Katere zadeve zoper Slovenijo obravnavajo na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP)? Portal Siol je med drugim izpostavil nenavadna sojenja naših ustavnih sodnikov, tudi Roka Čeferina. Pritožbo na ESČP je poslal tudi Boštjan M. Turk, ustavno sodišče je namreč letos poseglo v oprostilno kazensko sodbo – kar je v nasprotju s prakso ustavnega sodišča in skrajno nenavadno. Nenavadna pa je tudi dinamika delovanja ustavnega sodišča, menda predvsem, odkar ga vodi Rajko knez. Tako določeni postopki trajajo tudi dlje od pet let, kar je povsem nerazumno – sodniki v Strasbourgu ocenjujejo tudi to. Primeri, ki so pred ESČP, v dobršnem delu izražajo problem politične pristranskosti slovenskega sodstva, del pa domačijske prepletenosti. Pomembno vlogo bo v spodaj omenjenih primerih odigral nacionalni sodnik, ki pa bo v zadevah, ki so povezane z odvetniško družbo Čeferin, izločen.
Iz Slovenije je na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) eno zadnjih pritožb poslal kolumnist in prodekan Evropske akademije znanosti in umetnosti Boštjan M. Turk. Turka je namreč vrhovno sodišče oprostilo žalitve zgodovinarja Jožeta Pirjevca, ustavno sodišče (US) pa je nato aprila letos poseglo v oprostilno kazensko sodbo – kar je v nasprotju s prakso US. Po mnenju večine na ustavnem sodišču naj bi bil Turk žaljiv, pa čeprav ni objavil neresnic. “Odločitev, da sojenje Pirjevec proti B. M. Turk vrne na prvo stopnjo po več kot desetletju, je napačna, pristranska ter hudo ideološko motivirana. V njej so tudi vsebinske in slovnične napake. Je v nasprotju s pravico in resnico. Primer bom prenesel v tujino,” je Turk na Twitterju komentiral potezo ustavnega sodišča.
Šlo je za kolumno z naslovom Referenti in renegati, ki je bila leta 2011 objavljena v Reporterju. Turk očital Pirjevcu, da je “stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Storil je nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem. Enainšestdeset let po požigu Narodnega doma v Trstu je objavil eno svojih zadnjih del in ga suvereno podpisal (kot vse ostale v tistem času) z Giuseppe Pierazzi. Na svojem zgledu je tako potrdil ‘pravilnost’ fašistične raznorodovalne politike.” Pirjevec si je ime poslovenil šele leta 2002 in dejstvo je, da so vrhovni sodniki Turka že pred leti oprostili, saj so njegove navedbe še v sprejemljivih okvirih ustavne pravice do svobode izražanja ter pravice do svobode izražanja in obveščanja po evropski konvenciji o človekovih pravicah. “Kje je bil leta 2002 Mussolini, kje je bilo fašistično zatiranje in nasilje nad Slovenci, je pa retorično vprašanje, na katero si lahko odgovori vsak sam,” je pripomnil Turk in dodal še vprašanje: “Kakšen smisel sploh ima takšno ponovno sojenje, razen tega, da pač bremeni davkolačevalce?”
Čeferin je o isti zadevi odločal na dveh stopnjah; razkrili tudi druge nepravilnosti
Veliko javne pozornosti je požela tudi pritožba zoper ustavnega sodnika Roka Čeferina, ki je o isti zadevi odločal na dveh stopnjah. Ko je ustavni sodnik izvedel, da na ESČP zoper njegovo ravnanje teče postopek, je kolegom ustavnim sodnikom predlagal, da sicer že dokončno odločitev spremenijo, kar se je nato tudi zgodilo. Gre za zadevo Kodrič proti Sloveniji – Odvetniška zbornica Slovenije je namreč leta 2014 zavrnila vpis odvetniškega kandidata Petra Kodriča v imenik odvetniških kandidatov. Čeferin je bil tedaj član devetčlanskega upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije, ki je izglasoval zavrnitev Kodriča. Kandidat se je zoper odločitev pritožil na upravno, nato pa še na vrhovno sodišče, ki sta ga zavrnila. Zato je vložil ustavno pritožbo, ki jo je ustavno sodišče leta 2019 zavrnilo – in v senatu, ki je odločal v tej zadevi, se je znova znašel Čeferin. Ko je prišla na dan pritožba, ki jo je obravnavalo ESČP, so se razkrile tudi nekatere druge nepravilnosti. Tako je med drugim sodnik Marijan Pavčnik presojal sodbo svojega sina, vrhovnega sodnika Tomaža Pavčnika.
Evropsko sodišče je že večkrat ponovilo, da bi morali odločiti v nekaj dneh, ne pa šele po nekaj letih
Potem je tu še primer treh ustavnih sodnikov: Matej Accetto, Špelca Mežnar in Rok Čeferin niso zaznali kršitev v postopku in tako o pritožbi Milana Trola odloča ESČP. Trol, ki je bil organizator koncerta hrvaškega pevca Marka Perkovića – Thompsona, je na upravnem sodišču namreč dvakrat dobil spor, ker je država ravnala mimo zakonov, a je bilo za izvedbo koncerta že prepozno, poleg tega je nastopila tudi epidemija. Evropsko sodišče je že večkrat ponovilo, da bi sodišča v primeru prepovedi prireditve morala odločiti v nekaj dneh, ne pa šele po nekaj letih.
Slovenska sodišča niso upoštevala trditev kirurga, da sojenje v Izraelu ni bilo pošteno
Na ESČP je pritožbo poslal tudi nevrokirurg Vinko Dolenc. Tega je tožil Izraelec, ki je po neuspeli zapleteni operaciji možganov ostal invalid. Sodišče v Izraelu je dalo prav Izraelcu, kirurgu pa naložilo plačilo odškodnine v višini več kot milijonov evrov – Delo je pisalo celo, da gre za deset milijonov evrov tudi na račun zamudnih obresti. Slovenska sodišča so priznala sodbo Izraela in niso upoštevala Dolenčeve trditve, da sojenje v Izraelu ni bilo pošteno.
Roparjem in morilcem se obsodba izbriše, pijanim voznikom očitno ne
Nenazadnje je treba omeniti še slovenskega državljana, ki je izgubil vozniško dovoljenje, saj je zavrnil test alkoholiziranosti. Po petih letih je prosil za izbris obsodbe iz evidenc, a je bila njegova prošnja zavrnjena. Vrhovno sodišče ga je namreč zavrnilo z obrazložitvijo, da je cilj dosmrtne hrambe podatkov o kršiteljih povečanje varnosti na cestah. Ustavno sodišče pa njegove ustavne pritožbe ni vzelo v obravnavo, češ da ne gre za pomembno vprašanje, je pred letom poročal Siol. Posledično je dvanajst strokovnjakov iz desetih držav v skupnem pismu prosilo ESČP, naj vzame v obravnavo postopek proti Sloveniji. Trajne hrambe podatkov ESČP sicer ne dovoljuje. Je pa ob tem zanimivo, da se v Sloveniji roparjem sodba izbriše po osmih letih, morilcem pa 15 let po prestani kazni. Siol navaja še primer sicer nemškega državljana, ki mu v ZDA grozi do 385 let zapora – zaradi tihotapljenja kitajskega medu z lažnimi označbami, ki je vseboval antibiotike in strupene snovi. Slovenija ga je nameravala izročiti Združenim državam, ta pa je pritožbo poslal evropskim sodnikom.
ESČP tudi o tem, ali so bila sojenja Bavčarju, Šobi in Škobernetu poštena
ESČP obravnava tudi pritožbo Igorja Bavčarja, ki trdi, da je bilo sojenje proti njemu nepošteno zaradi izjave takratnega ministra Gorana Klemenčiča, da bodo letele glave, če bo Bavčarjev primer zastaral. Bavčar je v pritožbi zatrdil, da so sodniki Klemenčičevo izjavo vzeli kot navodilo in grožnjo. Klemenčič je navedeno izjavil v televizijskem nastopu, ko se je Bavčar pritožil na prvostopenjsko sodbo pred višjim sodiščem v Ljubljani, da v primeru Istrabenza sploh ni šlo za kaznivo dejanje. Bavčarjeve pritožbe so zavrnili višje, vrhovno in tudi ustavno sodišče – slednje je menilo, da izjava ne more vplivati na videz nepristranskosti sojenja. Odločitvi je nasprotoval le ddr. Klemen Jaklič, ki je menil, da bi dileme nepristranskosti sojenja sodišče moralo premisliti. ESČP je Bavčarjevo pritožbo vzelo v fazo komuniciranja – kar se zgodi zelo redko, in sicer v manj kot pet odstotkov pritožb. Po naših podatkih pritožba sicer ne zadeva samo procesnih napak, pač pa tudi materialne. Poleg Bavčarjevega primera se poraja tudi vprašanje, ali so bila poštena sojenja Milku Škobernetu, ki je bil obsojen na petletno zaporno kazen zaradi jemanja podkupnin ter Bojanu Šobi, ki ga je po šestih letih skrivanja Kanada izročila Sloveniji.
Knez zavrnil očitke o zaostankih, a primeri govorijo sami zase
Evropski sodniki bodo tudi odločali, ali Slovenija omogoča tajno glasovanje slepim. Ustavno sodišče je namreč odločilo, da slepi lahko glasujejo s šablono, kar pa ne omogoča preferenčnega glasovanja ali izbire, ko je kandidatov veliko. Evropski sodniki že dve leti tudi presojajo sodbo vrhovnega sodišča, po kateri invalida dostopnosti volišča ne moreta zahtevati vnaprej, ampak se lahko na sodišče obrneta šele po glasovanju. Nenazadnje pa sodniki v Strasbourgu ocenjujejo nerazumno dolge postopke na našem ustavnem sodišču – ta bi morala odločiti v štirih letih, kar pa se v Sloveniji ne zgodi v vseh primerih. O začasnih odredbah bi morali odločiti v roku treh tednov.
5. marca 2021 je predsednik Ustavnega sodišča Rajko Knez v Odmevih zavrnil očitke o zaostankih in dodal, da postopki v povprečju trajajo leto in pol. Ustavna sodnica Katja Šugman Stubbs pa je podatke o pet let trajajočih sojenjih v Delu označila za “absurdne insinuacije”. A dejstvo je, da je enajstletna šestošolka februarja 2016 pri ustavnem sodišču vložila pobudo za oceno ustavnosti Zakona o srednjih šolah zaradi kršitve pravic otrok in pravice do izobraževanja pri izbiri srednje šole. Dve leti kasneje, leta 2018, je kot osmošolka prosila za začasno zadržanje, da bi sodišče odločilo še pred njenim vpisom v srednjo šolo. Ustavno sodišče je odgovorilo, da ne bo odločalo o začasnem zadržanju, saj da je vsebinska odločitev že v pripravi. Končalo se je (oziroma se ni) tako, da do danes ustavno sodišče ni odločilo niti o pobudi niti o predlogu za začasno zadržanje. Postopek traja pri ustavnem sodišču že pet let in tri mesece, o predlogu za začasno zadržanje pa sodišče ni odločilo že več kot tri leta. Videti je, da imajo na Evropskem sodišču s Slovenijo kar precej dela.
Sara Bertoncelj