Sanacija slovenskih bank je bila ena sama velika gostija za bankirje, sedaj pa so sanacije deležni vsi, kar bo posledično obudilo gospodarstvo

Očitki opozicije o nevestnem delovanju trenutne vlade so praktično odprla nerešena vprašanja, ki zadevajo njihova nevestna dejanja v preteklosti. Denimo na zaslišanju v Državnem zboru je nekdanja premierka Alenka Bratušek premierju Janezu Janši očitala prezadolževanje države, medtem ko se zaradi epidemije koronavirusa pomaga prebivalcem za lažje preživetje. “Ves denar za sanacijo bank ste obesili na pleča slovenskih davkoplačevalcev in prihodnjih rodov,” je Bratuškovi odgovoril Janša. V času Pahorjeve vlade se banke niso pravočasno sanirale, kasneje jih je pod drugo Janševo vlado želel rešiti Janez Šušteršič, kar pa mu, kljub vsem naporom ni uspelo izpeljati. Nato je na oblast prišla Bratuškova, ki je odlašala z ustanovitvijo slabe banke, kar je prebivalcem Slovenije odneslo tri milijarde evrov, pri čemer smo se zelo drago zadolževali. Zadolževanje leta 2013 pa se ne more niti primerjati s trenutnim stanjem, saj so nekatere obrestne mere celo negativne, po drugi strani pa ima Slovenija mnogo boljše bonitetne ocene, kot pa leta 2013, ko je bila dobesedno na dnu. 

Nekdanji minister za finance Franc Križanič je bil javnosti med drugim poznan zaradi afere Iran Gate. Zaslišan je bil tudi s strani preiskovalne komisije v zadevi pranja iranskega denarja, ko so predstavili, kako se je milijarda iz Irana preko NLB na zahod začel pretakati, ko je oblast prevzel nekdanji predsednik vlade Borut Pahor. Na zahtevo Banke Slovenije je bilo poslovanje ustavljeno šele po dveh letih, kmalu po tem pa je vlada Pahorju razpadla. Križanič je imel še drugo pomembno vlogo: bil je odgovoren za banke, ko je državo po letu 2008 zajela finančna kriza in se je začela rušiti cela veriga zaradi lastninjenj in drugih razlogov prezadolženih podjetij, s tem pa so se v težavah znašle tudi banke. Probleme je Križanič reševal tako, da je aprila 2009 v banke “na vpogled” položil dobri dve milijardi evrov, ki jih je najel v imenu takrat nizko zadolžene države. Vsakega državljana je zadolžil za tisoč evrov.

Spomnimo, leta 2008 je nastopila huda svetovna finančna kriza. Podjetja, ki so bila prezadolžena so padala kot domine, kar pa je kasneje rezultiralo v ogromni finančno luknjo, ki je zazevala v slovenskih bankah. Vse od nastopa takratne Pahorjeve vlade je bilo jasno, da bo potrebno sanirati bančno luknjo, a strokovnjaki menijo, da se takratni finančni minister Križanič reševanja bančne krize ni lotil na pravi način. “Na naše pozive se takratni minister Križanič ni odzival in nam še danes ni jasno, zakaj se ni lotil sanacije bank pravočasno, medtem ko je nadzorni svet vseskozi opozarjal, da bo potrebno banko dokapitalizirati,” je pojasnil takratni član nadzornega sveta NLB, ekonomist Igor Masten.

Kljub pozivom, je Pahorjeva vlada zagotovila jamstvo za ponovno kreditiranje, ki pa ni ponujal trajne rešitve in učinkovitega odgovora na takratno finančno krizo. Tudi ekonomisti so prepričani, da je bil takratni ukrep popolnoma zgrešen. “Insolventnim podjetjem se ne daje novih kreditov za zagotavljanje kratkoročne likvidnosti. Podjetja, ki so se znašla v težavah, bi bilo potrebno najprej likvidirati in nato zagotoviti nov kapital, ki bi pod novim lastništvom lahko na novo zagnali podjetja,” pojasnjuje Masten in ocenjuje, da je takratna vlada popolnoma zgrešila koncept reševanja bančne luknje. V resnici to ni bila začasna naložba državnih viškov denarja na banke. Bila je prva dokapitalizacija bank, a pripravljena po nepravilni metodi, banke pa pologov niso vrnile. Da se ne bi zrušil bančni sistem, so bili ti pologi že po padcu Pahorjeve vlade tudi uradno preimenovani v dokapitalizacijo. Križanič je pred poslanci pojasnil, “da je bilo posredovanje države s pologi nujno, da se bančni sistem ne bi zrušil”.

Krediti za katere je jamčila država seveda takrat niso rešili nastalih težav, kvečjemu se je bančna luknja še bolj poglobila. Reševanje takratne situacije je kasneje prevzela Janševa vlada, na čelu s finančnim ministrom Janezom Šušteršičem. Šušteršič je sprva zagovarjal stališče, da bi morale banke v stečaj, a je to odločitev kasneje opustil, saj kot je poudaril Masten, bi lahko varčevalci ostali brez denarja, škoda pa bi lahko bila veliko večja od tiste, ki bi jo pokrili skozi slabo banko. Šušteršič je tako kasneje predlagal ustanovitev slabe banke, a je bilo po mnenju Mastena že prepozno, saj bi to situacijo morala rešiti že Pahorjeva vlada. Situacijo, ki pa je bila že tako ali tako brezupna, pa je Šušteršič poskusil rešiti, kot je bilo v njegovi moči, da bi se jo le rešilo in pri tem ni imel lahkega dela.

Kasneje je Janševo vlado zamajalo poročilo KPK, ki se kasneje ni izkazalo za tako pomembno, kot je sprva kazalo, prav tako pa je razkrilo tudi številne nepravilnosti, ki so bile storjene v času drugih vlad. Zamenjava vlade pa je takrat imela odločilno vlogo pri nastanku še večje krize, saj se je Šušteršičev projekt zamaknil za nekaj mesecev, ko je vlado prevzela Alenka Bratušek. Evropska komisija je od Slovenije zahtevala sanacijo celotnega bančnega sistema, zato je ministrstvo za finance marca Evropski komisiji poslalo načrt prestrukturiranja državnih bank, a se to ni zgodilo. Vlada Bratuškove s finančnim ministrom Urošem Čuferjem se je odločila, da bo banke sanirala kar sama, pri tem pa dolg obesila na pleča državljanov.

Zaradi prezadolženosti in krča finančnih trgov je Slovenija zelo težko prišla do denarja. Čufer je kasneje prišel do denarja preko ameriškega sklada Pinko, a je morala vlada vseeno poskrbeti za varčevanje, saj bi v nasprotnem primeru lahko bili priča prihodu trojke. Takratno krizo so se lotevali z napačnega zornega kota in so v največjem gospodarskem krču dvignili davek na dodano vrednost. Zgornja stopnja DDV se je dvignila iz 20 odstotkov na 22 odstotkov, medtem ko je spodnja stopnja narasla iz 8,5 odstotka na 9,5 odstotka. Dvig davka je tako povzročil že tako nizko potrošnjo in je tako deloval v nasprotju s temeljnimi ekonomskimi načeli za obujanje gospodarstva. V tej vladi pa so stekli tudi številni predlogi za prodajo 15 državnih podjetij in tudi prodaje kot take, kot denimo Mercator.

Denar, ki si ga je sposodila vlada Alenke Bratušek, šel v tajkunske banke, sedaj gre k ljudem in v gospodarstvo
Bratuškova je na zaslišanju v Državnem zboru Janši očitala prezadolženost države in nastalo situacijo s koronavirusom, ki smo ji priča praktično po celotnem svetu. Janša je na omenjeno kritiko odgovoril: “Spremenile so se obrestne mere in spremenilo se je mednarodno in domače okolje. Druga stvar, ki se je spremenila, pa je to, da je šel denar, ki smo si ga mi sposodili v lanskem letu, ljudem in gospodarstvu, za ohranitev delovnih mest,” je pojasnil.

Janša je Bratuškovo spomnil, da je pri prejšnjem zadolževanju, ki je bilo mnogo dražje si sama izposodila denar, ki ga je namenila za reševanje bank, med njimi tudi dveh tajkunskih bank – Factor banke in Probanke. In s tem rešila banksterje, ki bi sicer morali pristati v zaporu. Nasprotno od leta 2013 pa se je Slovenija zadolžila zelo ugodno, pri čemer smo izdali celo obveznice z negativno obrestno mero, kar pomeni, da bodo davkoplačevalci vrnili manj, kot smo si izposodili. “Vi ste si izposojali z obrestno mero po pet do sedem odstotkov, poleg tega niste želeli sprejeti poceni denarja iz evropskega mehanizma za reševanje bank. Ves denar za sanacijo bank ste obesili na pleča slovenskih davkoplačevalcev in prihodnjih rodov,” je še očital Bratuškovi.

Kakšna je razlika med takratno finančno krizo in koronakrizo?
Ekonomist Masten poudarja, da je nemogoče primerjati finančno krizo po letu 2008 in to krizo, ki jo je povzročila pandemija covida-19. “Gre za popolnoma drugačno krizo. Medtem ko so po finančni krizi države potrebovale dolgotrajno okrevanje, se pri tej krizi tega ne pričakuje in pričakujemo visoko rast po koncu epidemije,” še poudarja in v nadaljevanju obrazloži, da so napovedi s strani Umarja in Banke Slovenije boljše od pričakovanih. Tudi premier meni, da se Slovenija nahaja v veliko boljšem položaju, kot pa smo se nahajali pod Pahorjevo vlado in pod vlado Bratuškove, saj so bonitetne ocene neprimerljivo boljše od takratnih. “Makroekonomsko leto 2020 se je končalo bistveno bolje od majskih napovedi in bistveno bolje od napovedi Evropske komisije. Bonitetne agencije, ki so merile ocene Slovenije v lanskem letu, so obete ocenile za dobre ali stabilne ali pa so jih izboljšale.”

Medtem ko sta Pahor in Bratuškova polnila bančni sistem, pa je nasprotno denar, ki smo si ga izposodili v lanskem letu šel ljudem, gospodarstvu in ohranjanju delovnih mest, medtem ko se je v času krize leta 2013 denar izposodilo za reševanje bank, ki so po raziskavah sodeč celo napihnile svoj dolg. Gostija sanacije banke je skupno znašala nekje tri milijarde evrov, po naši oceni pa je prav toliko šlo sedaj skozi PKP vsem prebivalcem, ki za razliko od takrat, denar za katerega se zadolžujejo tudi vidijo. “Vsekakor pa se mi zdi, da določenih pomoči ne bi bilo potrebno sprejeti. Denimo pomoči upokojencem in študentom so bile popolnoma nepotrebne in bi lahko na ta račun privarčevali nekaj denarja, a predvidevam, da je vlada storila to zato, ker želi po koncu krize čimprej spodbuditi potrošnjo, kar je dobro,” je še na koncu zaključil Masten.

Sara Rančigaj