih spomenikov, se postavlja vprašanje, ali so medtem postavili še kakšne nove. Svoj spomenik v obliki doprsnega kipa je zelo hitro po smrti dobil Janez Stanovnik, nekdanji Kardeljev tajnik, medtem ko ga oče slovenske osamosvojitve Jože Pučnik še vedno nima. Verjetno ga bo zelo hitro dobil tudi eden zadnjih preživelih “herojev” NOB Franc Sever Franta, ki se od nedavnega lahko pohvali z ruskim odlikovanjem, sam pa se je v zahvali celo hvalil s svojo prosovjetsko usmeritvijo. Medtem po mladina na kolesarskih protestih časti zločince, kot je kitajski revolucionar Mao Cetung, najbolj revolucionarno navdahnjeni poslanec Miha Kordiš pa “navdušuje” s pričesko v slogu mladega severnokorejskega diktatorja. Skratka, posledice večdesetletne indoktrinacije v šolstvu, medijih in lažnih spomenikih so več kot očitne. Pokojni publicist Justin Stanovnik je imel prav, ko je odnos večine javnosti do žrtev povojnih pomorov in totalitarizma nasploh orisal s sintagmo “totalitarna poškodovanost”. Sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil nas ločuje od temeljev civilizacije in uvršča med družbe, kjer se kot vrednote častijo tudi najbolj zavržena dejanja človeške zgodovine.

Spomeniki in slovenski narobe svet
O spomenikih smo vprašali tudi direktorico Študijskega centra za narodno spravo Andrejo Valič Zver in predsednika društva Združeni ob Lipi sprave Janeza Juhanta. Valič Zverova nam je pojasnila, da je naša spominska krajina precej zverižena, saj imamo v prestolnici še vedno številne spomenike zločincem, po drugi strani pa ni spomenika mnogim zaslužnim ljudem, ki imajo velike zasluge za narod in državo, denimo Jože Pučnik. “Predvsem v imam v mislih številne intelektualce, duhovnike, profesorje, ki so vredni nacionalnega spomina. Tako menim, da zločincem ni mesta na spomenikih.” Kot nam je dejala, se nadaljuje aktivnost Platforme evropskega spomina in vesti za postavitev spomenika vsem žrtvam totalitarnih režimov v Evropi. Zelo dobro bi bilo, če bi tak spomenik zaživel tudi v slovenski prestolnici, saj ima marsikatera nekdanja komunistična država takšen spomenik, denimo Madžarska, Romunija, Litva … Pri nas pa je, kot opozarja Valič Zverova, zgodovinski spomin precej zabrisan.

Podobno meni tudi Janez Juhant, zaslužni profesor teološke fakultete. “Običajno ima vsaka država simbole, ki odražajo njene vrednote, recimo ZDA ima simbol svobode, SSSR je imela Stalina, simbol zatiranja,” je zapisal v odzivu. “Slovenski komunisti so pred vojno, med njo in po njej, ko so izvajali revolucijo, na prvo mesto dali Stalina, ob njem Tita, Kardelja, Kidriča, ki so odgovorni za teror, pobijanje in zatiranje Slovencev. Torej: totalitarna država − totalitarni simboli zatiranja, demokratična država – simboli svobodne družbe. Očitno naši demokrati še niso dojeli, da smo v neskladju: spomeniki krvnikov sodijo v muzeje, ki jih je treba po zgledu demokratičnih držav, npr. Nemčije, odpreti in s temi spomeniki vred v njih prikazati tudi vso njihovo terorsko zlodelo, ki je povzročilo trpljenje in tragedijo naroda. Demokratična Slovenija pa potrebuje na vidnem mestu simbole svobode in demokracije: Kreka, Korošca, Ehrlicha, Pučnika …” je še zapisal Juhant.

Gašper Blažič

Sorodno

Zadnji prispevki

Mladi za Celje: Osnovnošolci predstavili 65 raziskovalnih nalog

Na Osnovni šoli Hudinja je bila minuli četrtek javna...

Prometna nesreča na avtocesti pri Skopicah

28. 3. 2024 ob 16.59 so bili gasilci PGE...

Vladna stran X si je že tretjič prislužila oznako “zavajajoča objava”

Platforma X še vedno gori od zadnjega protokolarnega zdrsa...