fbpx

Ta politika popravlja napake prejšnjih vlad, a v Sloveniji je potrebno spremeniti tudi stanje duha

Prvi slovenski predsednik vlade Lojze Peterle in dolgoletni minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel (Foto: Zajetje zaslona)

Leto 1990 je bilo za večkratnega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla izzivalno leto, saj je moral v svojih stikih z raznimi tujimi politiki razlagati, kaj je jugoslovanska kriza in kakšne so namere Slovenije, takrat namreč ni bilo veliko razumevanja v mednarodni javnosti glede tega. Ko se je vsa scena torej nekako sestavila v želeni smeri, je prišlo tudi zaupanje, nato tudi rezultat in takrat se je vedelo, da Slovenija bo država. Takrat je bilo v tem smislu evforično leto, kar pa ne bi mogli trditi za sedanje obdobje, ko zapuščamo območje zdravega razuma in lezemo v farso s škodljivimi posledicami. “Zdaj smo lahko prej zaskrbljeni kot pa evforični,” je komentiral Lojze Peterle in dodal: “Pred tridesetimi leti je bil v ospredju skupen cilj, danes pa gre za golo oblast, ljudje ki so se sami poslovili od nje včeraj, jo hočejo naslednji dan nazaj. Tako napetega, polariziranega slovenskega časa še nisem doživel.” 

Novinar in voditelj RTV Slovenija Igor Pirkovič je v okviru 30. obletnice plebiscita v oddaji na tretjem programu gostil predsednika prve slovenske vlade Lojzeta Peterleta in nekajkratnega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla, ki je priznal, da si je veliko obetal od spremembe spomladi, a je ta sprememba naletela na velikanske ugovore in vsa mogoča spotikanja, tako da je sedaj že rahlo zaskrbljen. Tudi Peterle je povedal, da težko živi s slovenskim političnim virusom. Pirkovič je na to pripomnil, da je bil tudi v osamosvojitvenih časih prisoten nek virus, vendar pa smo ga z enotnostjo uspeli premagati. Peterle je opozoril na element nasilja, ki smo mu priča na demonstracijah, na katerih demonstrirajo sicer siti, torej ne tisti, ki bi bili zares v stiski. Metanje granitnih kock je postavil v kontrast dogajanju na protestih JBTZ, ko se je vojakom poklanjalo nageljne, v nikogar pa se ni metalo predmetov, niti pretepalo policistov in novinarjev. “Tu gre sicer za neko predvidljivo ozadje,” je pripomnil Peterle. “Ne moreš se pogovarjati z ljudmi, ki mečejo granit v predstavnike oblasti ali pa se derejo ubi Janšo,” je izpostavil glede perečega problema.

Gotovo je bil poraz levice nek dogodek, ki ni bil omejen le na Slovenijo, podobno se je dogajalo tudi v drugih bivših komunističnih državah, se je spominjal Rupel, bila je neka zgodovinska prelomnica. Vendar se je takrat leva oziroma komunistična opcija sprijaznila s položajem, do katerega je prišlo ob zmagi Demosa. Do prepirov je sicer prihajalo, tudi glede plebiscita, še celo v Demosu so bile različne ideje, kdaj bi bil plebiscit veljaven. Levica pa je skušala prag veljavnosti postaviti čim višje, kar bi lahko razumeli kot željo po tem, da plebiscit ne uspe. Vendar pa so se potem tudi oni pridružili naši politiki, je povedal Rupel in dodal: “Bili smo sprti, ampak v nekaterih trenutkih pa se je vendarle zgodilo nekaj čudežnega.” Peterle je povedal, da sta z Janezom Janšo v marsičem različna, vendar pa je vesel, da je prevzel vlogo v Demosovi vladi. “Janša in Igor Bavčar sta bila prva na mojem spisku ministrov in sta odlično opravila svoje delo,” je dejal Peterle. Povedal je tudi, da Janše ne moremo razglašati za totalitarca le zato, ker je drugačen od drugih, konec koncev je prav on podiral totalitaren sistem. “Zavržno je tudi, da se ga stalno kaže v senci voditelja, ki se ji reče Viktor Orban. Janša je politik, ki ima jasne ideje, jasne vizije, je tudi vztrajen, lahko bi rekel, da tudi rad draži ose, je pa mož, pri katerem veš, zakaj gre in kam hoče ter se da z njim pogovarjati.

Foto: Zajetje zaslona

Napetost postaja nevzdržna, imamo manj političnega dialoga in nižjo politično kulturo, kot smo jo imeli pred tridesetimi leti
Eno je biti različen, kar je normalno in prav, različnost lahko bogati, če se spoštujemo, drugo pa je biti razdeljen in danes smo razdeljeni bolj kot smo bili pred tridesetimi leti,” je opozoril Peterle. “Marsikdo danes meni, da smo se takrat z opozicijo poenotili kar se tiče cilja plebiscita. Kar pa ni res, večina opozicije je takrat imela idejo Slovenije v nekoliko spremenjeni Jugoslaviji. A smo se hvala bogu po zelo mučnih pogajanjih, pri katerih je prišlo tudi do zelo nerazumnih zahtev, ki smo jih razumeli kot nasprotovanje samostojnosti, zedinili kako gremo na plebiscit,” je še pojasnil. Tu lahko govorimo o neki enotnosti, je dejal, in opozicija tega momenta ni izkoristila, da bi šla v trše nasprotovanje. “Ta zgodba ni bila čisto romantična,” je priznal predsednik prve vlade in dejal, da v tem vidi navdih, za to, kar bi se moralo zgoditi tudi danes. “Eden izmed pogojev za demokracijo, je sposobnost pogajanj, sposobnost, da se nasprotniki lahko pogajajo. Družbe v katerih se nasprotniki ne morejo pogajati, so obsojene na državljansko vojno. Pred tridesetimi leti smo imeli različna stališča, a smo desegli nek sporazum in to je bil nek preizkus demokratičnosti tistega časa in tiste politike. To, kar se pa danes dogaja, pa je že nek nevaren rob demokracije,” je opozoril Rupel in s tem ciljal na obstoječo držo, češ da se bodo pogajali z vsemi, z Janšo pa ne. Pred tridesetimi leti je bilo povsem jasno, da tisti, ki ima največ glasov, dobi tudi najvišji položaj, temu pa je pripadala tudi primerna odgovornost. “Danes pa se ponuja za mesto predsednika vlade nekdo, ki ni bil izvoljen v parlament in ki ima v parlamentu pet poslancev,” je Rupel opisal trenutno politično dogajanje.

Foto: Zajetje zaslona

Tranzicijska ali pa postkomunistična levica v Sloveniji očitno meni, da je demokracija v državi samo takrat, ko so oni na oblasti
Ta pohlep po oblasti, oni so bili nekje štiri petine časa po osamosvojitvi na oblasti in čim se pojavi kdo drug, je to takoj orbanizacija, diktatura, avtokratsko vedenje in tako naprej. “Jaz ne razumem tistih, ki to govorijo, predvsem pa tistih, ki to reproducirajo. Kajti teh reprodukcij je veliko, tudi v medijih,” je dejal Rupel in ob tem ciljal na tuja pisma akademikov, ki so v resnici napisana v Ljubljani.  “Jaz vidim to dejansko kot podaljšek tistega, kar smo imeli petinštirideset let,” se je strinjal Peterle, torej koncept sovražnika, sovražen govor, izmišljanje sovražnika, pomanjkanej dialoga. “In kar naprej so pravi samo naši, samo eni so tapravi. Tega demokracija ne prenese in tega tudi nacija ne preživi, to je škodljivo. S tem ostajamo v starem konceptu moči, ki je zelo ekskluziven, izključujoč,” je opozoril.

Orbanov problem je, da je premočno porazil levico, da se ga proglaša za totalitarca pa je nesmisel
Viktor Orban se marsikomu tudi ponoči prikazuje, je pogovor nadaljeval Pirkovič. Rupel se je strinjal, da je iz dneva v dan bolj presenečen nad vehementnostjo tovrstnih izrekov in obtožb. Spomnil je, da je Slovenija še v času Peterletove vlade tesno sodelovala z državami tako imenovane višegrajske četverice. Ta četverica oziroma trojica se je ustanovila še preden smo mi dobili državo, zato se jim niti nismo mogli pridružiti. “A tedanji predsednik Milan Kučan, je predsednike teh srednjeevropskih držav skliceval kar naprej,” je spomnil Rupel in nadaljeval: “To je bil naš naravni prostor, naravno zaledje. To da se danes srednja Evropa prikazuje kot nekaj zavržnega je velikanska oslarija. S temi državami imamo veliko skupnega, živeli smo na podoben način, imeli smo komunističen, enopartijski sistem. Zgrožen sem nad satanizacijo Orbana, ki je kriv samo tega, da je na volitvah močno zmagal in da si je zagotovil relativno učinkovito politiko.

Peterle je povedal, da Orbana pozna že od leta 1989, srečeval ga je tudi osebno: “Njega za totalitarca proglašat je nesmisel. Njegov problem je, da je premočno porazil levico in se je vsa evropska, da ne rečem svetovna levica, postavila na zadnje noge, in karkoli Orban naredi, je narobe. Če bi šli gledat rezultate njegovega vladanja, bi pa videli po ekonomski in še po kateri drugi plati, da je eden najbolj uspešnih evropskih voditeljev, marsikater njegov rezultat bi rad videl tudi v Sloveniji.” S to demonizacijo tudi zamegljujejo intelektualne klime in koncepte, ko govorijo, da se Slovenija oddaljuje od jedrne Evrope. Mi smo del jedrne Evrope, kot država s srednjeevropsko identiteto. “Z uporabo izraza nemško-francoski vlak je Borut Pahor izrazil neko večinsko prepričanje, da ti dve državi visoko spoštujemo. A na ta vlak mi nikoli nismo bili prav strastno povabljeni,” je dejal Rupel. Francozi in Nemci naših ambicij ne vzamejo prav resno, tudi zato, ker so naši gospodarski rezultati vse slabši in slabši, prehitevajo nas Čehi, Madžari in druge nekdanje komunistične države, ki so bile bolj uspešne pri demontaži tistih elementov, ki so povzročali gospodarske težave. “Sicer pa se naše prijateljevanje s srednjeevropskimi državami in nemško-francoski vlak niti ne izključujeta – to je ista zgodba,” je bil mnenja Rupel.

Foto: Zajetje zaslona

Če bi želeli imeti resnično demokratično preobrazbo, bi pravzaprav morali desnico krepiti
Samo skrajni levičarji in skrajni desničarji nasprotujejo dialogu in nasprotujejo temu da se je mogoče pogoditi, za hrbtom pa imajo kakšno krepelce ali še kaj hujšega,” je dejal Rupel. Peterle pa je povedal, da v Evropi nima nobenih težav pri pogovoru z liberalcem ali socialistom, medtem ko doma pri tem lahko pride do problema. Evropska levica je namreč nastala drugače, kot je nastala naša. “Večji del naše tako imenovane levice, se je razvil kot nadaljevanje nekdanje komunistične partije in to poreklo za sabo vleče neko zaznamovanost. Pri nas je že beseda desno diskvalificirana, če te nekdo označi za desnega, si že na pol sumljiv. V Evropi pa ni nič narobe niti če si desen niti če si lev. Če bi želeli imeti resnično demokratično preobrazbo, bi pravzaprav morali desnico krepiti,” je poudaril Peterle. Mnenju se je pridružil tudi Rupel, ki je dodal, da levica na zahodu pač ni izšla iz revolucije, kar je bistvena razlika. Za naše levičarje pa je bila privlačna revolucija. “Ne znam si razložiti, naše državno vodstvo gre na neko prireditev in pojejo Internacionalo. Ja moj bog, kje pa smo,” se je Rupel ogorčeno vprašal.

Foto: Zajetje zaslona

Državnost kot vrednota je stvar, ki jo lahko skupaj praznujemo, to je nekaj kar nas ne deli
V pogovoru so se dotaknili tudi Spomenke Hribar, ki gre, med drugim, kakšen korak predaleč pri ideološki operacionalizaciji slovenske ksenofobije in nacionalizma, kot se je izkazalo tudi v njenih izjavah glede Milana Aksentijevića. Rupel je na to temo povedal naslednje: “Sploh se mi zdi ta zgodba glede nacionalizma res že nekoliko pretirana. Zakaj menim, da je bil slovenska osamosvojitev velika stvar? Jezikov na svetu je 6500, narodov na svetu je 650, držav je pa samo 195. Mi smo ena od tistih držav, eden tistih narodov, ki smo dosegli največ. Dosegli smo enako kot Francozi, kot Italijani, kot Nemci. In namesto, da bi nas privzdigovalo od ponosa, imamo kar naprej neke probleme z nacionalizmom, z nacionalnostjo ter z narodno zavestjo in samozavestjo.” Peterle pa je opozoril, da osamosvojitev za nek vplivni krog še vedno ni nekaj, kar bi bilo vredno kakšne posebne promocije, kar je razvidno na primer iz šolskih kurikulumov ali pa iz tega, da ta tema še vedno ni bila na maturitetnem sporedu. “V naši šoli ne izveš, zakaj se je zgodila osamosvojitev. Nekako se je zgodilo, ampak zadeve niso pojasnjene. Upam da bomo le ponotranjili to našo državnost kot vrednoto, to je stvar ki jo lahko skupaj praznujemo, to je stvar ki nas ne deli.

Sara Bertoncelj