Pričevanje partizana Cizla ponovno odprlo temo o preiskavah komunističnih pobojev: Zakaj ni bil nihče obsojen?

Pričevanje partizana Antona Cizla je na novo odprlo debato o izvensodnih pobojih komunističnih oblasti in preiskave povojnih zločinov. “Potrebno je preiskave narediti do konca, veliko je že narejenega, ampak marsikaj je še pred nami, vse kršitve človekovih pravic je treba raziskati in tudi povedati, kdo je za to odgovoren. Ne bo sprave, če ne bomo najprej odkrili zgodovinska dejstva, jih vzeli na znanje, potem pa se lahko razvijamo naprej. Mislim, da država, ki ne pozna svojih korenin, nima bodočnosti,” je povedala zgodovinarka in strokovnjakinja na tem področju Tamara Griesser Pečar. V Sloveniji imamo namreč to posebnost, da se komunistične morilce označi za narodne heroje, obsodilo pa se ni še niti enega. 

“Kdor ob vsem, kar tu pove bivši partizan/predsednik lokalne ZB, ni sposoben obsoditi vseh treh totalitarizmov, nima osnovne morale, ni demokrat, ampak prej grožnja slovenski družbi,” je ob pričevanju nekdanjega partizana Antona Cizla dejal avtor in voditelj oddaje Pričevalci Jože Možina. V oddaji Pričevalci je tokrat namreč spregovoril skoraj stoletni Anton Cizl, nekdanji partizan, ki je nekaj časa celo predsedoval lokalni Zvezi borcev. Ta je obudil spomin na pobijanje ujetnikov iz Teharij poleti 1945, čemur je bil kot partizan priča. Ko so ujetnike naložili v avto, v Teharjih ni nihče vedel, da gre v grob. “Šele ko smo prišli tja in so videli ljudi z lopatami, pa so vedeli. In takrat je bil jok,” je pripovedoval in tudi sam nekajkrat skoraj zajokal. “Ti, ki so morili, so bili v večini v partiji, in so se med seboj ščitili”, je tudi pojasnil.

Zgodovinarka Tamara Griesser Pečar se s to tematiko ukvarja že desetletja. Glede pričevalca Antona Cizla je dejala, da je to nekaj izredno pozitivnega, ker imamo tukaj eno redkih pričevanj o takratnih strašnih dogodkov takoj po vojni.  Nihče ni bil prav pripravljen o tem govoriti, ker so bili nekako zadolženi k molku. Zgodovinarka je prepričana, da je to pričevanje absolutno nekaj izrednega in izreden zgodovinski dokument. “Da je gospodu Možini uspelo doseči to, da je poročevalec o tem pričeval, je posebnega pomena,” je še poudarila.

Zakaj poboji niso obsojeni
Izpostavila je seveda tudi, da bi poboji morali biti obsojeni, a protagonistov se več ne more dati pred sodišče, ker jih ni več. “Absolutno pa bi morali to obsoditi, ker je to edinstven primer pri nas, jaz bi rekla genocida,” je dodala. Podala je še upravičeno kritiko, da pri nas še nismo prišli tako daleč, da bi parlament obsodil komunistični sistem, tako kot je obsodil nacističnega in fašističnega – za to bi bil že skrajni čas. Sicer je bilo to že večkrat predstavljeno v parlamentu, ampak večine za to zaenkrat še ni bilo, je še dejala.

Obsodba bi šla sicer težko po pravni poti. Po pravni poti gre lahko samo, če nekdo še živi, ker pa ni več tako, je to stvar zgodovine. “V tem primeru morajo po mojem mnenju tudi pravniki pomagati. Ker gre tudi za pravna vprašanja. Pravniki bi mogli sodelovati z zgodovinarji, saj tudi pravna zgodovina je zgodovina, da pridemo vsem tem vprašanjem do dna,” je Griesser Pečarjeva izpostavila svoje mnenje. Zgodovinarka je spomnila, da v Sloveniji ni bil obsojen niti en zločinec. “Celo Mitje Ribičiča nismo uspeli spraviti pred sodišče, da ne govorim o drugih, o Zdenki Kidrič, na primer.”  V Sloveniji za svoje zločine torej nihče ni odgovarjal, prav nasprotno, uživali so dobre penzije in dočakali mirno smrt. Enako je bilo tudi pri Francu Severju Franti – ta je umrl letos v 99. letu starosti in čeprav se je tako rekoč v knjigi samoprijavil, se je od tega sveta, vsaj v pravnem smislu, poslovil nedolžen.

Ljudje, osumljeni velikih zločinov, krasijo sezname častnih občanov
Kakšne vrste ljudi se ima v Sloveniji za heroje, je razvidno tudi iz primera Eda Brajnika – Štefana. “Slovenska polpretekla zgodovina je polna velikih osebnosti, ki nikoli niso dobile pravega priznanja za svoja izjemna življenja in dosežke /…/ Podobno se je pripetilo tudi Edu Brajniku, Slovencu, ki je po 2. svetovni vojni lastnoročno vodil tajno diplomacijo med Jugoslavijo in Izraelom, ki ga imenujejo “slovenski Schindler” in čigar dejanja naj bi med drugim prispevala tudi k ameriškemu priznanju neodvisne Slovenije” – tako je leta 2011 pisal Dnevnik. Pred dnevi pa so na Radiu Ognjišče predvajali posnetek iz arhiva Republike Slovenije, ki je nastal leta 1979. V posnetku Brajnik zelo odkritosrčno opisuje komunistične umore predvsem Slovencev, v času okupacije – narodni heroj Brajnik je namreč po navodilih VOS-a izvajal likvidacije. Med drugim je likvidiral tudi znanega slovenskega podjetnika Avgusta Praprotnika, o katerem je naš medij tudi že pisal, ustrelil ga je sredi lokala na Tavčarjevi ulici v Ljubljani. Zanimivo je, da je Okrožno sodišče v Ljubljani Praprotnika šele pred leti končno rehabilitiralo, medtem ko Brajnik velja za narodnega heroja. Tudi naziv “slovenski Schindler” mu v resnici ne pritiče, je opozoril dr. Jože Dežman. Judi so se morali v zameno za pot v nastajajoči Izrael namreč odreči svojemu premoženju. Lahko bi rekli, da je šlo bolj za izgon še ene manjšine, ne pa za reševanje.

Včasih to niso bila kazniva dejanja, ampak hvalevredno dejanje, je danes sploh kaj drugače?
Vse te zločine se je raziskovalo že od leta 1989, ko se je začela prva preiskava na podlagi ovadbe, ki jo je vložil časopis Tribuna za kazniva dejanja v zvezi s Teharji. Nekdanji kriminalist Pavel Jamnik je vse to v svojem članku, ki je izšel v zborniku pri Študijskem centru za narodno spravo, zelo natančno opisal. Tam tudi opisuje, kako se je na prelomu iz prejšnjega sistema v nov sistem definiralo, ali sploh gre za kazniva dejanja. Prej to seveda niso bila kazniva dejanja, ampak hvalevredno dejanje. Ko je država prišla do tega, da gre za kazniva dejanja, pa je začela raziskovati policija. “Težava pri dokazovanju so seveda leta, ki so pretekla,” je pojasnil Jamnik in dodal, da jih je poleg tega oviralo tudi to, da so bili vsi, ki so bili pri povojnih pobojih prisotni ali žrtve, ali pa tisti, ki so to počeli. Prvi, ki so večinoma mrtvi, seveda ne morejo pričati, slednji pa ne želijo. V tistih primerih, kjer je žrtev preživela oz. pobegnila, pa je ta sicer zelo natančno lahko opisala, kaj se ji je dogajalo, medtem ko kakšnih drugih podatkov ni imela. Nihče ni znal povedati niti enega imena, kdo naj bi počel grozodejstva. Med seboj se namreč niso poznali, šlo je za industrijski način ubijanja. To pomeni, da je cel niz sodelujočih, ki pa se med seboj ne poznajo. Glavni, tisti, ki so odločali o usodi ljudi, pa so seveda skriti in jih niti ni zraven.  Tudi pri pričevalcu Cizlu je očitno, da je šlo za industrijsko ubijanje, saj ni poznal nobenega imena, ni vedel, kdo je odgovoren.

Za kazenski postopek je seveda vedno treba zbrati dokaze. “Ne glede na to, da smo mi vsi vedeli, kdo je odgovoren – zato tudi v končni fazi ta ovadba, ki sem jo jaz podal zoper Ribičiča 2005, pa so bili po moji policijski presoji dokazi dovolj tehtni, a je vseeno sodišče odločilo, da je dokazov premalo za začetek kazenskega postopka zoper to osebo,” je povedal Jamnik ter pojasnil, da je za kazenski postopek treba torej nedvomno ugotoviti krivdo in pa povezavo med dejanjem in storilcem.

Ko smo Jamnika vprašali še za primer Frante, je povedal, da ta v resnici ni povedal nič. Policija je z njim seveda opravila razgovore, kjer pa se njemu ni dalo dokazati, da je bil on tisti, ki je odločal, koga bodo poslali na grobišče oz. koga bodo ubili. On je povedal, da je po teh dosjejih iskal ljudi, ki naj bi jih poznal in za katere naj bi povedal, ali so se v času izpred začetka vojne sodelovali morda z okupatorjem. To je nekaj, kar je še zelo daleč od odgovornosti za smrt teh ljudi.

Brez dokumentov se težko kaj dokaže, pričevalci praviloma ne poznajo imen
Posthumno skozi kazenski postopek ni mogoče predlagati, da se nekomu odvzame neka priznanja, je pojasnil Jamnik tudi glede Brajnika. To je namreč stvar tistih, ki so priznanje podelili. Za kazniva dejanja jih tudi ni mogoče preganjati posthumno – Brajnika torej ne bi bilo mogoče kazensko preganjati. Poleg tega pa so vsa ta dejanja, ki jih Brajnik na posnetkih opisuje, kvalificirana kot umori – ti imajo drugačen zastaralni rok kot pa množični zločini oz. poboji. Zakaj se torej ne obsodi vsaj sistema? To pa je politična odločitev. Sistem lahko obsodi zgodovina, država ali vlada. Policija je tista, ki zgolj skuša na podlagi kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku odkriti dokaze, ki neposredno povezujejo eno osebo z drugo. Jamnik je pripovedoval, da je bilo tudi v primeru Hude jame ogromno ljudi, s katerimi je policija opravila razgovor in za precej ljudi so imeli občutek, da vedo veliko več, kot so jim povedali. Vendar dokumentov ni, po vojni jih je hranila Služba državne varnosti, do sedemdesetih let so bili že večinoma uničeni – brez dokumentov pa se ni dalo niti dokazati, kje je bila neka oseba v določenem času, kaj šele to, da bi imel kakšno poveljniško odgovornost pri izbiranju ljudi. Policija je sicer že sama tudi prej odkrila nekaj ljudi s podobno zgodbo, kot jo ima Cizl, ampak to so bili ljudje, ki niso vedeli, kdo je odgovoren, niti niso odločali, ampak so bili tudi sami prisiljeni v dejanja.

Kako so se te stvari urejale v drugih komunističnih državah? Jamnik je povedal, da smo bili v Sloveniji pravzaprav med najbolj natančnimi in zagnanimi. Na območju nekdanje Jugoslavije so se nekaj trudili tudi Srbi – njim je celo pomagala naša vladna komisija, da so oblikovali svojo komisijo. V Bosni se s tem nihče ni ukvarjal, na Hrvaškem so popisali grobišča, nekaj so tudi izkopali. Ker se tiče drugih držav, kjer so se tudi zgodili takšni zločini, pa po besedah Jamnika ni narejenega dobesedno nič.

Sara Bertoncelj