O krutih dejanjih partizanov je govoril tudi Janez Ciuha, ki je bil kot otrok priča njihovi krutosti. Njegove besede je v knjigi Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945 zapisal dr. Damjan Hančič.
Po okupaciji Slovenije so vasi Glinice, Dolnice in Pržanj prišle pod Italijo, čeprav se je na začetku predvidevalo, da bodo priključene Nemčiji. Zato so njihovi simpatizerji (večinoma so bili to komunisti) pripravili že sprejemno proslavo in izobesili nemško zastavo v Dolnicah pri Gregorcu. Partizani in njihovi simpatizerji so še naprej izzivali okupatorja, da je zapiral nedolžne ljudi in jih odvažal v internacijo na Rab ali v Benečijo. Izzivali so jih zato, da bi pridobili čim več ljudi za odhod v partizane, govoreč jim: “Glejte, kaj delajo z nedolžnimi ljudmi, odločite se za partizane.”
Tako so se partizani strahovito izživljali nad profesorjem Ovnom – zlomljeni roki, nogi, hrbtenica in lobanja
Kako so partizani opravičevali hladnokrvne umore nedolžnih ljudi (1. del)
Janez Ciuha je pripovedoval o dejanjih partizanov: “Če so partizani ugotovili, da gospodar pri hiši ni njihov simpatizer in jim ni naklonjen, so najprej, ko so prišli, prosili za kakšno malenkost od hrane. Ko so jim odprli in jih postregli in ko so se najedli, so zahtevali konja in voz in da jim naložijo na voz, kar jim bodo določili. Ko so ugotovili, da se s tem gospodar ne strinja in je protestiral, so mu rekli, naj utihne, sicer bodo vzeli še njega, in da ne smejo nikomur povedati, da so bili partizani. Tak primer odvzema se je zgodil pri kmetu Rotarju v Podutiku.”
Partizani ženskam porezali prste
Janez Ciuh je za Hančičevo knjigo opisal enega od grozljivih prizorov, ki jih je videl kot otrok: “V grmovju ob stezi je stala ženska, vsa okrvavljena po obrazu, roke brez prstov. Druga ženska je bila na tleh in stokala vsa okrvavljena. Hoteli smo jima pomagati, pa se je pred nami pojavil partizan in nas otroke odgnal stran od tega kraja. Ko smo se oddaljili nekaj metrov, je dvakrat počilo, kričanje in stokanje je utihnilo. Ženski sta želi praprot in našli nastavljeno mino. Pred tem dogodkom se je nesreča zgodila na gozdni stezi nad Puhom. Tam je nastavljena mina, ki jo je nastavil isti partizan, ubila komaj triletnega otroka iz Podutika.”
Partizani naj bi se pojavljali tudi ponoči pred vrati in pod okni nedolžnih ljudi ter zahtevali, naj jim odprejo vrata. “Nato so zahtevali, da jim postrežemo z jedačo in s pijačo, ko so se podprli, so zahtevali še popotnico. Če se je gospodinja izgovarjala, da ima družino, otroke, stare starše in bi rada poslala paket možu v internacijo, so si sami postregli, kar jim je prijalo, in odšli,” je zapisano v Hančičevi knjigi.
Pričevanje Branka Pogačnika: “Glede nerojenega otroka so govorili ljudje v okolici, da so mami prerezali trebuh in ga vzeli ven, njej pa v trebuh zašili mačka. Menda, da to na tem koncu ni bil edini primer tovrstnega izživljanja partizanov nad ugrabljenimi ženskami.”
N. Š.