fbpx

Strokovnjaka za ustavna vprašanja: Ko gre za sum politične in sistemske zlorabe tožilstva, potem je Državni zbor kot “par excellence” pristojen za ta vprašanja!

Foto: STA, Nova24TV

Najprej so ustavni sodniki razveljavili del akta o odreditvi parlamentarne preiskave v zadevi Franc Kangler in drugi, ki se nanaša na presojo pravilnosti določenih sodnih odločitev in ugotavljanje odgovornosti sodnikov za odločitve v konkretnih sodnih postopkih, nato pa so enako storili tudi v primeru državnih tožilcev in njihovih postopkov. Generalni državni tožilec Drago Šketa je pojasnil, da sta neodvisnost in samostojnost državnih tožilcev pomembni, med drugim tudi zaradi varovanja pravnega reda in zagotavljanja poštenega sojenja. A sodnik Jan Zobec ugotavlja, da je še kako na mestu odziv državnega zbora s parlamentarno preiskavo – sploh če ostanejo vsi mehanizmi samo prazen pravno-dekorativni lišp, window dressing za Evropsko komisijo. Tudi ustavni sodnik dr. dr. Klemen Jaklič je zapisal, da ne more soglašati s tistimi – bistvenimi – deli izreka, ki temeljijo na oceni o protiustavnosti parlamentarne preiskave o domnevnih zlorabah tožilske funkcije ter poudaril: “Koncept tožilske neodvisnosti, ki je seveda pomemben, v uveljavljenih demokratičnih družbah nikakor ne gre tako daleč, da bi obenem v celoti preprečil parlamentarne preiskave zoper namerne zlorabe tožilske funkcije.”

Ustavno sodišče (US) je torej ugotovilo, da sta zakon in poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z ustavo. Državni zbor (DZ) mora neskladnosti odpraviti v enem letu. Generalni državni tožilec Drago Šketa je povedal, da je sporočilna vrednost vsega tega, da v skladu s 135. in 3. členom ustave morebitna takšna odrejanja ne bi imela zastraševalnih učinkov na delo državnih tožilcev, da bi morebiti odstopali od pregona oziroma sprejemali drugačen odločitve. Poslanec SDS Dejan Kaloh, ki je tudi predsednik parlamentarne komisije, pa je zatrdil, da je komisija vedno opravljala svoje delo v mejah ustavnih pristojnosti in v skladu s sklepoma US. Po njegovih besedah komisija ni izvajala preiskovalnih dejanj in zaslišanj prič, ki se nanašajo na tožilce in priče. Spomnimo, US je novembra 2019 zadržalo izvrševanje zakona in poslovnika o parlamentarni raziskavi, ki se nanaša na tožilce, že prej pa tudi na sodnike. Na spornost omenjene parlamentarne preiskave so ob ustanovitvi opozarjali v protikorupcijski komisiji Greco in OECD.

Ustavni sodnik dr. dr. Klemen Jaklič je v svojem delno pritrdilnem delno odklonilnem ločenem mnenju zapisal, da je pred nekaj meseci večina ustavnega sodišča odločila, da sumov o zavestnih kršitvah oziroma zlorabah sodniške funkcije v okviru instituta parlamentarne preiskave ni dopustno preiskovati (parlamentarna preiskava o domnevnih zlorabah v sistematičnih, in obenem tudi sistematično neuspešnih, postopkih proti Francu Kanglerju). Tokrat je podobna večina (takrat šest, tokrat pet sodnic in sodnikov) odločila enako glede parlamentarne preiskave sumov zlorab tožilske funkcije.

Tožilska neodvisnost ne seže tako daleč, da ne bi smeli preiskovati namernih zlorab tožilske funkcije
S tokratnim izrekom je Jaklič soglašal v delih, v katerih so soglasno odločili o zavrženju delov pobud in ustavne pritožbe. Ni pa mogel soglašati s tistimi – bistvenimi – deli izreka, ki temeljijo na oceni o protiustavnosti parlamentarne preiskave o domnevnih zlorabah tožilske funkcije. Takšna ocena namreč temelji na očitno neresničnem in z ureditvami v demokratičnih državah neskladnem sklepu, da niti sumov o zavestnih kršitvah oziroma zlorabah tožilske funkcije v okviru instituta parlamentarne preiskave ni dopustno preiskovati. Zlorab v tožilskih vrstah po tem stališču poslancem ni dovoljeno preiskovati niti v že zaključenih sodnih primerih. Prav tako naj tožilcev v okviru parlamentarne preiskave (četudi o sklopu že odločenih konkretnih primerov) ne bi bilo dopustno klicati niti na pričanje.

“Vse, kar sem o očitni neresničnosti tega sklepa in njegovi neskladnosti z ureditvami v demokratičnih družbah obrazložil že v ločenem mnenju k odločitvi glede sodnikov izpred nekaj mesecev, ter še podrobneje v svojem javnem prispevku, ki je sledil, mutatis mutandis velja tudi za parlamentarno preiskovanje sistematičnih zlorab v tožilskih vrstah. Koncept tožilske neodvisnosti, ki je seveda pomemben, v uveljavljenih demokratičnih družbah nikakor ne gre tako daleč, da bi obenem v celoti preprečil parlamentarne preiskave zoper namerne zlorabe tožilske funkcije,” je zapisal Jaklič in dodal, da nasprotno, takšne preiskave so, kot so pokazale podrobne primerjalne študije, v demokratičnih družbah redni sestavni del mehanizma zavor in ravnovesij v okviru načela delitve oblasti. Odločitev večine, ki ta dejstva pred slovensko javnostjo zataji (zgolj tako pa doseže svoj rezultat odločitve), ne temelji na resničnih dejstvih in s tem tudi ne na pravnih argumentih, zato je Jaklič ni mogel podpreti. V izogib ponavljanju ustavnosodne presoje, ki teh dejstev iz demokratičnih držav ne zataji, je na tem mestu zgolj ponovno napotil na že pojasnjeno v omenjenem ločenem mnenju in še podrobnejšem javnem prispevku izpred nekaj mesecev.

Odločba ni presenečenje – seveda, ni presenečenje glede na odločbo U-I-246/19 z dne 7. 1. 2021
Državni tožilci so sicer res del izvršilne oblasti, a imajo znotraj nje poseben položaj. V razmerju do drugih organov izvršilne oblasti je državno tožilstvo samostojno, v razmerju do zakonodajne in sodne oblasti pa neodvisno. Vendar ne eno in ne drugo ne pomeni, da bi bil ta organ zunaj mehanizmov zavor in ravnotežij. Smisel delitve oblasti, torej tudi neodvisnosti tožilstva, ni v popolni odsotnosti vsakršnih vplivov in nadzorov drugih vej oblasti. Če bi bilo tako, bi imeli ločene oblasti, ki bi vsaka na svojem oblastnem področju lahko po mili volji zlorabljala svojo oblast. To še posebej velja za tožilstvo, ki v primerih neukrepanja v zadevah, kjer ni neposrednega oškodovanca, ki bi kot subsidiarni tožilec prevzel pregon (npr. zloraba uradnega položaja, korupcijska kazniva dejanja), lahko izkrivlja delovanje pravne države – zoper nekatere sproži kazenski pregon, zoper druge ne. “Prav s tem, z asimetričnim delovanjem pravne države imamo v Sloveniji največje probleme,” ugotavlja sodnik Jan Zobec. Prav tako z neutemeljenimi kazenskimi postopki zoper nekatere politike, ki se potem končajo z oprostitvami ali zavrnitvami, za seboj pa puščajo uničena življenja – osebna in poklicna. To ugotavlja tudi US, ko v tč. 76 pove: “Če državni tožilec odloči, da uvedbe kazenskega postopka zoper določeno osebo ne bo zahteval, ali če kasneje od pregona odstopi, njegove odločitve tudi ne more razveljaviti ali spremeniti noben drug državni organ. Državno tožilstvo je torej edini državni organ, ki odloča, ali bo sodišče kazensko odgovornost neke osebe sploh presojalo.”

Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec. (Foto: Polona Avanzo)

Če ostanejo vsi mehanizmi samo prazen pravno-dekorativni lišp, window dressing za Evropsko komisijo, potem je še kako na mestu odziv državnega zbora s parlamentarno preiskavo
Po mnenju Zobca je prav primer Kangler v tem pogledu izstopajoč in razumnemu opazovalcu se izriše sum na politično instrumentalizacijo, lahko rečemo tudi zlorabo tožilstva. Težko je pričakovati, da bo tožilstvo preiskovalo in preganjalo samo sebe, posebej, ko gre za sistemske odklone in ne le za posamične koruptivne zdrse. So se v zadevi Kangler aktivirali mehanizmi, na katere se (kot alibi) sklicuje Ustavno sodišče v točki 84? Niso. Je bil kdo od tožilcev, ki so bili vpleteni v serijo neutemeljenih kazenskih pregonov zoper politika Kanglerja, v kakem od postopkov, ki jih našteva 84. točki obrazložitve odločbe US? “Kolikor vem, ne,” si je na vprašanje odgovoril Zobec. “In če ostanejo vsi ti mehanizmi samo prazen pravno-dekorativni lišp, window dressing za Evropsko komisijo, potem je še kako na mestu odziv državnega zbora s parlamentarno preiskavo – odziv, ki je posledica nedelovanja pravne države na tako pomembnem področju kot je zloraba prava (tožilstva) v politične namene.

Taka tema, Zobec je ciljal na temo parlamentarne preiskave v zadevah Kangler, je seveda politična tema – politična, ker gre za sum politične, sistemske zlorabe. In če kdo, je državni zbor kot politični organ par excellence prvi poklican razpravljati o teh, za vladavino prava še kako pomembnih vprašanjih. Da pa bi o tem lahko uspešno in učinkovito razpravljal ter v okviru svojih pristojnosti sprejel ustrezne ukrepe, mora imeti pred seboj popolne in natančne informacije, meni Zobec. Vzvod, da do teh informacij pride, je parlamentarna preiskava.

“Obžalujem, da je Ustavno sodišče utrdilo svoj, po mojem mnenju zelo napačen in tudi nevaren pogled na delitev oblasti ter smisel zavor in ravnotežij. Sporočilo je slabo in za vladavino prava, katere cilj je preprečevati samovoljo oblasti, naravnost katastrofalno. Po tem, ko vsi mehanizmi samonadzora odpovedo, niti v že zaključenih sodnih zadevah poslancem ni dovoljeno preiskovati in o njih razpravljati – celo tožilcev v takih, pravnomočno zaključenih zadevah ni dovoljeno vabiti na zaslišanje. Kaj to pomeni? Bojim se, da odpiranje vrat tožilski oblastni samovolji in zlorabam – hkrati pa nedopustno omejevanje prerogativ parlamenta in svobodne razprave v njem,” je svoje razmišljanje sklenil Zobec.

Sara Bertoncelj