Manevrska struktura narodne zaščite je bila leta 1990 formirana kot odgovor na takratne grožnje nasilnega posega Jugoslovanske armade v času osamosvojitvenega procesa, saj so poveljniške sile TO SRS in velika večina njihovih aktivnih oficirjev slepo sledili ukazom iz Beograda, kar se je odrazilo tudi skozi izvršen ukaz o razorožitvi TO SRS. Kot organiziran odgovor na (samo)razorožitev TO SRS in s tem jasno izraženo namero zveznih oblasti, da bodo z vojaško silo preprečili osamosvojitev Slovenije, so bile v maju 1990 injicirane priprave za oboroženi odpor, s čimer so zavarovali osamosvojitveni proces. Oktobra 1990 se je MSNZ preimenovala v Teritorialno obrambo Republike Slovenije (TO RS – SV), v bistvu pa gre sistemsko ves čas, vse do danes, za poslanstvo iste organizacije – Slovenske vojske.
V pismu ob 31. obletnici prvih zametkov Slovenske vojske je načelnik Manevrske strukture narodne zaščite Rrepublike Slovenije leta 1990 in prvi načelnik Slovenske vojske Tone Krkovič zapisal pismo v katerem poudarja pomen takratne ustanovitve MSNZ. Kot poudarja, so osamosvojitveni napori slovenskega naroda, dobili teoretsko podlago leta 1987 v nacionalnem programu, objavljenem v 57. številki Nove revije in so se po zmagi DEMOS-a na prvih svobodnih volitvah leta 1990 neposredno soočili s ključnim vprašanjem: “Kako zavarovati osamosvojitveni proces ter na kakšen način preprečiti verjeten nasilen poseg federalnih struktur, še posebej JLA, v praktično izvajanje nacionalne suverenosti?”
Teritorialna obramba Socialistične republike Slovenije (TO SRS) je bila sistemsko del enotnih oboroženih sil Socialistične federativne Republike Jugoslavije. “Velika večina aktivnih oficirjev v višjih poveljniških strukturah TO SRS, čeprav so bili po narodnosti Slovenci, je slepo sledila ukazom iz Beograda,” je pojasnil. Vrhunec takšne slepe pokornosti je bil dosledno izvršen ukaz o razorožitvi TO SRS, ki je bil, kot direktna posledica volilne zmage DEMOS-a, izdan tik pred prisego prve slovenske demokratično izvoljene vlade, sredi maja 1990. Ukazu je sledila prikrita (samo)razorožitev TO SRS. To opredeljuje kot uspešno izvršeno prvo fazo agresije JLA na Slovenijo, kar je bil, de facto, tudi začetek vojne za Slovenijo. Ukazu se je že v prvih dneh uprlo nekaj pogumnih in narodno zavednih poveljnikov občinskih ravni, kar je bilo brez dvoma vsega spoštovanja vredno posamično dejanje.
Kot organiziran odgovor na (samo)razorožitev TO SRS in s tem jasno izraženo namero zveznih oblasti, da bodo z vojaško silo preprečili osamosvojitev Slovenije, so bile v maju 1990 injicirane priprave za oboroženi odpor. Zametki oboroženega odpora so, sočasno z nastajanjem, že izvajali funkcijo varovanja osamosvojitvenega procesa. “Inicializacija in poznejše formiranje oborožene organizacije je potekalo konspirativno, skozi več faz nastajanja in pod različnimi statusi legalitete glede na tedaj veljaven pravni sistem,” je ponazoril.
MSNZ kot prva formacija Slovenske vojske
Kot pojasnjuje, je začetek priprav na organiziran oborožen odpor v začetku potekal brez formalnega naziva, pozneje pa se je naziv oblikoval in spreminjal vse od “jeder odpora”, preko “Vojske Republike Slovenije”, do “Manevrske strukture narodne zaščite – MSNZ”. MSNZ je bila tandemsko vodena iz ravni republiških sekretarjev za obrambo in za notranje zadeve in je nastajala z nepogrešljivo pomočjo posameznikov in skupin, ki so sicer formalno delovali v strukturah tedanje Milice. Oktobra 1990 se je MSNZ preimenovala v Teritorialno obrambo Republike Slovenije (TO RS – SV), v bistvu pa gre sistemsko ves čas, vse do danes, za poslanstvo iste organizacije – Slovenske vojske.
MSNZ po mnenju Krkoviča nima primere v zgodovini. Oblikovana je bila v posebnih razmerah najbolj občutljivega časa slovenskega osamosvajanja in v času nepredvidljivega razpleta svetovne in lokalne politične krize. Na osnovi takratnih razmer so akterji MSNZ logično predpostavljali več let trajajočo vojno na področju Slovenije, ki pa se je k sreči kmalu končala.
V osamosvojitveni vojni je v popolnosti odigrala svojo vlogo
Končni rezultat je bila simbiozna organiziranost več deset tisoč oboroženih vojakov in policistov v enovito in učinkovito, nacionalnim interesom predano vojaško organizacijo. Poslanstvo te edinstvene organizacije, vodene preko koordinacijskih skupin na temeljnih ravneh vodenja in poveljevanja, pa je dobilo potrditev v praksi, ko je leto dni pozneje, v osamosvojitveni vojni, v popolnosti odigrala svojo vlogo.
Sara Rančigaj