[Učbenik] Tako je Udba usposabljala agente za “operativno delo med duhovščino”

“Splošno. Kako je vzniknila religija. Mesto in funkcija upravljanja vladajočega razreda. Marks-Engels-Lenin-Stalin. Historijat (zgodovinski prikaz, op. p.) pravoslavne cerkve v SSSR, pri nas, med okupacijo in sedaj. Katoliške cerkve – Vatikan pred vojno, med okupacijo in sedaj. Jezuiti  – SS katoliške cerkve. Razne sekte in njihova povezanost z inozemstvom. Za vsako vero, sekto, moramo poznati posebnosti, kakšne so naloge v borbi proti reakcionarni duhovščini (…).” Tako se začne poglavje z naslovom Organizacija agenturno operativnega dela med duhovščino v Udbovskem učbeniku, osnovni tečaj.

Nadaljujemo s predstavitvijo knjige dr. Željka Oseta Udbovski učbenik, osnovni tečaj. Tokrat vam bomo poskušali osvetliti, kako je Udba “vrbovala” ljudi (pridobivala za sodelovanje z Udbo) za agente in informatorje tudi med duhovščino. Dr. Oset piše v uvodu knjige, da so operativci hodili na redna izobraževanja, ki jih je organizirala centrala, to pa so usposabljali sovjetski strokovnjaki (enkavedejevski inštruktorji), domači eksperti z opravljenim enkavedejevskim usposabljanjem, praktiki in specialisti-tehniki (šifrerji, telegrafisti, psihologi ipd.) Bogato znanje in izkušnje pa so si jugoslovanski udbovci pridobili delno na šolanju v Sovjetski zvezi, še bolj pa v vsakodnevni praksi.

O agenturi
Veliko je bilo že zapisanega o Zdenku Roterju, (nekdanjem) svetovalcu Milana Kučana, profesorju na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) v Ljubljani, sicer pa uslužbencu Udbe, ki je bil specializiran za preganjanje duhovnikov. Tokrat ga poskušajte videti skozi prizmo, kako je Udba usposabljala agente za “operativno delo med duhovščino”. Udba je bila udarna pest komunistične partije, njen cilj pa je bil “uničenje sovražnikov delovnega ljudstva, mestoma imenovanih “vrag”, s tem pa uresničitev popolne in nesporne oblasti partije. “Naša agentura se v bistvu razlikuje od agenture kapitalističnih držav po tem, ker naša agentura ima progresiven karakter, in drugič, metoda dela naše agenture ni provokacija, da se ne poslužuje nasilja, podkupa, ucen* (izsiljevanja, op. p.), (šantaža*) (izsiljevanja, op. p.) itd., kot to dela buržujska* (meščanska, op. p.) agentura.” Tako v omenjenem Udbovskem učbeniku, ki nato navaja kategorije agenture: agent, rezident in informator.

Agent Udbe
“Agent se imenuje tajni kvalificirani sodelavec organov UDB, katerega po njegovih osebnih in obveščevalnih lastnostih lahko izkoristimo za vnedrenje (vrinjenje v organizacijo ali skupino, op. p.), prodiranje v sovražno sredo, da bi odkrival pojave in sumljive osebe (člane organizacij, grup itd.), ki interesirajo organe UDB. Agent je najdragocenejša agentura v naši mreži.” Tako Udbovski učbenik, ki nato navaja naloge, ki jih “postavljajo pred agenta”, ter opiše obveščevalne in osebne lastnosti, ki jih mora imeti agent Udbe. Prav tako opiše štiri vrste agentov. To so agent notrenjik* (vntrenjik*) (agent, ki je pod krinko vključen v opazovano organizacijo ali skupino, op. p.), potovalni agent (turagent*), agent verbovščik* (agent, ki izvede vrbovanje, op. p.) in agent veznik.

Informator Udbe
“Informator se imenuje tajni sodelavec organov UDB, kateri se uporablja za prvo odkrivanje in pridobivanje pravilno število in-razvedke (agent tuje obveščevalne službe, op. p.) ali pripadnikov antinarodnih* organizacij in grup. Moramo prodreti v samo sredino sovražnika, globoko v njegovo jedro ter zato in-razvedko, ker nismo obdelali objektov. Toda v slučaju, kadar ima zaupanje od strani objekta, kadar ima oseba obvešč(evalnih) lastnosti, tedaj informator lahko postane agent.” Udbovski učbenik nato navaja vlogo informatorjev ter njihove obveščevalne in osebne lastnosti. In kako so se delile “vesti informatorjev po karakterju funkcij, katere pripravljajo”? Informatorji po objektih operativnega obsluživanja (ponudba, storitev, postrežba, op. p.), stanovanjski informator, protidiverzantski informator, informatorji pri tiralici.

O objektih
“Kaj je objekt obsluživanja? Pod objektom obsluživanja se podrazumeva odelna* (določena, posamična, op. p.) vsota veje industrijske proisvodnje* (proizvodnje, op. p.), državnega gospodarstva, ustanove / državne in društvene / itd., katere imajo opredeljeno strukturo po proisvodstvenem, gospodarskem, državnem in dr. principu, npr. fabrika, ministerstvo* (ministrstvo, op. p.), župnišče, konsulat* (konzulat, op. p.) bolnica itd.” Prav tako Udbovski učbenik razloži še pojme objekt agenturne obdelave* (obravnave, op. p.), objekt ustanovke* (informacije), objekt zasledovanja, objekt vrbovke* (akt vrbovanja, op. p.) in opiše, kaj pomeni linija.

O vrbovki
Zanimiv je del, ko operativci učijo agente, kako vrbovati ljudi za Udbo oziroma osnovnih metod vrbovk*, pri čemer obstajata vrbovka z metodo prepričevanja in vrbovka na osnovi obremenilnega materiala. Slednjo “metodo uporabljamo običajno pri vrbovki antinarodnih elementov in tudi pri vrbovanju iz vrst patriotov. Obremenilni material moramo zelo umelo* (spretno, op. p.) izkoristiti”. In naprej: “V začetku uporabimo maloznačilne podatke in v nadaljnjem vse težje in težje delikte – mi moramo izkoristiti, ta material polagamo z vse večjim pritiskom – davljenjem, tako da bo objekt uverjen (prepričan, op. p.), da vse vemo o njem in da se nima smisla upirati. V objektu moramo ustvariti tako zavest, da je popolnoma odvisen od nas, da vsa njegova nadaljnja usoda leži od nas in od njega samega, da je popolnoma razkrinkan ter da vedno lahko privlečemo na odgovornost, da ga lahko aretiramo itd. Posebno je važno pri uporabi obremenilnega materiala, da že vnaprej vemo slabe lastnosti objekta vrbovke (strah pred zaporom, bojazen za odgovornost, bojazen pred kompromitacijo, pred družino, prijateljem, bojazen izgubitve* (izgubo, op. p.) avtoritete), kar nam bo mnogo koristilo, da bo šel rad na sodelovanje z nami. Moramo biti sigurni, da bo obremenilni material realen, resničen, preverjen in oster, da se ne bi operativec diskreditiral, ako bi bil material neresničen, da operativec ve, kakšen moralni vtis napravi material na objet vrbovke, npr. na farje ne deluje material, ki ga politično obremenjuje, temveč v glavnem material, ki ga kompromitira kot duhovnika v očeh vernikov (homoseksualnost, kriminaliteta, ženske itd.). Torej zelo važno je, da vemo, kakšen vtis, reakcijo, material proizvede na objekt vrbovke.” Tako v učbeniku, kjer je nato opisano, kakšen mora biti obremenilni material (glej spodaj). Dodajo še, da obremenilni material lahko neopazno izkoristimo tudi pri vrbovanju ljudi iz vrst patriotov, posebno za greške (napake, op. p.) za časa okupacije, to zelo psihološko deluje.

Proces vrbovke
Učbenik opiše tudi, kako mora potekati pogovor z objektom vrbovke. “Zelo važno in odločilno je dejstvo, da pri začetku vrbovke operativec z neumolim (zakritim namenom pogovora, op. p.) postavljanjem vprašanj ali zahtev ne odkrije cilja našega razgovora v samem procesu vrbovke. Do poslednje minute se ne sme objektu niti sanjati, da ga mislimo vrbovati,  ker mi v toku samega razgovora vidimo, da objekt ne odgovarja za vrbovanje ter vedno lahko prekinemo razgovor brez opasnosti (nevarnosti, op. p.), da smo razkrili cilj našega razgovora, ter se s tem obvarovali pred provalom (razkritjem pred nasprotnikom, vdorom nasprotnika, op. p.) vrbovke.” Kot še piše, je “najboljša vrbovka ona, ko je sposoben operativec uspel tako dobro izkoristiti obremenilni material in metodo prepričevanja, da nam objekt sam ponudi svoje sodelovanje”. Udbovski učbenik še uči, da “ko se objekt vrbovke soglasi* (da soglasje, odobri, op. p.) na vrbovko, se normalno vzame od njega podpisana in lastnoročno pisana izjava o sodelovanju z UDB in molčečnost, kar vse psihološko vpliva na objekt vrbovke”. Seveda Udba priporoča tudi tekst izjave vrbovanega iz vrst patriotov (glej fotografijo). “Praksa je pokazala, da vrbovani po vrbovki preživljajo, duševno trpe itd., posebno ako smo uporabili metodo obremenilnega materiala za časa tajne aretacije in ako je vrbovani pripadnik organizacije ali grupe. Včasih so psihološke posledice tako močne, da vrbovani ne vzdrži ter izvrši samomor ali v takem psihičnem stanju zaupa stvar svoji ženi ali prijatelju,” med drugim pišejo avtorji Udbovskega učbenika in dodajo, da po končani vrbovki operativec, ki jih je vrboval, napiše svojemu šefu raport o vrbovki ter opiše, kaj mora ta vsebovati.

Agentura med duhovščino
Poglejmo še poglavje, kjer Udbovski učbenik govori o organizaciji agenture operativnega dela med duhovščino. V njem piše, da je njihova osnovna naloga »organizirati kvalificirano agenturo, katera lahko pronikne v ilegalno sredo, v njihova društva, kroge in ustanove (v šole). “Naša politika mora težiti k temu, da se pospeši razdor med duhovščino, da se razširja oportunizem v borbi napram naši ljudski oblasti, da povečamo tisti tabor duhovščini, ki si želi mir in ki hoče imeti lojalen odnos do naše oblasti, naša politika mora biti taka, da se poveča razdor med reakcionarno in progresivno duhovščino, tendenca mora biti izoliranje reakcionarne duhovščine. Razplamtevati antagonizem med katoliško, pravoslavno, protestantsko, starokatoliško sekto itd. Ne dovoliti, da bi se združile vse te cerkve v skupni borbi proti ljudski oblasti.” Med drugim še poudarijo, da “morajo vrbovati potovalno agenturo iz vrst avtoritetne duhovščine”. Prav tako je opisana aretacija duhovščine, ki se “ne vrši v prisotnosti vernikov”, ker je lahko posledica demonstracija vernikov, “zato vedno aretacijo dobro pripraviti, najpreje napraviti to, da pade avtoriteta duhovnika in šele nato na primeren način aretirati”. Učbenik še navaja težave pri vrbovanju agenture med duhovščino in na kaj morajo pri operativnem delu paziti. Med drugim “pedantno izučiti (naštudirati, op. p.) obremenilni material”, “hišno preiskavo izvršiti samo takrat, ko smo sigurni* na uspeh”, “preko agenture iskati vatikansko agenturo, gestapovsko agenturo”, “ni pa vedno potrebno vzeti izjavo o molčečnosti. Naknadno lahko. Izkoristiti dejstvo, da nam potrde (potrdijo, op. p.) sprejem denarja itd.”.

Petra Janša