fbpx

Ne slepimo se: RTV Slovenija ni javna, ampak v lasti ponosnih dedičev Komunistične partije Slovenije!

Da bo RTV Slovenija resnično naša, pomeni: RTV Slovenija je od vseh državljanov, vseh strank in družbenih skupin, ne le levičarjev. Foto: STA

RTV Slovenija je brez dvoma pomembna ustanova za našo državo, narod in ne nazadnje za slehernega državljana. V dobrem in slabem. Ponaša se z bogato dejavnostjo in razgibano zgodovino od septembra 1928 do danes.

Na spletu o tem lahko prebiramo vrsto zapisov, katerih vsebine nima smisla ponavljati na tem mestu. Morda kaže omeniti le to, da je bil Radio Ljubljana rojen v Prosvetni zvezi pri Slovenski ljudski stranki. Ob okupaciji v letu 1941 so ga takoj prevzeli Italijani in po njihovi kapitulaciji Nemci. Maja 1945 mu je bilo sicer vrnjeno predvojno ime, vendar se je od prvega dne svobode zgledoval po Kričaču in Radiu OF ter marljivo hlapčeval KPS, kar ima usodne posledice še danes. To, kar je Marija Terezija svoj čas trdila za šolstvo, s pojavom radia in televizije velja tudi zanju: sta politika.

V stranki SD skupaj s simpatizerji in neodvisnimi novinarji brez kančka sramu kričijo, da “naše RTV Slovenija” ne dajo. Torej, ne slepimo se: ni javna, ampak v lasti ponosnih dedičev KPS! “RTV Slovenija je edina javna, neprofitna radiotelevizijska organizacija v Sloveniji. Deluje kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja kulturnih, socialnih in demokratičnih potreb državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, pa tudi pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti, ki živijo na ozemlju Slovenije“, piše na Wikipediji.

Predvsem se kaže ustaviti ob “kulturnih, socialnih in demokratičnih potrebah”. Katere potrebe zadovoljujejo s politikantstvom in navijaštvom pri spretno selekcioniranih novicah v poročilih, v oddajah Tarča, Politično, Studio ob sedemnajstih, če naštejemo samo najudarnejše agitpropovske izpade. To, kar počnejo, ni zadovoljevanje ne kulturnih ne socialnih še najmanj pa demokratičnih potreb. O žgoči problematiki dnevnoinformativnih in političnih oddaj že dolgo psi lajajo, a karavana gre dalje. Tudi pod novim direktorjem iz kvote SMC.

Foto: STA

Pogosti zdrsi tudi na programu Ars
Ne gledam televizije, od radijskih programov poslušam le 3. program, zato naj ne bo odveč relativizirati pogosto slišane izjave, češ da RTV deluje zelo dobro, velik problem so le dnevnoinformativne in politične oddaje. Na vseh njenih programih bi se dalo in bi se moralo marsikaj izboljšati. Armado zaposlenih zavezujeta k temu poseben in status javnega zavoda ter obvezen prispevek! Če kje, potem bi poslušalec upravičeno pričakoval zadovoljevanje kulturnih potreb na 3. radijskem programu, programu Ars. Pogosto uredniki in napovedovalci ter k mikrofonu povabljeni raznorazni govorci razočarajo. Vsebinsko in retorično. Nezanimivi in dolgovezni pogovori v nekaterih oddajah so celo daljši od glasbenih vložkov (na primer Zborovski panoptikum).

Tudi izbor klasičnih glasbenih stvaritev je dostikrat sestavljen brez tehtnega premisleka in učinkuje preveč monotono. Kot primer poglejmo večerni spored v petek, 16. julija: Brahms, Koncert za klarinet in orkester; Brahms, Simfonija; Brahms, Koncert za violino in orkester; Mendelssohn, Koncert za violino in orkester. Tri Brahmsova dela ter dva koncerta za violino in orkester v enem večeru! Tudi zapolnjevanje odmorov med neposrednim prenosom oper v sobotnih večerih je svojevrsten dosežek. Radijski urednik poslušalcem iz arhiva ponudi posnetke najpopularnejših arij iz opere, ki je tisti večer na sporedu. V odmoru bi se neprimerno bolje prilegla komorna inštrumentalna glasba. Naj bodo dovolj ti trije primeri za podkrepitev trditve o zdrsih na Arsu.

Na programu Ars bi morali zelo paziti na kulturo govorjene besede, na pravilno izreko, na intonacijo
Vélika vzgojiteljica napovedovalcev Ana Mlakar se prav gotovo obrača v grobu, če ji je dano slišati, kaj počneta z govorjeno slovensko besedo Lidija Hartman in Anamarija Štukelj Cusma. Prva pri branju dela silo materinščini z nemogočim spakovanjem in intonacijo, ki nima ničesar skupnega z izborno govorjeno slovenščino. Druga pa v pogovornih oddajah tako drdra, da jo povprečen poslušalec komajda dohaja. Njeni sogovorniki so vredni vsega spoštovanja in hvale, da sploh sledijo njenemu spraševanju in komentiranju, ki je tako rekoč na kronometer. Skrajni čas je, da obema, Anamariji Štukelj in Lidiji Hartman, vodstvo zavoda najde primernejše mesto ali znotraj RTV ali na zavodu za zaposlovanje – mikrofon pač ni zanju.

Tudi Urška Čop Šmajgert z izrazitim mariborskim dialektom ne dosega “visokih profesionalnih standardov”, s katerimi se vsi zaposleni, od prvega do zadnjega, tako radi hvalijo v javnem zavodu s posebnim nacionalnim pomenom. Verjetno je nenavadno, da si nekdo dovoli kritizirati osebe, ki nepovabljene iz dneva v dan stopajo v naše domove. Zakaj pa ne, saj so javne osebe v javnem zavodu, ki se ali premalo potrudijo ali ne zmorejo izpolniti upravičenih pričakovanj. Vemo, da je kritizirati zaposlene v zdravstvu, šolstvu in javi upravi nekaj samoumevnega. Le zakaj naj bi bili tako razumevajoči do slabo opravljenega dela na RTV?

Kdo v javnem zavodu ali zunaj njega si jemlje pravico in odloča, da vsako leto vržejo proč veliko vsoto denarja za zabavnoglasbeno prireditev EMA? V projektu EMA nikakor ne gre za zadovoljevanje kulturnih potreb, kar je poslanstvo RTV, ampak za spodbujanje sprevrženega novodobnega načina evropskega življenja, zaničevanja slovenščine, spogledovanja s satanizmom in pihanja v jadra LGBTIQ-lobijev. Ana Soklič je bila letos zgolj napaka v utečeni mašineriji EMA.

Prisilno plačevanje prispevka
Izjemen status RTV se kaže tudi v prisilnem plačevanju prispevka, ki ga uprava RTV lahko zarubi mimo sodišča. Prav ta prispevek in njegova višina sta predmet dolgoletnih prerekanj, in če je verjeti napovedi izpred nekaj dni, nas morda čaka v zvezi s prispevkom tudi referendum. Če je kje udejanjena domislica iz Orwellove Živalske farme, češ da so vse živali enakopravne, nekatere pa so enakopravnejše, je to prav gotovo v javni RTV. Deset povprečnih plač naj bi padlo za odpravnino ob sporazumnem odhodu v pokoj zaposlenemu, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev!

Dolgoletno ustvarjanje izgube, izsiljevanje zviševanja obveznega prispevka, krčenje programov – ob tem pa bajne odpravnine. Lepo je biti eden izmed več kot dva tisoč javnih delavcev v RTV, ki so enakopravnejši od vseh drugih z Virantovega plačnega sistema.

Andrej Tomelj, Časnik