V Kočevski Reki je na slavnostni obeležitvi dneva, ko je bil opravljen prvi postroj Slovenske vojske, spregovoril tudi načelnik Manevrske strukture narodne zaščite 1990 Tone Krkovič. Preberite, kaj je povedal.
Tone Krkovič je na slavnostni obeležitvi dneva, ko je prvič zadišalo po slovenski vojski in ko je bil ponazorjen tudi prvi postroj, povedal, da se je “pisalo za Slovenijo in slovenstvo nedvomno usodno prelomno leto 1990. Slovenija je bila še polnopravna članica skupnosti Socialistične federativne republike Jugoslavije z vsemi atributi takratne skupne države.”
V nadaljevanju njegov govor objavljamo v celoti:
Vojaški obrambni nosilni steber sta tvorili komplementarni JNA in TO. Varnostni steber pa zopet povsem komplementarni elementi, UDBA, KOS in uniformirana Milica. V obrambno-varnostni sistem t. i. “splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite” je bilo v končni fazi vključeno vse “živo in neživo”… Na čelu vsega je bil edini “bog in batina” ̵̶ Komunistična partija. Na čelu vseh naštetih in nenaštetih institucij so bili (razen v JNA) ̵̶ v glavnem Slovenci. Na videz tako zelo popolno, dobronamerno in idilično, da bi se človeku od ganjenosti na tako harmonično ‘družinsko sliko’ utegnila utrniti solza ganjenosti… A to je bila iluzija. Realnost pa je bila takšna, kot jo je pred kratkim Valentin Areh prikazal v ‘Dosje JNA’, za kar se mu zahvaljujem.
Zaradi te krute in našemu narodu sovražne ter celo obstoju preteče nevarnosti so se stvari že od samega začetka tega usodnega leta ali še kakšen dan pred tem pričele nevarno zapletati.
Spor komunistov v Beogradu je povzročil odkrito grožnjo s prihodom tisočih fanatičnih srbskih nacionalkomunistov v Ljubljano. Hvaležni smo za upor pogumnih železničarskih sindikalistov, ki so se s sprejetjem nedvoumnega sklepa, da ne bodo na dan t. i. mitinga resnice vozili vlakov iz Dobove v Ljubljano, zapisali z zlatimi črkami v osamosvojitveno zgodovino. Leta 1989 so v svoj dokument zapisali, da je vzrok bojkota v tem, da srbski miting v Ljubljani ni v interesu osamosvajanja in demokratizacije Slovenije. Kapo dol!
Le še spomenik na glavni železniški postaji morate postaviti temu pokončnemu dejanju, pa bo delo dokončno opravljeno.
Tudi takratnih miličnikov in njihove vloge ob tem ne smemo pozabiti. Pri tem pa je bistvena razlika v motivih in dejanju, če jih primerjamo s sindikatom strojevodij. Nikjer nisem uspel najti oz. prebrati dokumenta za to ‘akcijo’, kot jo imenujejo, ki bi utegnil ‘akcijo sever’ motivno povezati z zavarovanjem procesa osamosvojitve Slovenije. Tega tudi od takratnega republiškega sekretarja za notranje zadeve v Socialistični republiki Sloveniji, Tomaža Ertla, ni bilo možno pričakovati, kajti Milica je bila udarna pest republiške Partije in je tudi v tem primeru ščitila predvsem njene pozicije in interese. To, kar opredeljuje ‘akcija sever’ pa je posredno seveda pozitivno vplivalo na proces demokratizacije in osamosvojitve Slovenije. Ali če nekoliko poljudno ponazorim in poenostavim z metaforo: “V ‘partijskem bordelu’ Jugoslavije sta se zlasali slovenska in srbska prostitutka. Slovenska Milica je (v nenormalnosti-normalno) po ukazu ‘šefa slovenskega bordela’ ščitila slovensko prostitutko.” Tudi Milici hvala za vse pozitivne učinke, ki so posredno pripomogli k procesu osamosvajanja.
Osmega aprila istega leta so bile po pol stoletja partijskega režima prve demokratične volitve. Za zvezno in reformirano slovensko Partijo je bila tu še zadnja točka upanja za obstoj in ohranitev Jugoslavije. Če bi slednji zmagali, se v Sloveniji ne bi nič bistvenega spremenilo. Bilo pa bi za Slovenijo in slovenstvo po mojem trdnem prepričanju pogubno.
Ohranili bi Jugoslavijo in svoj primat v njej pod nekakšnimi novimi pogoji. V ‘YU partijskem bordelu’ bi se že nekako zmenili, da lasanje ne bi prestopilo okvirjev dopustnega … Mednarodna demokratična skupnost na čelu z Ameriko jim je bila takrat zelo naklonjena. Na srečo je zmagala koalicija DEMOS s programom samostojne in demokratične Slovenije.
To pa je bila točka dokončnega preloma, kjer je “vrag šalo vzel…”
Zato je sledilo dvoje: pospešeno uničevanje arhivov in (samo)razorožitev TO. Sledila pa so tudi vsemogoča početja za blokiranje in onemogočanje implementacije političnega programa DEMOS-a. Tako je prva demokratična slovenska vlada 16. maja dejansko, čeprav se ni zavedala, prisegla v vojni. Dan pred prisego vlade, 15. maja, je bil v poveljstvo slovenske TO SRS iz Zagreba (v popolni tajnosti in pod najstrožjimi ukrepi varovanja) prinesen ukaz za razorožitev. Že isti dan se je pokazalo, koliko so Slovenci na najvišjih partijskih funkcijah v resnici tudi demokrati, koliko so naklonjeni svoji domovini Sloveniji in v kolikšni meri je TO SRS v resnici slovenski …
Najkrajše rečeno – nič od nič – to je resnica. Kajti na celi hierarhični črti se je dejansko zgodila veleizdaja!
Razorožitev Teritorialne obrambe Socialistične Republike Slovenije (TO SRS) je bila v bistvu samorazorožitev in dejansko prvo dejanje vojaške agresije JNA in njenih slovenskih pomagačev v Sloveniji, ki se je odločila za samostojno pot izven propadle Jugoslavije. S tem korakom so pripravili teren za povsem odkrito oboroženo agresijo na Slovenijo, ki se je na srečo, glede na razvoj dogodkov na mednarodni in lokalni ravni, pričela šele junija 1991.
Ko smo ugotovili, da se je zgodila veleizdaja in taktično presenečenje, smo nemudoma, še takoj po nastopu vlade, pričeli izvajati priprave na oboroženi odpor. Spočeli in rodili smo MSNZ, tajni obrambno-varnostni projekt, lojalen nastajajoči samostojni in demokratični Sloveniji, ki nima primere v zgodovini. S tem korakom sta se dejansko tudi vzpostavili dve nasprotujoči si strani v bližajoči se vojni: JNA kot napadalec, in naša stran, kot branilec. S tem je bil, ne glede na zunanji videz, vzpostavljen temeljni pogoj za vojaški spopad, in vojna se je začela med JNA kot agresorjem in slovensko obrambno silo, ki si je sočasno z nastajanjem tudi nadevala svoje ime, danes je znana po kratici MSNZ.
Sočasno z nastajanjem resnično slovenske obrambne varnostne komponente se je odvijal intenziven notranji in zunanji politični proces, ki je med drugim 4. oktobra formalno uveljavil ‘amandma k ustavnemu zakonu’, s katerim je republika Slovenija v celoti prevzela ingerenco nad lastnimi oboroženimi silami.
S tem so razlogi za formalno ime in tajno delovanje MSNZ prenehali. Vsebini, ustvarjeni v preteklih mesecih tega usodnega leta 1990, pod tem imenom, je bilo zaradi taktičnih razlogov zopet nadeto formalno ime iz Zakona o SLO in družbeni samozaščiti, to je Teritorialna obramba Republike Slovenije. Tu domuje tudi prvi korak zmede, ki je potencirana vse do danes, kajti SV, kljub mojim vsakoletnim javnim intervencijam, še danes ne ve, koliko je stara. Generali, ki so naredili briljantne kariere v tej SV in jo s svojimi dejanji pomagali spraviti na kolena, pa so pred dnevi končno spregledali in nam iz Radovljice skupaj s svojim partijskim šefom sporočajo, da je SV stara 48 let. Povrh vsega pa k uradni kokardi SV dorišejo še en del rdeče zvezde. Te pravice nimajo, to ni demokracija, to je anarhija. Pristojni bi morali po uradni dolžnosti ukrepati.
K tej izvirni napaki določitve napačnega in zavajajočega imena je treba nujno prišteti še nič manjšo napako, to je reorganizacijo TO RS leta 1990/1991 v času latentne vojne. Tega se skladno s splošno vojaško doktrino preprosto pač ne počne. S to amatersko strateško napako so nasedli Partiji, ki je predvsem temeljito premešala kadrovske karte in s tem pričela korak za korakom prevzemati vajeti v svoje roke.
Zaradi tega sem bil tudi sam premeščen, ko je položaj načelnika MSNZ ugasnil. Deležen sem bil kadrovskega premika na položaj komandanta režimske 27. zaščitne partizanske brigade TO Edvard Kardelj Krištof in s tem tudi poveljujoči mirnodobni desetiji, imenovani 30. razvojna skupina (30. RSK).
Napredovanje ali degradacija? Bog si ga vedi, še zlasti v vojski je to vedno relativno. Občutki pa mi vseh 26 let govorijo, da je šlo za degradacijo. Škoda. Ne toliko zame, kot je za SV.
Takoj ob prevzemu dolžnosti mi je bilo jasno, da ujma (samo)razorožitve ni zaobšla niti te enote. Nasprotno! Ugotovil sem, da so vodilni iz mirnodobne desetnije, imenovane 30. RSK, že maja leta 1990 povsem prostovoljno, na namig generala Ožbolta, nemudoma odpeljali v lesenem Mačkovem zaboju in s katrco R4 kompletno mobilizacijsko in vojno dokumentacijo v garnizon Ribnica. Razoroževati pa jih tako ni bilo treba, saj je imela že prej vso najmodernejšo oborožitev za 2000 ljudi pod ključem JNA. Na tem področju je ostalo orožja le za 1 bataljon.
Kakšni občutki so me prevevali prvi dan napredovanja, si lahko samo predstavljate … Glavni kapital, na katerega sem se delno lahko naslonil, je bil človeški potencial, ki pa ga je bilo na predvideno novo poslanstvo nujno treba temeljito diferencirati. To je bilo poleg prioritete vzpostavitve nove organizacijske sheme, prilagojene realni situaciji stanja brigade brez orožja, glavna prioriteta.
Tako me je naloga tu v Kočevski Reki, v podporo plebiscitu, zalotila v fazi intenzivnih selekcijskih usposabljanj, v ad-hoc prilagojenem skritem učnem centru na Medvednjaku. Zaradi tega nisem uspel postaviti kompletiranega bataljona, kot mi je bilo ukazano, temveč sem se znašel tako, da sem glede na nalogo in razpoložljive vire modularno sestavil bataljonsko skupino približno 300 pripadnikov nastajajoče nove brigade MORiS, ki so večinoma že šli skozi filter priprav na Medvednjaku.
Tako smo na današnji dan pred 26. leti, tu na tem svetem mestu, prvič v zgodovini predstavljali resnično celotnemu slovenskemu narodu in njegovi demokratično izvoljeni oblasti lojalno Slovensko vojsko.
‘Vonj’, ki ga je zaznal prvi predsednik slovenske vlade in ga je v trenutku spozabe tudi javno ubesedil, ni bil fraza in tudi ne naključje, ampak preprosto pristen čustveni refleks. Kajti tu je bila takrat postrojena, čeprav iz povsem taktičnih razlogov z zvezdami na kapah, toda z rdečimi trakovi v žepu, po namenu in srcu SLOVENSKA VOJSKA, zavezana izključno in samo domovinskemu in državotvornemu namenu.
Ne pozabimo, da se je s tem dejanjem 17. decembra 1990 v opogumljanje Slovencev ter svarilo znanemu nasprotniku v prihajajoči vojni ob prisotnosti redkih politikov takratne oblasti, preko TV ekranov, brez krinke na obrazih, javno pokazala vojska Republike Slovenije, ko je le-ta šele nastajala. Čast in dolžnost vojaka je služiti domovini. Služiti ideologiji ali partiji pa je razvrednotenje vojakovega dostojanstva. Kot je nekoč rekel predsednik prve slovenske demokratične vlade Lojze Peterle, je na tem območju, ki je s Kočevskim Rogom delilo nesrečni sloves slovenske politične in moralne teme, posvetil žarek upanja in Slovencem odprl novo perspektivo… Tudi zato je 17. december 1990 velik in prazničen dan. Praznujmo, ker se je tukaj zgodilo nekaj, kar je bilo pomembno za vso Slovenijo in kar zahteva dostojno mesto v našem zgodovinskem spominu.
M. S.