fbpx

Mag. Miha Škerbinc: Ne bojim se kritik svojega ali našega dela. Nočem pa, da se pripadnikom in pripadnicam Slovenske vojske dela krivica in da jih žalijo!

Poveljnik sil Slovenske vojske mag. Miha Škerbinc (Foto: Polona Avanzo)

“Ne bojim se kritik svojega ali našega dela in na vsako bomo odgovorili z dejstvi, in če bo treba, popravili napake ter ustrezno ukrepali. Nočem pa, da se pripadnikom in pripadnicam Slovenske vojske dela krivica in da jih žalijo,” je v intervjuju med drugim poudaril poveljnik sil Slovenske vojske brigadir Miha Škerbinc. S poveljnikom sil Slovenske vojske smo se pogovarjali o stanju v Slovenski vojski, nujno potrebnih investicijah v opremo in orožje, mednarodnih misijah in nauku, ki  ga prinaša nedavna vojna med Armenijo in Azerbajdžanom na območju Gorskega Karabaha. In seveda o škandaloznem sramotenju Slovenske vojske.

Gospod Škerbinc, ste poveljnik sil Slovenske vojske. Ali lahko za začetek na kratko razložite, kaj to pravzaprav pomeni v organizacijskem smislu? V poveljniški strukturi znotraj vojske …

Najbolj preprosto rečeno to pomeni, da poveljujem operativnemu delu vojske. Podrejen sem načelniku Generalštaba Slovenske vojske. Generalštab je skupaj z Ministrstvom RS za obrambo strateški, politično-vojaški nivo, saj Slovenija nima obrambnega štaba. Ker tudi nimamo poveljstev zvrsti, kot so kopenska vojska, mornarica, letalstvo in specialne sile, sem hkrati poveljnik, ki zagotavlja pripravljenost enot, vzpostavlja operativne zmogljivosti in poveljuje enotam Slovenske vojske v miru in v vojni.

Veljate za enega najbolj izkušenih slovenskih visokih častnikov. Bili ste na številnih misijah v tujini kot poveljujoči častnik. Kakšne naloge opravljajo pripadniki SV na teh misijah?

Pripadniki Slovenske vojske že skoraj četrt stoletja sodelujemo na mednarodnih operacijah in misijah. Veliko dobrega je bilo narejenega v tem času v zelo različnih delih sveta. Vojaške misije potekajo v glavnem pod okriljem treh mednarodnih organizacij, katerih članica je Republika Slovenija, in sicer OZN, Nata in EU. Izjemoma lahko mednarodne vojaške operacije potekajo tudi v okviru drugih organizacij, recimo prva, na kateri smo sodelovali slovenski vojaki, je bila operacija OVSE Alba, ali pa tudi v okviru mednarodnih koalicij. Kar mora biti povsem jasno, je, da te operacije potekajo ob visokem konsenzu mednarodne skupnosti, večinoma na podlagi resolucij Varnostnega sveta OZN. Prav tako je za napotitev na te misije seveda potrebna ustrezna politična odločitev v Republiki Sloveniji.

Skupni imenovalec vseh teh misij je v zagotavljanju varnega in stabilnega okolja. Področja brezvladja in območja vojn ter kompleksnih kriz kjerkoli v svetu vsekakor vplivajo tudi na varnost Evrope. Mednarodna skupnost mora hkrati prevzemati tudi odgovornost in skrb za civilno prebivalstvo kjerkoli na svetu. Praviloma seveda na vseh teh območjih najbolj trpi ravno civilno prebivalstvo. Kot v vsaki krizi so najbolj ogroženi preprosti ljudje in še posebej ranljive skupine. Na misijah v tujini imamo ta čas 329 pripadnikov, od tega skoraj 80 odstotkov na Zahodnem Balkanu. Sodelujemo na dveh misijah OZN, treh misijah Evropske unije, dveh misijah Nata in v eni mednarodni koaliciji.

Se pravi, da gre v bistvu v veliki meri tudi za humanitarno delovanje, za posredovanje v zaščito in pomoč civilnemu prebivalstvu?

Brez vsakega dvoma. Kot sem dejal, če povzamem poslanstva vseh mednarodnih misij, na katerih sodeluje ali je sodelovala SV, je ključen poudarek na zagotavljanju varnega in stabilnega okolja, skrbi za vzpostavitev in delovanje lokalnih oblasti ter posledično skrb za lokalno prebivalstvo in njihova zaščita pred grožnjami, ki jih predstavljajo različni državni in nedržavni akterji. Premalo časa imava, da bi našteval vse humanitarne projekte, ki jih je izvedla samo Slovenska vojska na misijah. Reševali smo življenja, zagotavljali hrano in druga za življenje potrebna sredstva, gradili šole, gasili požare, zagotavljali zdravstveno in veterinarsko oskrbo, podpirali vzgojno-izobraževalne procese, zagotavljali donacije nujno potrebne opreme in podobno. Na vse to smo pripadniki Slovenske vojske zelo ponosni. To je postalo del naše kulture. Tako mi gledamo na te misije in v tem vidimo del svojega profesionalnega poslanstva.

Foto: Polona Avanzo

Ste se v imenu Slovenske vojske tudi zato javno odzvali na škandalozno izjavo pevke Jadranke Juras? Slednja je v oddaji Zadnja beseda na TV Slovenija dejala dobesedno: “Sama smatram, da je velika odgovornost to, da ti hodiš na misije in tam pobijaš lokalno prebivalstvo.” Pri tem je še dodala, da je velika odgovornost tudi to, da slovenski vojaki »hodijo nekam, kjer v bistvu ne branijo Slovenije, vendar so vpleteni v globalno vojno proti terorizmu, ki traja že od 2001 in ji ni videti konca«. Nedvomno gre za izjavo, ki je prav sramotna in kaže popolno nepoznavanje te problematike!

To je slabo in ni prav. Gre za to, da se v zadnjem času Slovenska vojska in naše delo uporablja za doseganje nekih drugih ciljev in interesov in da se to počne brez argumentov in na preveč lahkoten način. Kadar se govori o pobijanju na javni televiziji, je o tem treba prej vsaj malo premisliti, predvsem pa kaj o tem vedeti in imeti argumente. Podobno je bilo v primeru dogodka na italijanski meji, ko se je marsikaj izreklo in povedalo. Padale so neutemeljene obtožbe in presodilo se je, še preden so bile znane vse okoliščine dogodka. Potem ko se je izkazalo, da je vojak ravnal popolnoma skladno s pravili in pristojnostmi, je bilo prepozno. Tisti drugi cilji pa so bili doseženi. V javnosti se s tem ustvarja vtis, da je nekaj narobe pri izvajanju nalog na meji, da je nekaj narobe z misijami, in posledično, da je nekaj narobe v Slovenski vojski.

To preprosto ni prav in zato sem se oglasil. Ne bojim se kritik svojega ali našega dela in na vsako bomo odgovorili z dejstvi, in če bo treba, popravili napake ter ustrezno ukrepali. Nočem pa, da se pripadnikom in pripadnicam Slovenske vojske dela krivica in da jih žalijo. Oglasiti se v takih primerih je moja poveljniška dolžnost. Pripadniki in pripadnice SV od svojega poveljnika pričakujejo, da se v primerih tako očitnih neresnic sliši tudi njihov glas.

Zadovoljen sem, da se je o tem odkrito govorilo v javnosti in da se je RTV tudi opravičila. To spoštujem. O vsem drugem pa prepuščam javnosti, da si ustvari svoje mnenje. Verjamem in trdno sem prepričan, da je Slovenska vojska vojska vseh državljanov in državljank Republike Slovenije, takšna je bila in takšna bo ostala. In ni nobena floskula, da pripadniki Slovenske vojske enotni služimo domovini.

No, zame, ki sem si leta 1990 srčno želel služiti vojsko v takratni slovenski Teritorialni obrambi oziroma nastajajoči slovenski vojski in sem potem moral prisilno septembra 1990 oditi kot nabornik v JLA, pa je bilo morda še bolj šokantno, da smo bili letos junija za dnevu državnosti ob robu državne proslave priča sramotenju častne čete Slovenske vojske. Kako ste vi doživeli tisti primitivni izpad skupine protestnikov?

Tudi ta dogodek ima enak kontekst. Ne razumem, kaj lahko pripravi nekoga, da na tak način nastopi do garde Slovenske vojske. V študentskih časih sem bil zelo družbeno aktiven. V času t. i. novih družbenih gibanj in kasneje v času slovenske pomladi. Mladi smo takrat res spreminjali svet. In ne samo mladi. Slovenci smo šli na trge in ulice. In prav je, da v vsaki družbi obstaja ta energija, da so predvsem mladi tisti, ki pokažejo, da jim ni vseeno. Da si prizadevajo za boljši jutri, za pravičnejši svet in podobno. Je pa nekaj povsem drugega, če takšna gibanja postanejo sama sebi nasprotje. In verjemite mi, tisti, ki se tako obnašajo do državnih simbolov in do Slovenske vojske, nimajo ne dobrih namenov ne osnovnih možnosti, da bodo v čemerkoli uspešni. Sovraštvo, agresivnost, jeza, hudobija niso čustva, s katerimi bi dosegali dobre cilje.

No, poglejva konkretno stanje Slovenske vojske. Kakšna je ta čas njena kadrovska struktura?

Od leta 2011 naprej beležimo trend zmanjševanja številčnega stanja pripadnikov SV in posledično, ne samo da ne dosegamo načrtovanega in potrebnega obsega, ampak se tudi, kot je pred časom omenil nekdanji načelnik, približujemo točki, ko Slovenska vojska ne bi mogla več izvajati svojih nalog. Zadnjih nekaj let smo v povprečju vsako leto manjši za 240 pripadnikov. S pomanjkanjem kadrovskih virov se je podirala tudi kadrovska struktura.

Kako bi to kadrovsko podhranjenost lahko izboljšali?

Zelo vesel sem, da smo, vsaj tako kažejo zdajšnji podatki, obrnili tudi ta trend. Leto 2021 bomo prvič po devetih letih pričakali številčnejši ali vsaj enako številčni, kot smo končali prejšnjega. Trend odhodov in prihodov se je opazno spremenil in verjamem, da je to začetek drugačnih časov. Verjamem, da največ lahko storimo sami. Mi smo sami dopustili, da se je razširil neki stereotip o tem, da smo vojaki slabo plačani, slabo opremljeni, da so delovne razmere slabe in da je enako z odnosi. Kako naj potem pričakujemo, da bi se mladi odločali, da se nam bodo pridružili? Politični signali o odgovornem obravnavanju področja obrambe in o dolgoročnejšem zagotavljanju virov ter nekaj prvih sprememb zakonodaje v smeri izboljšanja statusa poklicnih vojakov so zelo pomagali k nečemu, čemur pravim »odboj«. Prepričan sem, da je skrajni čas, da se odbijemo in da trende obrnemo navzgor.

Veliko je bilo narejenega v zadnjem času v tej smeri skupaj z ministrstvom za obrambo. V nekaj tednih smo skrajšali povprečni čas trajanja postopkov zaposlitve z več kot 90 na manj kot 20 dni. Če ne bi bili sredi pandemije, bi bil ta čas sedaj že blizu enega tedna. Smo sredi korenitega spreminjanja konceptov vstopanja v različne sestave Slovenske vojske. Služenje vojaškega roka bomo naredili atraktivnejše in krajše, prav tako bo vojaku prijaznejši vstop v vrste pogodbene rezerve in poklicne sestave. Prepričani smo tudi, da bomo vzpostavili sistem, ki bo dolgoročno zagotavljal dovolj za obrambo usposobljenih Slovencev in Slovenk tako v poklicni sestavi kot v pogodbeni in strateški rezervi. Po našem prepričanju je to ključni element obrambe in odvračanja in je v teh burnih časih ob slabšanju globalnih varnostnih razmer praktično nujen. Tudi mladi bodo laže razumeli, da je težko najti drug poklic, kjer lahko toliko napreduješ v osebnostnem razvoju, kjer bo vseskozi akcija in se bo nekaj dogajalo, kjer delaš z drugimi in za druge, kjer boš imel oporo in podporo, z delom tudi solidno zaslužil, videl svet in podobno.

Foto: Polona Avanzo

Obrambni minister Matej Tonin in načelnik Generalštaba Slovenske vojske Robert Glavaš sta predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja konec aprila seznanila s poročilom o pripravljenosti vojske v letu 2019. Za delovanje v miru je prejela oceno dobro, za delovanje v vojni pa nezadostno. “Slovenija je na svojo vojsko ponosna in ji zaupa,” pa je ob tem dejal Pahor in dodal, da SV ne glede na ocene popolnoma zaupa, da bo izpolnila pričakovanja glede varnosti države. Kaj ta ocena v praksi pomeni?

Meni ta ocena pokaže pravo sliko Slovenske vojske. Vidite, razlika med oceno potrebnih virov in drugih elementov pripravljenosti, ki so negativni, in rezultati, ki jih dosegamo in se odražajo v zaupanju, je v delu naših vojakov in vojakinj. Zaupa nam predsednik države in po merjenjih Eurobarometra (konec leta 2019) tudi 68 odstotkov Slovencev, kar je največ med državnimi institucijami. Mi s svojim delom, strokovnostjo in predanostjo poskrbimo, ne samo da so vse naloge opravljene, ampak da so izvedene na način, ki je v ponos tako nam kot tudi Republiki Sloveniji. Seveda smo potem vojaki včasih upravičeno razočarani, ko sta ta naš pregovorni altruizem in naša vojaška kultura, ki ne dopuščata, da naloge ne bi izvršili, napačno razumljena oziroma postaneta izgovor, da se nam ne zagotovijo ustrezni viri.

Mi se v miru moramo ocenjevati po najstrožjih kriterijih. V miru tudi ni razlogov za improviziranje, sedaj je čas za odgovoren pristop. V miru so zmeraj dileme med “maslom in topovi” in v miru je zmeraj treba narediti tisti korak več, da se po nepotrebnem ne zapravlja denarja, a se hkrati odgovorno in strokovno pripravlja na naslednjo vojno. Ocena pripravljenosti mora služiti kot opozorilo, da v miru nekaj ne delamo prav.

Je mogoče reči, da je ta ocena v prvi vrsti posledica finančnega izčrpavanja, zapostavljanja SV v preteklih letih?

Jaz drugega odgovora tukaj nimam. Prav gotovo ta ocena ni in ne more biti odraz slabega dela pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske.

Državni zbor je konec novembra z 48 glasovi za in s 36 proti od 85 navzočih končno sprejel zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski (SV) v letih od 2021 do 2026. Predlog predvideva 780 milijonov evrov dodatnih sredstev za vojaške naložbe v prihodnjih šestih letih, od tega večino za nakup oklepnih vozil in za vzpostavitev srednje bataljonske bojne skupine. Če prav razumem, gre za res najbolj nujne investicije, ki jih SV potrebuje, če rečem po domače, “kot puščava vodo”?

Kot vojak sem globoko hvaležen za takšno odločitev najvišjega organa oblasti ter poslank in poslancev. Vesel sem, da je bila prepoznana nujnost in potrebnost investicij v obrambni sistem. Najprej je treba spomniti, da so se zaradi različnih vzrokov sredstva za obrambne izdatke desetletje drastično zniževala. To je povzročilo veliko vrzel in imelo izjemno negativne posledice. Vedno smo se zanašali, da se bo to spremenilo z izboljšanjem gospodarske in ekonomske situacije, pa se to ni zgodilo. Nam pa se je starala tehnika, infrastrukture niti vzdrževati nismo mogli redno, naloge smo izvajali ob odrekanjih, nagrajevanje dela je bilo slabo. Finančne vire sedaj potrebujemo že samo za to, da vsaj delno zakrpamo to luknjo.

Prav tako je treba vedeti, da je pomanjkanje finančnih sredstev ključni razlog, da nismo nikoli celovito zgradili potrebnih zmogljivosti Slovenske vojske in obrambnega sistema Republike Slovenije. Noben pomembnejši načrt do sedaj ni bil realiziran. Bataljonsko bojno skupino smo se prvič odločili zgraditi že leta 2006. Štirinajst let je od tega. Verjemite mi, da v vojski to znamo narediti. In da imamo voljo. Mislim, da nas to najbolj mori. Vojska, ki ima zmagoviti karakter, ki ima ljudi z vrhunskim znanjem in neomajno voljo, potem zaradi pomanjkanja finančnih virov ne more doseči najpreprostejših ciljev.

Treba se je tudi zavedati, da so globalne varnostne razmere takšne, da je zelo pomembno, da se vsaka država posebej ter v okviru mednarodnih organizacij in zavezništev z vso resnostjo loti problema obrambe. V okviru Nata in EU se tudi Slovenija z vprašanjem krepitve obrambne in odvračalne drže odgovorno ukvarja. Imam le občutek, da je slovenska javnost o tem slabše obveščena in da tudi v obrambno-varnostnem sistemu nekaterih stvari nismo dovolj dobro ponotranjili.

In potem je tukaj še kredibilnost. Z referendumsko večino smo se Slovenci odločili med drugim za to, da bomo svojo obrambo gradili v okviru kolektivne obrambe. Veliko strokovnih utemeljitev je bilo in je, da je tako tudi ceneje. Seveda pa ni nobenega kolektiva, v katerem vsak posameznik ne prispeva svojega deleža. Različni predsedniki slovenskih vlad so se na zadnjih štirih vrhovih Nata odločno zavezali, da bo tako kot vsi drugi tudi Republika Slovenija za obrambne izdatke zagotovila 2 odstotka BDP do okvirno leta 2024, da bo zgradila tiste vojaške zmogljivosti, ki bi jih po formuli pravične delitve bremen morali in smo se zanje dogovorili ter zavezali. Na nič takšnega nismo pristali, kar hkrati ne bo pripomoglo k obrambi države, h kolektivni obrambi in izvajanju rednih nalog, med katere recimo sodijo tudi naloge varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. In zavezali smo se, kar pa tudi več kot dostojno izpolnjujemo, da bomo prispevali k mednarodnim operacijam in misijam.

V kolikšni meri pa bodo te nabave povečale operativno sposobnost Slovenske vojske?

Vsak kos opreme bo vplival in povečal našo operativno sposobnost. Predstavljate si samo, koliko laže in učinkoviteje bi lahko pomagali zlasti v prvem valu koronakrize, če bi imeli primerno transportno letalo, in koliko laže bi skrbeli za kontingente, ki jih imamo na misiji. Seveda, ko bomo zgradili zmogljivosti, ki jih načrtujemo že leta, in ko bomo dosegli tiste prioritetne cilje, ki jih imamo tudi v Zavezništvu, potem tudi ne bo več vprašanja ocene pripravljenosti.

Kako pa gledate na pomisleke in pripombe, češ da je nakup oklepnikov v današnjem času nesmiseln, raje kupimo brezpilotna letala in bomo v vojni lahko zmagali, tako kot je nedavno Azerbajdžan premagal Armenijo v spopadu za Gorski Karabah? Tam naj bi bil odločilno vlogo odigrala prav brezpilotna letala …

Jaz sicer nisem zasledil tako preprostega načina sklepanja. Res je, da so brezpilotna letala igrala pomembno vlogo tudi v tem konfliktu kot v drugih sodobnih konfliktih vsaj od Gruzije dalje. Upam, da sedaj to ne pomeni, da nekdo misli, da moramo pozabiti na vse drugo in zgraditi »brezpilotno« Slovensko vojsko. Nedavno je o tem krajši članek objavil tudi brigadir Furlan in nekatere lekcije iz konflikta, ki jih je povzel po priznanih tujih avtorjih, se zelo ujemajo z našimi analizami, ki smo jih naredili pri preučevanju karakterja sodobne vojne v okviru projekta pisanja vojaške strategije.

Se pravi, da se strinjate s stanovskim kolegom brigadirjem dr. Branimirjem Furlanom, ki je v svojem prispevku “Kaj se lahko naučimo iz vojne v Gorskem Karabahu?” zapisal, da “vojna ni dala dokazov, da so zaradi brezpilotnih letal (UAV) bojna vozila izrinjena z modernega vojskovališča”?

Seveda. In ne samo z njim, ampak s številnimi strokovnjaki, ki tako razumejo razvoj karakterja sodobne vojne.

Če je mogoče tukaj sploh kaj dodati, bi rekel samo to, da Slovenska vojska razvija te zmogljivosti v okviru kolektivne obrambe, da smo del intenzivnih sprememb, sledenja tehnološkemu napredku in razvoju karakterja sodobne vojne in krepitve obrambne in odvračalne drže v okviru Nata in da moramo v Sloveniji − in o tem prav tako govori brigadir  − znati tudi doma razvijati svojo vojaško misel in imeti ta transformacijski inovativni pristop, ko gre za konceptualna vprašanja obrambe samostojnosti, neodvisnosti in teritorialne celovitosti Republike Slovenije. Tudi to počnemo v zadnjem času zelo intenzivno v Slovenski vojski. Omenil sem proces priprave vojaške strategije, na zadnji vaji Preskok 20 pa smo prav tako preskušali nekatere konceptualne rešitve v kontekstu geopolitičnega položaja Slovenije, aktualnih vojaških groženj in sodobnega karakterja vojne.

Foto: Polona Avanzo

Brigadir Furlan je ob tem še zapisal: “Med žrtvami je bilo več tistih, ki so bili zunaj oklepa ali na fiksnih položajih ali na poveljniških mestih, kot tistih v oklepu. Z UAV  in lahko pehoto ni možno dlje časa braniti zemljišča.” Je mogoče reči, da je pri sodobnem vojskovanju potrebno eno in drugo!?

Seveda, saj vprašanje zaščite v premiku in smiselnosti nabave oborožitvenih sistemov, ki določene stopnje oklepne zaščite imajo, po mojem mnenju sploh ni predmet resnih razprav. Morda kdaj koga narobe razumejo ali pa se kdaj oglasi kdo, ki res premalo ve. Ne verjamem, da smo Slovenci pozabili, slovenski vojaki pa prav gotovo nismo, kako je še tako minimalna oklepna zaščita reševala življenja naših vojakov vsaj v primeru naleta na mino v Afganistanu in pred ognjenim delovanjem v Libanonu. Nekaj je govoriti o oklepni zaščiti in nekaj povsem drugega o vlogi težkih, oklepnih in oklepno mehaniziranih zmogljivosti. Nedvomno mora biti pristop k izgradnji vojaških zmogljivosti celovit.

In še za konec. Načelnik Generalštaba Slovenske vojske brigadir Robert Glavaš in vršilec dolžnosti generalnega direktorja Policije Andrej Jurič sta 25. novembra podpisala operativno-taktični načrt sodelovanja Slovenske vojske in Policije pri širšem varovanju državne meje. Kako vidite vlogo Slovenske vojske v prihodnje?

Z novim operativno-taktičnim načrtom smo po mojem mnenju dosegli maksimalno učinkovitost v okviru zdajšnjih pooblastil, ki jih skladno z zakoni in s tolmačenjem teh zakonov imata obe organizaciji. Prepričan sem, da bo naše skupno delo učinkovitejše, varnejše in racionalnejše v kontekstu porabe virov. Upoštevali smo pet let izkušenj sodelovanja pri tej nalogi in izboljšali koordinacijo ter načrtovanje, povečali smo fleksibilnost v izvedbi, jasneje opredelili pristojnosti in odgovornosti. Prepričan sem, da se bo to kmalu pokazalo tudi na rezultatih. Zelo pomembno je, da vsak korak, ki ga naredimo na različnih področjih obrambe in varnosti, naredimo v smeri celovitejšega pristopa, večjega angažiranja in sodelovanja vseh deležnikov obrambno-varnostnega sistema. Samo na ta način bomo šli v korak s časom in zagotavljali učinkovite odgovore na sodobne grožnje.

Biografija

Brigadir Miha Škerbinc se je rodil 6. junija 1965 v Mariboru. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani je diplomiral iz obramboslovja. Vojaško se je še šolal v različnih državah. Na Univerzi nacionalne obrambe ZDA (National Defense University) v Washingtonu D. C. je pridobil naziv magister znanosti strateškega upravljanja z viri. Opravljal je številne poveljniške dolžnosti znotraj Slovenske vojske; bil je poveljnik protiterorističnega oddelka leta 1991, poveljnik oddelka vojaške policije leta 1992, načelnik za civilno-vojaško sodelovanje v 74. Oklepno-mehaniziranem bataljonu leta 1993, izvršilni častnik v 10. bataljonu za mednarodno sodelovanje leta 1996, načelnik štaba 1. brigade SV leta 1998, poveljnik 20. motoriziranega bataljona leta 2003, poveljnik 10. motoriziranega bataljona leta 2006, načelnik sektorja za načrtovanje in v. d. načelnika štaba Poveljstva sil SV leta 2008, načelnik Centra za doktrino in razvoj leta 2011, namestnik direktorja štaba Generalštaba SV leta 2012, poveljnik 1. brigade SV leta 2012, načelnik štaba GŠSV leta 2018 in poveljnih sil SV od leta 2018. V Natu je leta 2007 opravljal dolžnost poveljnika bataljonske bojne skupine v silah KFOR na Kosovu in bil leta 2015 namestnik direktorja sektorja za obrambno planiranje in obrambno politiko v Natovem mednarodnem vojaškem poveljstvu v Bruslju. Brigadir Škerbinc je prejel vrsto domačih in tujih priznanj, med njimi zlato medaljo generala Maistra, zlato medaljo Slovenske vojske in legijo za zasluge v stopnji častnika oboroženih sil ZDA. Rad ima šport in naravo, uživa v lovu in ribolovu.

Metod Berlec