Ne, to ni bila pravica, o kateri je govoril Tito, to je bilo eno samo golo in brezumno maščevanje!

Še danes imam v spominu mater, ki je v naročju nosila dojenčka, za roko pa držala kakih pet let staro punčko, ki je hodila zraven. Sveta podoba materinstva! In vsi ti naj bi bili izdajalci, ki naj bi jih dosegla roka pravice, kot je na Kongresnem trgu pridigal Tito?! Ne, to ni bila pravica, o kateri je govoril Tito, to je bilo eno samo golo in brezumno maščevanje!”, je povedal dr. Peter Starič v intervjuju za Demokracijo. Z dr. Staričem smo ob njegovi 95-letnici govorili o njegovi življenjski zgodbi, ki so jo zaznamovali trije totalitarizmi: fašizem, nacizem in komunizem. Gospod Starič je v svoji visoki starosti zadovoljen s svojim razgibanim življenjem, a močno razočaran nad stanjem v Republiki Sloveniji, ki jo še danes vodijo politični nasledniki izvajalcev zločinske komunistične revolucije. Želi si, da bi Slovenija postala normalna evropska država.

Peter Starič se je rodil 2. septembra 1924 v Ljubljani. Zaradi posledic na zdravju, ki mu jih je pustila italijanska internacija, je študij elektronike dokončal šele leta 1961. Še kot študent je od leta 1951 delal na oddelku za fiziko Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer je izdeloval elektronske merilne inštrumente. Prvič pa se je še kot študent zaposlil leta 1956 v Iskri. V letih 1967–1970 je delal pri podjetju Tektronix Inc. v ZDA, ki je bilo takrat vodilno podjetje za izdelavo osciloskopov. Po vrnitvi se je poskušal zaposliti na oddelku za meritve na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, vendar je temu nasprotoval skoraj ves profesorski zbor. Zato se je leta 1971 spet zaposlil v Iskri, kjer se je njegovo »delo« končalo z dvema letoma redne navzočnosti na delovnem mestu – brez dela. Leta 1981 se mu je posrečilo dobiti službo na Inštitutu Jožefa Stefana, od leta 1989 do upokojitve (1994) pa na Elektroinštitutu Milana Vidmarja. Tam je leta 1991 doktoriral s področja širokopasovnih ojačevalnikov. O tem je s soavtorjem Erikom Marganom napisal knjigo (v angleščini), ki jo je izdala založba Springer/Kluwer. Od upokojitve dalje se ukvarja s pisanjem poljudnoznanstvenih člankov, esejev, recenzij in aktualno političnih člankov. Leta 2007 je pri založbi Didakta izdal knjigo Atomska bomba, leta 2013 pa pri založbi Nova obzorja tudi knjigo Moje življenje v totalitarizmu 1941–1991 s podnaslovom Nenavadna življenjska pot inženirja elektrotehnike.

Gospod Starič, pred dnevi ste praznovali petindevetdeseti rojstni dan. Pri tem moram našim bralcem povedati, da ste intelektualno še vedno zelo iskrivi. Kako se počutite v tej častitljivi starosti?
Po 11 letih, ko so mi leta 1954 dokončno pozdravili pljučno tuberkulozo, ki sem jo staknil v Gonarsu, sem začel postopoma utrjevati svoje telo: kot že prej vsako jutro umivanje do pasu z mrzlo vodo. K temu sem dodal še telovadbo vsako jutro in postopoma vedno zahtevnejše ture v gore. Do pred 20 leti sem vsako leto obiskal 8 do 10 gora, visokih prek 2 tisoč metrov. Hkrati sem se ves čas dodatno izobraževal v stroki in se naučil uporabljati računalnik. Kot 44-letnik sem se začel učiti igranja na klavir (v ZDA sem si to lahko privoščil), kar je močno izpolnjevalo moje življenje naslednjih 30 let.

Leta 2013 ste pri založbi Nova obzorja izdali knjigo Moje življenje v totalitarizmu 1941−1945 s podnaslovom Nenavadna življenjska pot inženirja elektrotehnike. Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se odločili izdati svoje spomine v knjižni obliki?
K pisanju me je nagovoril moj ameriški kolega in prijatelj John Addis, ki se mu je zdelo moje življenje zanimivo za angleške bralce. Ker bi moral pisati v angleščini, se je ponudil, da brezplačno lektorira, kar bom napisal. Da spravijo mojo knjigo na trg, se je ponudila založba ExLibris v Indiani, za kar sem moral vnaprej plačati 1800 dolarjev.

Peter Starič

Ste rojeni Ljubljančan. Iz kakšne družine prihajate?
Nas je bilo osem, starši in 6 otrok. Najstarejši je bil Rudi, potem pa po starosti navzdol: Jože, Mimica, Draga, Ančka in najmlajši jaz, Peter. Oče je bil soboslikar in Ljubljančane spominja nanj pisana (takratna) Kreditna banka, ki jo je na zunaj in na znotraj ustvaril arhitekt Vurnik, moj oče pa poslikal. Ker je v Vurnikovi zamisli bilo v notranji poslikavi precej pozlate, je oče omenil, da so pri tem uporabili tudi 2 milijona jajčnih rumenjakov.

Oče je igral harmoniko in kontrabas. Da nadaljuje tradicijo, je dal oba brata učiti violino. Ko pa je Rudija začela dajati puberteta, je postal neobvladljiv. Zato ga je oče poslal v vojaško glasbeno šolo v Vršac ob romunski meji. Tam so ga takoj naredili obvladljivega, kot je v vojski navada. Odpadlo je tudi vsako »špricanje« violinski ur in v letih, ko je služil v vojski, so ga vzgojili v odličnega violinista, naučil pa se je tudi igranja vrste pihalnih inštrumentov. Ker je bil velik in postaven, je nazadnje pristal v orkestru Kraljeve garde.

Jože pa se je pridno učil violine, kar mu je koristilo pozneje, ko je na ljubljanski univerzi študiral gradbeništvo, da je z igranjem v ljubljanski Operi zaslužil za šolnino. Na srečo je diplomiral že pred vojno in okupacija ga je zadela, ko je vodil dela na cesti Vrhnika−Logatec. To so potem delali še naprej, saj je bila cesta lokalnega pomena. Po drugi strani pa po koncu vojne Italijani niso mogli vzeti ceste s seboj.

Oče je poslal tudi mene v Glasbeno matico, kjer sta me eno leto učila violino Vida Jeraj-Hribar, solfeggio pa Alfonz Šonc. Čeprav sem bil med najboljšimi, sem nehal hoditi v Matico, ker je oče izgubil službo. Naprej mi je pomagal brat Jože, vendar je počasi vse skupaj nekako zvodenelo. Šolanje v Matici pa mi je dalo podlago za različne inštrumente, ki sem se jih naučil pozneje. Še kot osnovnošolec sem igral orglice, pozneje pa tamburico in kitaro. Po Glasbeni matici sem se naučil harmoniko. Vendar je bil klavir tisti inštrument, h kateremu me je ves čas vleklo srce. Ta želja se mi je izpolnila šele v poznih 40. letih, ko sem bil v Ameriki in sem zaslužil toliko, da sem si kupil dobro ohranjen pianino iz druge roke in se začel sistematično učiti: najprej z učiteljico, potem pa samostojno.

Oglejmo si še žensko vejo naše družine. Mama je bila šivilja in je s svojim delom dostikrat preživljala vso družino, zlasti kadar je bil oče brez dela. Ker je bila naša teta precej bogatejša, so se dogovorili, da pošljejo najstarejšo Mimico v Kanal ob Soči, kjer sta imela stric in teta hotel, žago in mesarijo. Tam se je naučila šivanja v strokovnem tečaju ameriškega podjetja Singer. Poleg tega se je naučila tudi kuharstva in – seveda – tudi italijanščine, ker je bil tisti del takrat pod Italijo. V tistem času so gradili elektrarno Doblar, zato je gospodarstvo tam cvetelo. Ko je teta dobila hčerko, je prišla Mimica nazaj v Slovenijo in je nekako prevzela mamin poklic, tako da sta delali obe. Draga in Ančka sta se po obveznem šolanju preusmerili v frizerski poklic. Med vojno so Ančko zajeli partizani, kar ji je dalo možnost, da je uspešno končala izpit za medicinsko sestro (v Bariju). Po vojni pa se je Draga preusmerila v administracijo in obe sta se poročili.

V knjigi opisujete tudi tragično zgodbo, ki jo je doživel vaš oče, ko se je podal v obrtniško-podjetniške vode …
V času, ko sem se jaz rodil, je oče končeval pleskanje Kreditne banke nasproti hotela Union. Ker je bilo to obsežno delo, administrativnega dela pa oče ni bil vajen, sta z družabnikom ustanovila soboslikarsko podjetje Starič & … Družabnik je skrbel za finančne zadeve, kot so plače vseh zaposlenih in nabava materiala. Vse je teklo gladko in oče je družabniku zaupal, ker je bil pobožen. Ni pa vedel, da je družabnik še pogosteje kot cerkve obiskoval gostilne, kjer je na kartah izgubil veliko več denarja, kot je bil priliv podjetja. Ko je hotel oče spet nabaviti material, so mu pri naročniku povedali, da je njegov družabnik izčrpal že vse predujme. Isto je izvedel še od drugih strank. Potem je poskusil dobiti družabnika, da se pogovorita, toda tega nikoli ni bilo doma.

Končno ga je obiskal ob nenavadnem času, zvečer, in izvedel je, da je družabnik odšel na železniško postajo. Z biciklom se je odpeljal tja in ga zagledal na peronu. Ko ga je zagledal družabnik, ki je ugotovil, da je konec izmikanja, je skočil pod prihajajočo lokomotivo in ta ga je razkosala.

Ta tragični dogodek je popolnoma spremenil življenje vse naše družine. Iz vrstne hišice v Mostah smo se morali preseliti v manjše stanovanje v Zeleni jami in do tistega časa nazaj seže moj spomin. Odtlej je moral oče služiti denar na črno, kajti vse, kar bi regularno zaslužil, bi mu zaplenila davkarija. Spomnim se, da je oče v času, ko sem bil že gimnazijec, še vedno vsako leto dobival dopisnice z računom za denar, ki ga je zapravil njegov družabnik. Vsakič je bil podpisan načelnik davčnega oddelka Predikaka. In vsakič je oče vrgel tisto dopisnico v štedilnik in pripomnil: “Jaz pa zadaj …”

V kakšnem spominu imate Kraljevino Jugoslavijo, v kateri ste preživeli otroštvo in svoja najstniška leta?
Če primerjam to obdobje s tistim po vojni, moram priznati, da so bila predvojna leta srečnejša, predvsem pa pravičnejša. Imel sem svoje konjičke, ki so me odvračali od razmišljanju o tem, kaj vse je prizadelo našo družino. Spominjam se, kako sem rezljal čolničke iz borovega lubja, risal in slikal. Pozneje sem presedlal na linoreze. O vsem, kar sem prej napisal, nisem skoraj nič vedel oziroma sem izvedel, ko sem bil starejši, V šoli so nas učili, da moramo ljubiti kralja in domovino. Brat Jože, ki je hodil na univerzo, pa mi je malce odpiral oči. Pa tudi dejstvo, da smo se v šoli morali učiti t. i. srbohrvaščine in cirilice že od 3. razreda osnovne šole naprej, 4 leta, Srbi pa nobenega od drugih jugoslovanskih jezikov, me je že takrat motilo. Vendar smo bili tako disciplinirano vzgojeni, da si nihče ni upal vprašati, zakaj vsako leto praznujemo srbski poraz na Kosovem polju na Vidov dan, zmage pretežno Kranjcev nad Turki v bitki pri Sisku na dan sv. Ahaca pa nismo smeli praznovati itd.

Nasploh je bila univerza v Ljubljani tistim v Beogradu trn v peti in so jo hoteli postopoma zatreti. Šikaniranje se je močno zmanjšalo, šele ko je naš rektor Milan Vidmar izprosil, da se naša univerza imenuje Univerza kralja Aleksandra. Postavili so mu velik bronast spomenik v parku Zvezda. Tudi našim študentom ni bilo treba več tolikokrat demonstrirati. Ali po več dni in noči prebiti in prespati na univerzi, ker so jih zunaj čakali policisti s pendreki … Profesorji so študentom pomagali ter jim medtem kupovali in/ali nosili hrano.

Ko sem sestavil prvi elektromotor, me je moj konjiček pripeljal v elektrotehniko, ta pa v radio, ki je pozneje postal moj poklic. Pri tem mi je (s starim materialom in inštrukcijami) bistveno pomagal radiotehnik Drago Zrimšek, ki je imel pozneje radijsko trgovino in servis podjetja Philips zraven slaščičarne Petriček. Ker smo stanovali le kakih 100 m narazen, sta med šolanjem hodila Zrimšek in Jože skupaj in postala dobra prijatelja. Že leta 1929, ko so postavili radijski oddajnik v Domžalah, je Zrimšek dal Jožetu vse dele za detektorski sprejemnik in od takrat je začela rasti tudi moja ljubezen do klasične glasbe.

V knjigi natančno opisujete, kako ste aprila 1941 doživljali prihod Italijanov v Ljubljano in okupacijo. Kakšni občutki so vas takrat prevevali?
Prve italijanske čete sem srečal na Zaloški cesti. Na hrbtu so nosili zložljive bicikle s kolesi kakih 2/3 premera, kot so danes naši. Niso imeli pnevmatik, temveč navadno trdo gumo, kot otroški vozički. Pa tudi sedeži niso bili vzmeteni. Kaj hočemo, vojaška služba je trda, kjerkoli je že! Ker takrat Zaloška cesta še ni bila tlakovana, je to pomenilo, da so imeli obzirnega komandanta in so raje korakali. Prav vsi so bili precej manjši od mene, ki sem imel takrat kot šestnajstletnik že 187 cm. Tam pri križišču dolenjske železniške proge in Zaloške ceste pa se je na pločniku med radovedneži pojavil jugoslovanski vojak s puško na rami in v popolni bojni opremi, s tistimi na cesti pa je korakal v taktu. Kakšen čudovit primer miroljubnega sožitja! Oboji so korakali še naprej proti Zalogu. Še danes razmišljam, kako se je tisto mirno sožitje končalo, ko so vsi skupaj korakali proti Zalogu, kjer je bilo na pločniku zelo malo ljudi ali celo nobenega. Upam, da se je vojak še pravočasno umaknil v kako stransko ulico, kjer je imel možnost, da postane civilist … Vse skupaj pa ni bilo podobno kakšni vojni.

Posebno poglavje imate tudi o tem, kako so nemška letala uničila postajo Radio Ljubljana, o vašem radioamaterstvu, radiu Kričač … Kako je bilo s tem? Vas je zanimala elektrotehnika …
Že čez kaki dve uri, bilo je okrog poldne, se je to idilično vzdušje spremenilo. Nad Ljubljano je priletelo kakih 6 bombnikov strmoglavcev “štuka”. Leteli so precej nizko, tako da sem si lahko ogledal ta zloglasni bombnik bolj od blizu. Takrat sem bil že doma in radio je igral 3. stavek 9. Beethovnove simfonije, ki sem jo že takrat precej dobro poznal. Takrat še nisem mogel vedeti, da bo Schillerjeva Oda radosti, ki je v zadnjem stavku, postala himna EU. Ko so se letala zbrala nad Ljubljano, so ostro zavila proti severovzhodu in čez nekaj časa je radio utihnil, še preden se je začel zadnji stavek simfonije. Kmalu se je razvedelo, da so bombardirali radijsko postajo.

Čez dva dni sem sedel na kolo in se odpeljal v Domžale. Že od daleč sem videl, da je eden od obeh 120 m visokih antenskih stolpov močno nagnjen. To je bil edini del postaje, ki mu je temelj sidrne vrvi zadela eksplozivna 500-kilogramska bomba, kakršno je vsaka štuka nosila pod trupom. Vse druge eksplozivne bombe so zgrešile, ker je bil cilj zaradi T-antene in sidrnih vrvi okoli stolpov in so morali odvreči bombe s prevelike višine. Zaradi visoke talne vode so bili razpršeni kraterji eksplozivnih bomb skoraj do roba napolnjeni z vodo. Do tal pa je pogorela lesena stavba oddajnika z vsem, kar je bilo gorljivega v njej. Štuke so nosile na vsakem krilu tudi po dve kaki 100 kg težki zažigalni bombi in te so povzročile glavno škodo. Za spomin sem vzel iz razvalin nekaj manjših porcelanskih izolatorjev (ki sem jih pozneje vgradil v radioamaterski oddajnik). Tu sem lahko primerjal posledice vojne z nepoškodovanim oddajnikom, ki mi ga je leto prej, kratkohlačniku, tako prijazno razkazal inž. Milavec.

Kako pa je italijanska okupacija vplivala na učni proces? Takrat ste bili gimnazijec.
Naj pošteno povem, da je bila najočitnejša in takojšnja sprememba odprava predmeta srbohrvaščina in cirilice, kar nas je močno razveselilo. Prej obvezna francoščina pa je postala neobvezen predmet. Kakih drugih sprememb za tisti mesec dni, kolikor je bilo še do konca šolskega leta, pa se ne spominjam. Do jeseni pa so Italijani priključili ljubljanski del Slovenije in ga preimenovali v Provincia di Lubiana, čeprav je vojna še potekala in je le malo držav po svetu priznalo to spremembo. Precej drugače pa je postalo jeseni v novem šolskem letu. Namesto francoščine je postala obvezen predmet italijanščina, ki pa nam po treh letih francoščine ni delala težav, pač pa smo jih imeli s profesorjem za italijanščino. Spominjam se, ko je prvič vstopil v razred, smo vsi vstali. Bil je po sicilijansko majhen, opazno temnejše polti, velika aktovka iz svetlega svinjskega usnja je še poudarjala njegovo majhnost. Ko je stopal proti katedru, je bil njegov pogled raziskujoč; kot cirkuški krotitelj, ki si je prišel ogledati zveri, ki jih bo moral krotiti.

V knjigi pišete tudi o ustanovitvi Protiimperialistične fronte in začetku komunistične revolucije.
Datume dogodkov, ki jih tu opisujem, sem izvedel z zamikom ali celo po vojni. Nekatere pa so po vojni naši zgodovinarji še malce “sfrizirali”, tako da se je težko znajti. Zato tudi zame veljajo besede pokojnega ameriškega obrambnega ministra Henryja Stimsona: “Žal sem že toliko star, da sem ugotovil, da zgodovina ni vselej tisto, kar se je v resnici zgodilo, ampak naj bi bila tisto, kar so pozneje o tem napisali.
Šestindvajsetega aprila 1941 je Hitler obiskal Maribor, kjer je izrekel tele pomembne besede: “Macht mir dieses Land wieder deutsch!” (Naredite mi to deželo spet nemško.)

Istega dne je Boris Kidrič v Vidmarjevi vili sklical sestanek nekaterih politikov, ki so naslednjega dne, to je 27. Aprila, ustanovili t. i. Protiimperialistično fronto (PiF). Nekaj dni po tem datumu sta se pri nas oglasila moj poznejši svak in njegov partijski kolega, ki sta povedala, da so ustanovili Protiimperialistično fronto. Kako smo se začudili, saj so bili Britanci takrat še edini Evropejci (in imperialisti), ki so se bojevali proti nacistični Nemčiji. Obiskovalca še povedala, da ni nobenega smisla, da bi se bojevali proti okupatorju. Kolikor se še spominjam, od takrat pa do 22. junija ni bilo pri nas nobenega izdajalca. ki bi ga bilo treba “likvidirati”. Ti so se vedno pogosteje pojavljali po tem datumu, ko je Nemčija napadla ZSSR. Šele kak mesec pozneje so pri nas začeli govoriti o Osvobodilni fronti. Po vojni pa so postavili spomenik pred Vidmarjevo vilo, na katerem pa ni vklesano, da so tam in takrat ustanovili PiF, temveč OF! Tam tudi vsako leto praznujejo to laž, pri čemer sodelujejo celo predsednik države in častna četa naše vojske.

Na strani 67 imate mednaslov Italijansko koncentracijsko taborišče. V knjigi natančno opisujete, kako so Italijani odgnali večino gimnazijcev višjih razredov in drugih fantov v taborišče Gonars, med njimi ste bili tudi vi. Nedvomno vas je ta grozljiva izkušnja zaznamovala za vse življenje.
Šestindvajsetega junija, dan po tem, ko se je končalo šolsko leto, sta malo po peti uri zjutraj na vrata potrkala dva italijanska vojaka. Ker sem imel celiakijo, mi še ni zrasla brada in eden od njiju je rekel, da sem še otrok. Drugi pa je vztrajal, da vstanem iz postelje in mojih 187 cm višine je pokvarilo možnost, da bi me pustili doma. Podobno kot druge fante z naše ulice so me vkrcali na tovornjak s plahto. Ker je deževalo, sem s seboj vzel dežnik, ki je pozneje igral pomembno vlogo v taboriščni baraki.

Izkrcali so nas na dvorišču vojašnice pri Taboru ter dvakrat pregledali osebne dokumente. Brat Rudi, ki je bil tik pred mano, je pokazal italijanske osebne dokumente iz Splita, kamor se je preselil tri mesece pred vojno. Oficir pri prvi kontroli ga je imel zato za Italijana in ga je poslal domov. Ker sem imel ljubljanske dokumente, me je oficir poslal še na drugo kontrolo, tam so obdržali dokumente, mene in vse druge pa poslali v velik prostor (menda vojaško spalnico.) Ko je bila že polna in ni več deževalo, so nas prerazporedili v manjše prostore ob Metelkovi ulici. Čez nekaj časa so vsakemu dali dva hlebca belega kruha. Bel kruh! Saj sem že pozabil, kakšen okus ima. Morda pa ne bo tako hudo, smo pomislili. Za kosilo sem pojedel oba hlebca, potem pa so nas nagnali v ograjen prostor na dvorišču. Vsakega so oboroženi karabinjerji z iztegnjenimi bajoneti na puškah temeljito pregledali in nalivna peresa, zapestne ure, prstani, vžigalniki itn. so menjali lastnika. V zameno smo dobili približno 1 cm debele železne verige, s katerimi so nas po parih vklenili za zapestja in poslali v Campo concentramento Gonars in šele tam so nam jih odstranili.

O tem sem že velikokrat pisal, zato naj tu opišem le epidemijo griže, oziroma kako jo je opisal taboriščni vojaški zdravnik dr. Mario Cordaro, ki je bil dobra duša in se je naučil celo slovensko. Naše delo je postalo živalsko, saj nismo mogli kaj več kot ugotavljati svojo nemoč, ker bolniki niso imeli primerne diete ali zaradi velikega pomanjkanja zdravil. Pokopališče v Gonarsu ni moglo sprejeti vseh za grižo umrlih in so morali zanje narediti posebno pokopališče. Izpustili so me čez pol leta, na silvestrovo 1942. Težak sem bil 41 kg in imel sem pljučno tuberkulozo, izpuliti so mi morali 6 zob, ker so bili nepopravljivi. Tuberkulozo so mi pozdravili šele po 11 letih in še bi lahko našteval, pa naj raje neham. Zares so me “počitnice v Gonarsu” zaznamovale za vse življenje.

V knjigi zanimivo opisujete življenje v Ljubljani do konca vojne, zavezniška bombardiranja, odhod domobrancev in prihod partizanov v Ljubljano. 25. maja 1945 pa ste na Kongresnem trgu v Ljubljani poslušali Titov govor in njegove grozilne besede: “Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla večino izdajalcev in le manjšemu delu njih je uspelo, da so pobegnili in dobili zatočišče pri svojih tujih zaščitnikih. Ta manjšina ne bo nikoli več videla naših mogočnih gora in naših cvetočih polj. Če bi se to le zgodilo, pa ne bo trajalo dolgo časa …”
Že naslednji dan je Tito prelomil obljubo, ki jo je med vojno (v Jajcu) dal slovenski delegaciji OF: da bomo po vojni imeli slovensko govorečo vojsko v Sloveniji. Našo delavnico so razpustili in morali smo se priključiti srbsko govoreči vojski v Celju. Nastanili so nas v hiši, ki je morala biti včasih gostilna z obsežnim dvoriščem in hlevi za konje ter veliko kostanjevih dreves na vrtu. Tam je bilo že vse zasedeno in govorilo se je srbsko. Izjema je bil Rus, ki je bil sposoben in prijazen, vendar se je do nas vedel nekako pokroviteljsko. Postala sva prijatelja, kajti jaz, nekadilec, sem mu vedno dal vse cigarete, ki sem jih dobil. On pa mi je pomagal prevesti opise v ameriških priročnikih, natisnjenih v ruščini. K trem od nas, Slovencev, ki smo bili v radijski delavnici, je pristopil starejši zakonski par in nam ponudil prenočišče v hiši, ki je imela isto dvorišče kot “gostilna”, kar smo z veseljem sprejeli. Prepustila sta nam svojo spalnico. Povedala sta nam, da imata sina v partizanih, pa ne vesta, ali je še živ.

Kako pa ste pravzaprav prišli v partizansko radijsko četo?
Že v prvem tednu po osvoboditvi so nas, fante, poklicali na vojaško upravo, da bi nas popisali. K zdravniku sem prišel z vsemi potrebnimi dokumenti in rentgenskimi slikami. Ker še nisem bil zdrav, sem bil v gimnaziji oproščen pouka telovadbe. Presenetilo me je, da je zdravnik pregledoval mojo (starejšo) rentgensko sliko, na kateri sta bili še dobro vidni dve kot fižol veliki kaverni, tako da jo je držal narobe. Čez nekaj dni je sledil nabor, kjer sem bil svojemu slabemu zdravju navkljub potrjen. Kako bi prenesel trdi vojaški dril, če v šoli nisem smel telovaditi? Saj bi me to pahnilo v stanje, v kakršnem sem bil pred leti, ko sem moral v bolnišnico.

Tu mi je pomagal svak Ivo, ki mi je svetoval, naj si grem ogledat partizanske radiodelavnice v sosednji ulici. Tam so me prijazno sprejeli in vse sem si smel ogledati, kar me je silno navdušilo. Še dodatno me je navdušilo, da smo vsi govorili slovensko. Naj povem, da sem do takrat sestavil že več modernih radijskih sprejemnikov na pet elektronk, adapterjev, s katerimi se je dalo sprejemati tudi kratke valove na blokiranih sprejemnikih, in celo oddajnikov, s katerimi sem že pred okupacijo eksperimentiral skupaj s svojima prijateljema, s katerima smo stanovali na razdalji 500 m. Dobro sem znal že nemško in italijansko, da mi branje teh priročnikov ni delalo težav. Najbolj pa mi je manjkalo znanje angleščine in podatki o nemških specialnih elektronkah. Pa tudi moje znanje o antenah je bilo več kot skromno, kajti okupatorji so strogo prepovedali vsako postavljanje zunanjih anten. Ko je vodja delavnice ocenil moje znanje, me je vprašal, ali bi prišel k njim delat. Seveda bi z veseljem prišel, vendar moja TBC še ni čisto ozdravljena. Pa je rekel vodja, da me ne bodo preveč gnali. Ponudba je bila čisto nekaj drugega kot trdi vojaški dril, s katerim bi si tako poslabšal zdravje, da je vprašanje, ali bi se sploh kdaj pozdravil.

Dobil sem čisto novo angleško uniformo, perilo in čevlje ter se z veseljem lotil dela. Čeprav je vodja držal besedo in me ni prav nič priganjal, pa se mi je po razpustitvi slovenske vojske TBC tako poslabšala, da sem moral septembra v zdravilišče Golnik, a so m tam po mesecu dni odpustili. Ko sem se vrnil v vojsko, so rekli, da lahko grem kar domov. Tako se je začela in končala moja vojaška kariera in znova se je začelo šolanje v realki ter pozneje na univerzi. TBC me je dokončno izpustila iz krempljev šele leta 1954; ker sem se moral sam preživljati, pa sem diplomiral šele leta 1961, doktoriral pa še 30 let pozneje.

No, naj se vrneva k Celju. Vi ste potem to Titovo to maščevanje videli na lastne oči …
Kaka dva dni po prihodu, ko sem s tovarišem partizanom odhajal v vojašnico po Cesti na Lavo, sem kakih 100 metrov od “gostilne” naletel na prizor, ki je za vselej spremenil moj odnos do novega reda. Ko sem bil na poti proti središču Celja, sem na cesti zagledal prihajajočo skupino domobrancev in njihovih družin. Bilo jih je kakih 600; v prvi polovici so bili uniformirani domobranci, za njimi pa so korakali civilisti, ženske z otroki in stari ljudje. Na vsaki strani kolone so jahali na konjih partizani, ki so z bikovkami pretepali domobrance po glavah ali kamor je padlo. Precej domobrancev je bilo že bosih, veliko jih je nosilo nahrbtnike, njihove uniforme so bile že močno zdelane, večinoma okrvavljene in takšne so bile tudi njihove glave. Priganjači so jih silili peti domobranske pesmi, kričati, da so izdajalci slovenskega naroda, občasno pa so morali poklekniti in poljubiti prašno cesto domovine, “ki so jo izdali”. To so morali storiti tudi civilisti, ki so stopali za njimi. Spredaj sem videti Riharda B., s katerim sva včasih skupaj igrala glasbo, in še enega mlajšega, ki je bil takrat star le 16 let. Pozneje sem ugotovil, da je bil to dr. Tine Velikonja, ki je operiral tudi mene.

Čeprav je bil pogled na tiste pretepene in okrvavljene domobrance grozljiv, me je še bolj pretreslo, ko sem videl za njimi korakajoče matere z otroki. Nekatere so pred sabo potiskale vozičke z dojenčki, druge pa so jih nosile na rokah. Razen dojenčkov, ki niso mogli dojeti, kaj se dogaja, so morali vsi drugi gledati pretepanje pred sabo.

Pozneje sem bral o tisti skupini, da že dva dni prej niso dobili ne hrane in ne vode. Zato je večina odraslih korakala kot v nekakšnem transu, s poslednjimi močmi; le tu in tam je bilo slišati pretresljiv otroški jok. Še danes imam v spominu mater, ki je v naročju nosila dojenčka, za roko pa držala kakih pet let staro punčko, ki je hodila zraven. Sveta podoba materinstva! In vsi ti naj bi bili izdajalci, ki naj bi jih dosegla roka pravice, kot je na Kongresnem trgu pridigal Tito?! Kot da prizor še ni bil zadosti šokanten, so jim pretepači, ki so kričali v srbščini, ukazali, da morajo teči. Tekli so domobranci, tekle so matere z otroki in vozički ter stari ljudje med njimi. Neki starček, suh in tako izčrpan, da je komaj še hodil, ni mogel teči. Pod pazduho sta ga prijela dva domobranca in tekla z njim, da so se mu noge vlekle po cesti. Takoj je k njim prišel pretepač in začel z bikovko tepsti oba domobranca po glavah. Ne, to ni bila pravica, o kateri je govoril Tito, to je bilo eno samo golo in brezumno maščevanje! Konec koncev je prosvetljena cesarica Marija Terezija prepovedala mučenje v naših krajih že v 18. stoletju. Ženevska konvencija iz leta 1849 pa izrecno navaja humano ravnanje z vojnimi ujetniki. Vsi ti nesrečniki, ki sem jih videl, niso bili izdajalci, kar še zlasti velja za dojenčke, ki so že v tako rani mladosti veljali za “kontrarevolucionarje”. Sicer se je vojna že končala, to je bilo le nadaljevanje revolucije po ruskem vzoru.

Celjani, ki so morali opazovati ta prizor, so bili že otopeli zaradi krutosti, ki jih je nad prebivalstvom občasno in javno zganjal okupator. To, kar so videli sedaj, ko so se vojaki “Jugoslovanske ljudske armade” znašali nad lastnim prebivalstvom, pa je bilo zanje le preveč. Ljudje na pločniku, ki so gledali ta prizor, so bili osupli. Nekaterim, celo moškim, so tekle solze iz oči in tudi jaz sem jih komaj zadrževal. Vendar vojak ne sme jokati, po drugi strani pa nisem vedel, kaj bi o meni poročal dolenjski partizan, ki je z meni nerazumljivo ihto zmerjal preganjane nesrečnike. Naj ponovim njegove besede: “Sedaj pa imate svoj raj, ki ste jih dobili po pizdi!”

Seveda v tem kratkem intervjuju ne moreva natančno iti skozi vašo celotno življenjsko zgodbo, zato na kratko; kako ste doživljali socialistično Jugoslavijo v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja?
Evforija, ker so Nemci končno odšli in bili premagani, se je kmalu ohladila, za njo pa je prišla t. i. socialistična stvarnost. To je splošno pomanjkanje, predvsem hrane. Spomnim se, ko smo (seveda le med dobrimi prijatelji) komentirali: Živel prvi maj, maščobe za marec nazaj! Študenti smo se hranili v delavskem domu, kjer so nam servirali le drobovino, pljučka, rajželjc, vime … Nedaleč stran na Tavčarjevi ulici pa je bila bogato založena trgovina za tiste, »ki so bili bolj enaki«. Pakete UNRRA, ki so nam jih pošiljali Američani zastonj, smo dobivali na karte in smo jih morali plačevati …

V letih 1967 do 1970 ste delali v Združenih državah Amerike pri podjetju Tektronix Inc. Kako to, da ste se vrnili v socialistično Jugoslavijo? Andrej Aplenc je na primer tam ostal do leta 1990, do demokratičnih sprememb.
Po skoraj treh letih, od katerih sem prvi dve tam živel čisto sam, zadnje pa s hčerko, je prišla recesija. V Jugoslaviji so mi sina poslali v vojsko, žena pa je v vmesnem času naredila izjemno zahteven preskus, Educational Council for Foreign Medical Graduates (ECFMG) brez katerega ne bi mogla delati v ZDA kot zdravnica. Jaz pa sem si poškodoval križ, ker so me kolegi napotili na prezahtevno progo. Hrepenel sem po okolju, kjer govorijo slovensko in imajo povprečno širšo izobrazbo. Zlasti pa sem pogrešal Julijce, Sočo in Trento. Razumem kolega Aplenca, ki se prej ni hotel vrniti v državo, kjer je preživel Goli otok.

V knjigi opozarjate, kako je nespametna, na ideologiji temelječa gospodarska politika sčasoma pripeljala do razkroja in razpada Jugoslavije leta 1991. Nedvomno ste vse to doživljali v praksi.
Naj navedem le dva primera. Ko sem spet začel delati v Horjulu, sem razvil žepni pH-meter z integriranim vezjem, ki je (v ZDA) ravno prišlo na trg. Zanj sem dobil 2 patenta. Vendar tega pH-metra pri Iskri Commerce niso hoteli prodajati. Pozneje sem v Iskri TV Pržan prebil 2 leti vsak dan redno na delovnem mestu, vendar brez vsake delovne naloge, da o drugih šikaniranjih ne govorim. Naj še omenim, da sem v ZDA drugi dan dobil ključ celotne razvojne zgradbe, v kateri sem delal, in vizitko. V zgradbi je bil VES material na policah, da si ga lahko vzel po potrebi, brez kakršne koli administracije. Celo za kakega svojega konjička na domu. Pri nas pa smo za vsako vrsto materiala, npr. za vsako vrsto matice, vijaka, elektronke, upora itn. morali napisati zahtevnico v 6 izvodih!!! V kleti razvojne stavbe so bile delavnice samo za razvoj, pri nas pa so razvojne delavnice izdelovale serijske izdelke za zunanje naročnike, razvojni inženir pa je prišel na vrsto, ko so imeli kako “luknjo” v serijah, ki so jih sicer delali. Čakanja zaradi tega pa nismo smeli pisati kot delovne ure. Za znoret!

V letih 1990/91 smo doživeli prehod iz enopartijskega totalitarnega sistema v večstrankarski sistem, iz planskega gospodarstva v svobodni tržni sistem. Doktorirali ste praktično v času slovenske osamosvojitve!?
Drži. Ko sem imel že pripravljeno doktorsko delo, so na fakulteti še malo oklevali. Področje disertacije je bilo tako specialno po eni strani in hkrati tako obsežno, da so izpraševalni komisiji, ki šteje običajno tri profesorje, pritaknili še dva. Vendar nisem dobil nobenega takega vprašanja, ki bi zadevalo samo jedro mojega dela, in moj zagovor je moral biti uspešen.

V knjigi opisujete tudi svoja opažanja v času slovenskega osamosvajanja. Takrat ste pisali tudi ameriškemu predsedniku …
Takrat mi je telefoniral neki Slovenec iz ZDA, čigar ime sem že pozabil. Dal mi je tudi naslov predsednika. Šlo je za to, da je ameriški poslanik pri nas hotel obdržati Jugoslavijo skupaj. Res sem pisal predsedniku in mu na začetku navedel prvi odstavek iz ameriške “Deklaracije o neodvisnosti”, ki je po razlogu veljala tudi za Slovenijo. Odgovora nisem dobil, ker predsednik zelo verjetno ni dobil mojega pisma, ker je šla letalska pošta v ZDA prek Beograda.

Poglavje Osamosvojitev Slovenije pa sklenete z naslednjimi besedami: »Tu bi lahko končal svoj pripoved, vendar se mi zdi potrebno, da sedaj, dobrih dvajset let po osamosvojitvi, dodam še obsežen epilog, v katerem bo nekakšen povzetek, kako so se moja upanja ob osamosvojitvi izpolnila oziroma bolj prav, kako in zakaj se niso izpolnila.« Se torej strinjate s tistimi, ki pravijo, da tranzicija v Sloveniji ni uspela?
S tem se popolnoma strinjam, kajti če bi uspela, ne bi imeli še toliko nekdanjih komunistov in njihovih naslednikov oziroma simpatizerjev v vladi. Ti so poskrbeli, da niti eden od hudodelcev, ki so krivi za deset tisoče po krivici mučenih in pobitih, ne zaradi osvoboditve, temveč zaradi komunistične revolucije, ni bil postavljen pred neodvisno sodišče in kaznovan.

In še za konec. Kakšno Slovenijo si želite v prihodnje?
Da bi vsi, ki še ležijo zakopani po množičnih grobiščih, dobili dostojen grob, spomeniki tistim, ki so glavni krivci za poboje, pa bi morali izginiti iz naših mest in krajev. To bi bil viden znak, da smo spet postali normalna demokratična država, kjer so zakonodajna, sodna in izvršna oblast v resnici in ne samo na videz ločene med seboj. Da bi Slovenija spet postala normalna evropska država, kot so druge okoli nas.

Metod Berlec, Demokracija

  • freedomfighter

    V sloveniji ne more biti drugace ce so glavni ljudje na levici indesnici bivsi komunisti

  • milanček

    dokazano, tito je morilec!!!!!!

  • učko

    Kučan in JaJo, kot Tito in Stalin. Kdo je komu bolj “podkožen” pa uganite sami !

    • Olga101

      Se sprašuje udbovec učko

    • ROMAN Naprudnik

      pa ja,kot tito in stalin,bedak.

  • Olga101

    Zločinec Kučan prejema nezasluženo pokojnino z dodatkom za šefa komunistične partije in Udbe (!?), namesto da bi že 29 let sedel za rešetkami, zaradi dgovornosti za udbovske zločine in vlečei iz ozadja, preko marionet , Slovenijo nazaj v zlocinski totalitatizem in v balkanski kotel!

  • Polh Dobri

    Slovenci ne bi smeli nikdar pristati v Jugoslaviji. Zelo preprosta dejstva dokazujejo mojo trditev.
    1. Jugoslavija je pod srbskim vodstvom propadla s sramotnim napadom JLA na posamezne republike z prelivanjem krvi !
    2. Iztop iz SFRJ in ustanovitev lastne države
    3. Vključitev Slovenije v EU in zvezo NATO.
    Po 2. sv. vojni so slovenski politiki paktirali z tovariši in se z napačno politiko, namesto, da bi vztrajali z samoopredelitvijo in ustanovitvijo lastne države ter z dovoljenjem začasni zavezniški upravi dovolili prisotnost na našem ozemlju, se oddaljili od zaveznikov in tako zavozili osvobojena ozemlja slovenskega naroda, se ogradili od zahodnega sveta in zaostali za desetletja. In to nas še danes tepe…..napačna politika se še nadaljuje.

  • if

    Na prvi sliki vidimo kominternovca Stalina in Tita, na sliki manjka Kardelj.

    Kominterna, vrhuška zveze svetovnih KP, tudi KPJU in KPS.
    Vrhovni kominternovci so julija 1940 diktirali evropskim KP: “Sprejemajte naciste prijateljsko, bojkotirajte odporniška gibanja.”
    Skupaj z nacisti so zagnali 2. svetovno vojno, v končnici marca 1941 protestirali v korist dveh nacističnih izpostav v Beogradu, med napadom nacistov na JU 6. aprila 1941 so bili na strani nacistov, tudi 27. aprila 1941 med komunustično tvorbo PIF v Ljubljani.
    1. maja 1941 so vzajemnost potrdili na Rdečem trgu v Moskvi-gostili so naciste! https://www.youtube.com/watch?v=jAfSrBMuXI8
    13. maja 1941 je Tito v imenu KPJU brzojavil Stalinu: “Odzvali se bomo v primeru, če boste napadeni.”

    Kdo je Tito?
    Človek, ki je odgovoren za propadanje slovenskega naroda vključno v sedanji čas.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!