“Politična, ekonomska in družbena situacija v Sloveniji je nevzdržna,” pravi uredniški kolektiv “ljudske skupščine”, ki je na petkovih protestih grozila tudi s smrtjo. Menijo, da so odločne radikalne spremembe nujne in bi morala trenutna vlada odstopiti. Spomnimo, ljudska skupščina je nastala po pričetku kolesarskih protestov, ko je nastopila Janševa vlada v boju z epidemijo. V tako imenovanem časopisu je zaslediti zahteve po spremembah, ki pa v Sloveniji že vladajo trideset let, medtem ko so samo slučajno te problematike postale nevzdržne v času epidemije in nastopa desne vlade.
“Politična, ekonomska in družbena situacija v Sloveniji je nevzdržna,” pravi uredniški kolektiv ljudske skupščine. Menijo, da so odločne radikalne spremembe nujne in bi morala trenutna vlada odstopiti. “Odločne in radikalne spremembe so nujne!” Pravijo in zahtevajo, da trenutna vlada odstopi nemudoma, saj po njihovem mnenju sovraštvo in nestrpnost širijo kriminalci in si želijo alternative. V zadnjih 30 letih smo bili priča različnim vladam, ki so bile pretežno levičarske. Večina zahtev za spremembe, ki pa jih naslavljajo v omenjenih smernicah, pa se vlečejo skozi vse mandate. Protestniki očitno menijo, da bodo tisti, ki so te proteste financirali in podprli, dejansko tem zahtevam tudi ugodili, vendar zgodovina priča drugače. Njihov manifest pa hkrati priča, kako se družba nevarno radikalizira.
“Že od samih začetkov se je gibanje neuklonljivo soočalo z represijo, s poskusi diskreditacije in napadi na posameznike in posameznice s strani strahovlade Janeza Janše,” pravi uredniški kolektiv. Spomnimo se protestov že v samem začetku, medtem ko je policija stoično prenašala petkove kolesarje, vse dokler se s strani določenih posameznikov ni razvnelo nasilje, vlada pa je vsem, tudi protestnikom pomagala s finančnimi ukrepi v času epidemije. Pri tem je potrebno tudi opozoriti, da Slovenija v epidemiji ni osamljeni otok, temveč je v krizi celoten svet.
Njihov program je kulturni marksizem
Uredniški kolektiv ljudske skupščine v letaku navaja problematike, ki so v Sloveniji že prisotne vrsto let, s katerimi se sooča tudi trenutna vlada in jih poskuša rešiti, kot so to denimo dostojne pokojnine in vprašanje zdravstva. Epidemija koronavirusa je tako razkrila že dolgo odprte težave s katerimi se je soočala Slovenija in so tako samo postale še bolj izpostavljene, medtem ko se zaradi omejevalnih ukrepov in trenutne situacije vedno bolj širi nezadovoljstvo. Zahteve skupščine so razdeljene v pet različnih sklopov med katere spadajo: delavske in socialne pravice; gospodarstvo in infrastruktura; okolje, podnebje in odrast; medijska svoboda in sovražni govor; kultura; izobraževanje; zdravje ter demokracija in vladavina prava. “Slovenija naj se usmeri v ekonomske strategije, ki temeljijo na pravičnosti, medgeneracijski solidarnosti in ravnovesju med gospodarstvom, socialo in okoljem,” so zapisali. Pri vseh zahtevah pa manjka ključna stvar – rešitve. V nadaljevanju navajamo nekaj izmed zahtev.
Kot prvo zahtevo so navedli ukinitev prekarne oblike dela. Prekarno vrsto delo je skoraj nemogoče ukiniti v primerih, ko gre za opravljeno delo, ki temelji na manjšem obsegu. Vsekakor je tudi v interesu države, da se državljani zaposlijo, saj tako prav tako prispevajo v pokojninsko blagajno. Po drugi strani država poskuša zmanjšati prekarne oblike dela, na način, da zagotavlja subvencije za zaposlitev, v času krize pa prav tako v obliki subvencioniranja krajšega delovnega časa. V določeni meri pa se posamezniki celo sami odločijo za avtorsko pogodbo, predvsem v primerih, ko na drugi strani prejemajo tudi druge pravice, denimo iz socialnega varstva.
Želijo si uvesti davčno reformo, ki bo davčno bolj obremenila kapital, kapitalske dobičke in dobičke podjetij, kar pa bi lahko posledično vodilo v zniževanje investicij v naše gospodarstvo, ki bi lahko zagotavljalo nova delovna mesta. Po drugi strani pa si želijo, da se denar ne bi stekal v davčne oaze in ne bi prihajalo do davčnih goljufij. Davčne goljufije in stekanje denarja v davčne oaze pa je ravno posledica visokih davkov, saj podjetja iščejo vse načine, kako bi lahko lažje poslovala, zatorej povečevanje davkov v smislu teh dveh zahtev ni smiseln, oziroma je celo kontradiktoren. Odliv denarja v davčne oaze se lahko prepreči le tako, da so davki odmerjeni na smiselno raven, posledično pa v državni proračun priteče več denarja.
Populizem na populizem – raj, ki so ga obljubljali že komunisti, a ga nikoli niso dosegli
Medtem še izpostavljajo problematiko, ki je v Sloveniji že prisotna vrsto let – pravica do dostojne in pravične pokojnine. Pokojnine so se v zadnjih desetih letih dvignile minimalno, čemur pričajo tudi dostopni javni podatki. V sklopu načrta vlade je ustanovitev pokojninskega sklada, ki je pripravljen in čaka na potrditev v državnem zboru. Medtem pa je bilo prvič poskrbljeno tudi za izredno uskladitev pokojnin, s čimer želijo doseči večjo pravičnost pri pokojninah, kar v prejšnjih vladah ni bilo mogoče zaslediti.
Ob tako visokem proračunskem primanjkljaju si želijo uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, ki se na Finskem ni izkazal kot najboljši ukrep in lahko po raziskavah sodeč na dolgi rok povzroči inflacijo. Namen temeljnega dohodka v osnovi je zagotovitev socialne varnosti državljanov, ki bi jim omogočala večjo pripravljenost k razvoju svojih potencialov in delovne aktivnosti. Finci so po uvedbi temeljnega dohodka ugotovili, da se je delovna aktivnost prejemnikov zmanjšala, kar je botrovalo k nižjim prihodkom v državno blagajno, s katero zagotavljajo socialno varnost, ki je ena izmed naslednjih zahtev. V zahtevah je navedena tudi vzdržnost socialnih blagajn in želja po okrepitvi dela javnih storitev, medtem ko menijo, da agencije za zaposlovanje niso učinkovite. Socialno pravičnost lahko dosežemo le takrat, ko po eni strani zaposleni doprinesejo v državno blagajno denar, ki se prerazdeljuje socialno šibkejšim, s tem pa je povezano povečanje števila delovnih mest, agencije pa so pri tem izkazale za učinkovito orodje, ki po eni strani delodajalcem omogočijo fleksibilno obliko dela, medtem ko je delavec preko njih zaščiten, kar pa v programih zavoda ni opredeljeno.
Omenjene smernice so spisali protestniki, ki so pred državnim zborom grozili s smrtjo in vzklikali “Smrt janšizmu!”. Obenem pa v svojih zahtevah opredeljujejo svobodo govora in medijev. Grožnje s smrtjo nikakor ne bi smele biti predmet svobode govora, kot drugo pa so ravno mediji v večini tisti, ki z vabljenjem nasilnih protestnikov na intervjuje, v katerih jih označujejo za heroje, še dodatno netijo sovraštvo. Tako imenovani heroji pa medtem pozivajo k nasilnim protestom in v nespoštovanje ukrepov, za koronavirusom pa umira čedalje več ljudi. Kakorkoli, vsi predlogi bi morali temeljiti na mirnem reševanju in socialnem dialogu zahtev. Omenjene problematike pa nikakor ne bi smele biti “bombončki” protestnikov za zrušitev vlade, ki je v tem času dokazala svoje trdo delo in skrb za ljudi.
Več v nadaljevanju…
Sara Rančigaj