fbpx

Kultura stavke

Foto: STA

Pomlad se napoveduje na vsakem travniku in gredici, tema se umika svetlobi, v daljavi misli že odzvanjajo  zvonci kurentov.  Prst zime utegne še  zažugati s snežnim  metežem in nočno zmrzaljo, toda zvončki na  zelenici si mislijo svoje in  predrzno stegujejo glavice. Tam, proti jugu, preseneti vznik narcisinega zelenenja.

Covid je najbolj zažugal zdravstvenim delavcem,  ki so na robu zmogljivosti in živcev. Obupno primanjkuje zdravnikov, vse zaradi preveč omejenega vpisa na medicinske fakultete. Toda še redki zdravniki pa tudi drugo medicinsko osebje se krči, ker odhajajo v tujino, kjer   se manj zgarajo in bistveno bolje zaslužijo.  Da bi  bilo več zdravnikov, je vlada povečala število vpisnih mest v Ljubljani in Mariboru. Dala jim je tudi možnost povišanja  plač. S tem pa je hudo razburila   reprezentativni sindikat  učiteljstva, SVIZ Slovenije. Ker da  učitelji nič manj težko ne delajo kot zdravniki, zato ni razloga, da bi ti imeli  višje plače. In zato bodo stavkali.

Nedvomno so se učitelji znašli  na mestu tistih, ki so morali najbolj spremeniti svoj način dela. Delavci, ki fizično delajo  v gospodarstvu, so delali nespremenjeno, če  slučajno niso bili v karanteni, uradniki so delali na isti način, le  na drugem delovnem mestu, izza domače  pisalne mize. Učitelji pa  so  morali  povsem obrniti način dela. Poučevali so na daljavo, pripraviti so se morali drugače, delati drugačne naloge,  stisniti snov na prednostnem seznamu, drugače komunicirati z učenci in dijaki. In vedeli so, da bo na koncu  test na maturi ali  nacionalnem preverjanju znanja pokazal  rezultate njihovega skupnega dela. To, da so delali od doma, še ni pomenilo, da jim  je bolj udobno, nasprotno, delovnik se jim je pogosto raztegnil čez cel dan.

Lahko primerjamo učiteljevo in zdravnikovo delo?
Je moč primerjati učiteljevo in zdravnikovo delo? Težko. Odgovornost je pri obojih izjemno velika.  Če zdravnik naredi napako, je posledica lahko strašna- invalidnost, smrt pacienta,  žalost in obup svojcev. Če učitelj naredi napako, lahko uniči   kariero mladega človeka.  Lahko ga čustveno pohabi, lahko ga  nič ne nauči, v vsakem primeru je učenčeva ali dijakova, študentova pot slabša, kot bi lahko bila, osebnost pa  poškodovana.

Učiteljica. (Foto: Pixabay)

Nikakor nisem tista, katere mnenje bi bilo lahko merodajno, sem zgolj človek, ki je skusil  tako izobraževalni kot zdravstveni sistem. Toda, roko na srce, vendarle si kot nekdanja učiteljica, ravnateljica, urejevalka sistema, mislim, da bi moral učitelj, da bi zagrešil usodno  pohabljenje človeka,  napake ponavljati iz dneva v dan, meseca v mesec,   pri tem pa  ne bi imel nad sabo nobenega nadzornega mehanizma. Ti pa vendar obstajajo:  je ravnatelj kot pedagoški vodja, je šolska inšpekcija,  so navsezadnje starši pa tudi  sošolci, sošolke – eden izmed naštetih  opazi napako, ki se ponavlja in opozori.  Tudi zdravnik ima nadzorne mehanizme, vendar osebni zdravnik, ki ne napoti  pacienta k specialistu ali specialist  in kirurg z napačno potezo lahko povzroči takojšnjo tragedijo. Redki, toda odmevni  taki primeri v slovenskem prostoru dolgo burijo javnost, neskončno pa pacientove svojce. Želim povedati le, da so odgovornosti enake pri obeh poklicih, le da je tveganje pri zdravniškem poklicu večje zaradi časovno tako zelo omejene dimenzije. Če primerjam oba poklica z letalskimi, bi rekla, da je zdravnik bolj podoben pilotu bojnega letala, ki vozi   z neprimerljivo  večjo hitrostjo  kot  pilot airbusa, ta pa  je odgovoren za stotine potnikov.  Oba imata stresen poklic, le da eden konča svojo  specialno poklicno pot  zelo mlad, saj  je delo pogojeno  z lastnostmi, ki jih ima le  mlad organizem,  drugi pa  doživi  v svojem poklicu  čas za pokoj. Bodite zdaj tako pametni in odmerite plačo, ki bo pravična  za vse! Vsekakor je manj primernih kandidatov za bojna letala kot potniška.

Poskrbeti je bilo treba, da se zdravstveni sistem ne zruši
Vlada  je morala zagotoviti, da se zdravstveni sistem ne zruši. Ob pregorelih zdravnikih, predvsem  pa ob njihovem pomankanju, je morala storiti nekaj, da  sistem obdrži. Medtem ko število okuženih končno upada, in je  v daljavi videti konec epidemije, se je zdelo vodji sindikata prav, da zagreni življenje vladi, otrokom in staršem in poziva učitelje na stavko. Kot bi ne bilo že dosti težav v šolstvu zaradi epidemije.

Plača se učiteljem je povečala
V zadnjih petih letih se je bistveno povišala plača učiteljem, celo tako, da so nekateri  presegli  plače svojih predstojnikov, ravnateljev. Ti so, ravno tako pregoreli,  ker so morali  organizirati delo v nenavadnih okoliščinah,  biti odgovorni za sleherno podrobnost vsakega dejanja  svojih učiteljev, zaradi tega krepko slabe volje. Potrpežljivo čakajo na uskladitev plač in na pamet jim ne pride, da bi oni stavkali. Ker so na mandatu in bi jih starši in ustanovitelji odpoklicali, ko bi zanemarjali svoje delo, pa tudi zato, ker jim vest ne da pognati vsega v maloro in stavkati, če zanemarimo dejstvo, da jim zakonodaja tega tudi ne dovoljuje.

Res me zanima, ali  bo splošna stavka izglasovana ali ne. Vodja, Štrukelj, pravi, da ne dvomi v to. Prepričan je, da mu bodo učitelji, kot že tolikokrat,  pokorno sledili, nič ne razmišljujoč , v veri, da jim mora biti ugodeno zdaj in takoj. Jaz, nasprotno, upam,  da je drugačen način  dela in življenja vendar vplival na celotno družbo tako, da vemo, da se do pravih rešitev pride  s sodelovanjem, s pogovorom za mizo in  predstavljanjem argumentov. Da dobre sistemske rešitve terjajo čas, potrpežljivost in kulturo odnosov.

Sonce vendarle zahaja kasneje. Nekaj več optimizma je. Praznik kulture je pred nami.

Mojca Škrinjar