Nekdanji agent Udbe: “Da bi se obrnil proti Janši, mi je Kučanov svetovalec za nacionalno varnost Zdenko Roter ponujal dolgoročno varnost in varen prehod čez Slovenijo na Zahod”

Željko Kekić

“Sam bi bil največji gad, če bi šel pričat proti človeku, ki nam je omogočil, da se branimo. In to ima svojo ceno. In zaradi tega so me hoteli zlorabiti, da bi oni tožili Janšo za prodajo orožja Hrvaški. S tem se nisem strinjal,” nam je v pogovoru dejal nekdanji hrvaški agent Udbe Željko Kekić Pauk.

Željko Kekić Pauk je bil rojen leta 1961 v Vratih v Gorskem kotarju. Osnovno šolo je končal v Dugi Resi, kamor se je preselil s starši Ivanom in Marico. Končal je policijsko šolo v Zagrebu. Po strogem in temeljitem testiranju leta 1980 je pri komaj 19 letih začel delati v Centru Službe državne varnosti v Zagrebu, na oddelku za tajni nadzor. V desetih letih delovanja je spremljal stotine ljudi, ki jih je služba obravnavala, med njimi Franja Tuđmana, Marka Veselico, kardinala Kuharića in mater Terezijo, ki je danes svetnica. Od razglasitve neodvisne države je kot uslužbenec SZUP sodeloval v neposredni bližini prvega hrvaškega policijskega ministra in poznejšega namestnika šefa UNS Josipa Boljkovca. V začetku leta 1991 je postal tarča obdelave KOS JLA zaradi razkritja in aretacije njihovih operativcev iz akcije Ščit, ki jo je vodila beograjska JLA, ter izzivanja prvega spopada zvezne in na novo ustanovljene republiške tajne službe. Neposredno je sodeloval pri oboroževanju Hrvaške vojske pa tudi v bojnih operacijah, vključno s prvo oboroženo akcijo Krvava velika noč na Plitvicah. Organiziral je ustanovitev 1. enote HOS na Hrvaškem. Od jeseni 1991 je bil načelnik SIS v 137. brigadi Hrvaške vojske. V domovinski vojni je preživel več kot 1.600 dni. Leta 1995 je službo prostovoljno zapustil zaradi nestrinjanja glede nepoštenih poslov nadrejenih, zato je hitro pristal v obdelavi donedavnih kolegov kot protidržavni element. Leta 1996 je prvič javno spregovoril v medijih o delu agenta Udbe, ki ga je opravljal, ter zakulisnih in umazanih službenih igrah, povezanih s politiko in vojno. V podjetniške vode je stopil leta 1997 in prevzel skoraj potopljeno trgovsko podjetje z milijonskimi izgubami, ga uspešno saniral ter je danes njegov izvršni direktor in večinski lastnik. Ima tudi lokalno radijsko postajo Mrežnica. Poročen je z novinarko Ariano, je oče hčerke Jelene in sina Luke. Živi na večjem posestvu ob reki Dobri v Jarčem Polju, nekaj kilometrov stran od slovenske meje. V prostem času skrbi za premoženje ter zbira in restavrira starodobnike.

Gospod Kekić, vzrok za najin pogovor je bil tvit nekoga, ki je spomnil na zapis iz decembra 2014, ko ste bili v Ljubljani gost okrogle mize o delovanju Udbe. 2008 ste razkrili, da ste kot nekdanji agent Udbe kar 30 let sledili dr. Antu Kovačeviću. Kot piše dr. Kovačević, ste bili njegova senca. Ste se pred desetimi leti odločili prav, da ste postali skesanec?
Za to sem se odločil že prej. Anto Kovačević je le eden v vrsti objektov, ki sem jih opazoval v svojih desetih letih dela v Udbi. Na začetku države sem tesno sodeloval na primer z Dobroslavom Parago, ki je tesno sodeloval z Janšo pri pripravi vojaških enot, ki so jih pozneje imenovali HOS (Hrvaška obrambna vojska). Janša in Paraga sta si bila izjemno blizu. Od trenutka, ko smo opazovali Parago, se je ta preselil, kot tudi Kovačević, v Ljubljano, ker je bila tam nekoliko mehkejša demokracija. Dolga leta se družim z ljudmi, ki sem jih nekoč opazoval, vključno s pokojnim Markom Veselico, ki je naš Mandela, če lahko tako rečem. Tudi z njim sem govoril. Poklical me je za rojstni dan, me povabil v družinski krog. Preprosto sem začutil potrebo, da to javno povem, da o tem ne molčim, da se tem ljudem, ki smo jim leta delali zlo, opravičim. Vplivali smo na njihovo življenje in življenje njihovih družin. Na neki način si človek olajša dušo, ko pove resnico. Vsi ti ljudje so me sprejeli, nobeden od njih me ni zavrnil, ko sem jim to povedal. Danes so nekateri že zapustili ta svet. Vesel sem, da smo se pogovorili, da ni ostala to nedokončana tema in razlog za nadaljnje konflikte z njihovimi otroki.

Kako je potekalo šolanje v Udbi? Kako postaneš dober agent Udbe?
V Udbo sem prišel, recimo temu, po naključju. Pri 15 letih sem šel v policijsko šolo v Zagreb, pri 19 letih sem jo končal, potem smo imeli nekakšen izbor. To je bili v 80. letih prejšnjega stoletja. V letniku nas je bilo okrog 450. Izpolnili smo vprašalnik, kaj bi v policiji počeli. Obkrožil sem izključno delo v civilu, kar je takrat pomenilo tajno službo ali kriminalistično policijo. Bil sem eden boljših študentov in bi lahko odšel na vojaško akademijo v Beograd, a sem to zavrnil, saj tja nisem hotel, ker nisem podpiral njihovega razmišljanja. Potem so nas izmed vseh izbrali 120. Opravili smo preskus in spet so nas izbrali 60. Sledil je nov preskus, po katerem nas je ostalo 12. Sledil je nov pregled. Na koncu smo tistega leta v Udbo odšli trije. Vsi trije smo bili Hrvatje, kar je bilo malce nenavadno. Vsi smo ostali v Zagrebu, na oddelku tajno spremljanje – to so bili oddelki, ki so jih imeli glavni republiški centri. Pri vas v Ljubljani je bil ta na Vodovodni ulici in je bil del nekega avtoservisa Z njimi smo sodelovali. To so bili republiški centri. Maribor je imel več oseb, prav tako Koper, tudi na Reki, v Splitu in Osijeku je bilo tako. To je bila ekipa 20-letnih ljudi. Ni nas bilo veliko, med 25 in 30 na ravni države, naša naloga pa je bila izključno tajno spremljanje oseb.

Fizično?
Ja. Za tisti čas smo imeli vrhunske avtomobile višjega razreda z desetimi različnimi registrskimi tablicami, ki smo jih spreminjali glede na teren, skrite radijske povezave ter za takrat vrhunsko tehniko snemanja zvoka, fotografije in videa. Praktično smo pri tej delitvi dela na Udbi prišli v fizični stik, seveda tajni, s številnimi objekti, ki jih je Udba obdelovala – objekti so bile osebe, ki smo jih spremljali. Na neki način smo bili oči in ušesa Udbe na terenu. Tako je to še danes: vsaka tajna služba ima takšen oddelek, ki ga večinoma sestavljajo mladi ljudje, saj se mladi najlaže asimilirajo v prostoru. To je težak posel, saj lahko delaš več dni skupaj, brez prekinitve. Takšni ljudje so primerni, ker so svobodni in nimajo družine. Za mlade je to tudi zanimivo, saj se vsak dan zgodi kakšen film brez scenarija. Kršite lahko celo prometne predpise. To delo sem opravljal od 1980 do 1990, dokler se sistem ni spremenil. Nato sem prišel na drugo delovno mesto. Bil sem v protiobveščevalni službi pod ministrom za notranje zadeve Josipom Boljkovcem.

Kakšna je bila razlika med agentom Udbe in agentom KOS?
Na splošno ni bilo razlike.

Kako ste sodelovali?
Pri nekaterih poslih smo morali sodelovati. KOS je bila vojaška kontra-obveščevalna služba takratne JLA. V Beogradu so imeli centraliziran sistem. Mi smo v Beogradu še vedno imeli zvezno Udbo, imeli smo pa tudi republiško Udbo. Tako je bilo na terenu osem oziroma devet Udb skupaj z zvezno. KOS je imel med agenti več starejših ljudi kot mi. Z njimi smo sodelovali, ko so v nekem trenutku opazovali nekatere svoje objekte. Janez Janša je bil med drugimi pod obdelavo KOS. Takrat je bilo znano, da je bila KOS v smislu državne hierarhije stopnico nad nami. V času, ko je prišlo do razpada Jugoslavije, je KOS zlorabila Ustavo SFRJ in se podala v določene akcije v republiške Udbe, v akcijo Preboj in Ščit, česar pa takratna ustava ni dopuščala. Med nas so vrinjali svoje agente, ki so nas poskušali uničiti od znotraj.

Agenti KOS so še želeli imeti Jugoslavijo?
Ja. Obstajale so službe, ki so ščitile Jugoslavijo in JLA. V poznih osemdesetih letih je srbska politika začela zlorabljati JLA in tako je zlorabila tudi KOS za ustvarjanje velike Srbije pod šifro Vzdrževanje Jugoslavije. To je obdobje, ko so si prisvojili področja, ki jih takratna ustava ni dopuščala. Prišli so med nas in nas poskušali uničiti od znotraj, tako na Hrvaškem, kot v Sloveniji, kjerkoli so imeli takšne pretenzije.

Je KOS imela boljši obveščevalni sistem kot Udba?
Kar zadeva tehnično delo, zagotovo ne. Vsaka tajna služba je razdeljena na operativne oddelke, analitiko − ti oddelki so odvisni od tega, kakšne sovražnike imate: migracijo, notranjega ali zunanjega sovražnika … Tehnični oddelki so tisti, ki prinašajo informacije in imajo oddelek tajnega sledenja, oddelek tajnega nadzorovanja telefonskih pogovorov, v tistem času pa je obstajal oddelek za tajni nadzor pošte, ker so takrat ljudje večinoma pisali pisma. To je bil sicer oddelek operativne tehnike. Tajno tehniko za poslušanje in snemanje smo prilagodili prostoru; ozvočili smo recimo stanovanje, delovni prostor ali kakšen javni prostor. Prav ti oddelki so pomagali KOS. V Beogradu je obstajal nekakšen varnostni inštitut, ki je imel nalogo, da razvija to tehniko, tako da je celotna Jugoslavija uporabljala skoraj edinstven program vtičnic Elektrokontakt Zagreb in vanj vgrajevala napravo za prisluškovanje. Danes je to veliko teže, saj je na trgu 500 vrst vtičnic. KOS torej ni bil nič boljši od nas, celo v nekaterih segmentih tajnega spremljanja so imeli slabša vozila od nas, bili so počasnejši.

S kom ste največ sodelovali?
Največ sem sodeloval z oddelkom v Sloveniji, delno tudi z Bosno in Srbijo, in to v delu predaje objektov. Večina naših ustaških emigrantov, kot smo jih poimenovali, je živela na Zahodu in so se domov vračali prek Slovenije. Ker je šlo za zvezno obdelavo, je zvezna Udba dajala naloge slovenski Udbi, da se ta in ta objekt prevzame na Ljubelju ali v Šentilju in se nato odpelje nekam v bližino meje med Slovenijo in Hrvaške, če pa je šel objekt v Bosno, smo ga prevzeli tam.

Kdo je bil vaš šef?
Na Hrvaškem?

Ja.
V obdobju, ko sem zaključeval šolo, je bil moj prvi šef Zdravko Mustač.

Kje je Mustač danes?
Mustač je ta čas v zaporu v Münchnu. Njega bi zdaj lahko premestili na Hrvaško, kjer bi odslužil 40-letno zaporno kazen. Takrat je Josip Perković, ki zdaj v Zagrebu prestaja 30-letno zaporno kazen, na republiški ravni vodil ustaško emigracijo. Pozneje, ko je Mustač odšel za vodjo službe v Beograd, je postal vodja službe. Oba sta bila moja šefa tistih deset let.

Kdo je bil dr. Anto Kovačevič in zakaj je bil za vas tako zanimiv kot objekt obdelave?
Kovačević je bil mladenič, ki je od avstrijske vlade prejel štipendijo in odšel študirat na Dunaj. Predvsem je bil v obdelavi bosanske Udbe, ker jim je teritorialno pripadal. Tam je namreč delal in živel. Dr. Kovačevića sem opazoval v glavnem na ozemlju Hrvaške. Prevzel sem ga od Slovencev, ko je odhajal domov. Bil je izredno blizu pokojnemu Marku Veselici. Veselica je bil takoj po letu 1971 prijavljen Udbi zaradi širjenja nacionalizma na Hrvaškem. Tako smo spremljali njegovo gibanje, stike v Zagrebu, kjer so se člani gibanja družili, pogovarjali; mi smo jih opazovali, dokumentirali, zvočno snemali, kadar smo jih lahko. Kovačević je bil v obdobju mojega desetletnega delovanja tudi v zaporu v Zenici.

Zakaj je bil v zaporu?
Kovačević je bil v zaporu, ker je deloval protidržavno na področju nacionalizma; zaprli so ga zaradi izgovorjenih besed. Odkrito je govoril o tem, kar je ustava takrat prepovedovala. Obveščevalci, ki so ga snemali, so pozneje na sodišču obremenilno pričali. Prisodili so mu osem let zapora, eno najstrožjih kazni torej. Kovačevića smo poskušali tudi »vrbovati« (novačili, op. p.), da bi postal sodelavec Udbe.

Pa je privolil v to?
Ne. Bil je izjemno inteligenten človek, mlad, priljubljen v študentskih krogih. Ko so ga aretirali v Bosni, so mu ponudili, da mu praktično izbrišejo vse, da pravno ne bo kriv, če se le strinja, da je eden naših obveščevalcev. Kovačević se s tem ni strinjal, bil je trden v svoji odločitvi. Kazen je odslužil, potem pa spoznal, da se teror nad njim nadaljuje. Če ga ne bi obsodilo sodišče v Bosni, ampak na Hrvaškem ali v Sloveniji, bi dobil nižjo kazen. Potem je ugotovil, da bo težko preživel v Bosni in je odšel v Ljubljano in tam je poučeval jezik na vaši univerzi. Do 1990 je lahko tam mirneje živel, v nekem trenutku pa je dobil tudi potni list. To so bili ljudje, ki jim je bila odvzeta svoboda potovanja. To so bili ljudje, ki smo jih opazovali, da ne bi spet delovali v nasprotju z ustavo. Opazovali smo seveda celotno njihovo družino, sodelavce, prijatelje.

Konec osemdesetih so se republiške Udbe pripravljale za tranzicijo. Na pogovore ste klicali ljudi iz sfere t. i. notranjih sovražnikov, ki so bili po navadi v zaporih, da bodo oni voditelji držav v nekdanji Jugoslaviji v zameno, da varujejo vas, agente Udbe, da ne nastradajo v teh pregonih, da vas ne maltretirajo. Je to res? Je Udba pripravljala tranzicijo?
Absolutno. To se je zgodilo pri vas in pri nas. In ne le v Jugoslaviji, navsezadnje tudi v Rusiji. Putin ni izhajal iz medicinske stroke, ampak iz KGB. Udba je že po Titovi smrti vedela, da Jugoslavija kot takšna ne bo mogla obstati. V osemdesetih letih je Udba nekaj denarja jemala iz podjetij v tujini, kjer je imela svoja predstavništva.

Genex?
Genex, Petrol, Ina, vaše igralnice v Novi Gorici. Del denarja iz teh firm so vzeli in ga uporabili za financiranje akcij v tujini − od nakupa agentov do likvidacij. V osemdesetih letih se je vsaka republiška Udba zaprla vase. Ta decentralizacija se začne že po padcu Rankovića, ki je Udbo centraliziral. Odstotek denarja, ki so ga jemali podjetjem, je bil vse večji. To so večinoma počeli otroci nekdanjih močnih komunističnih poslovnežev, ki so jih poslali na šolanje v tujino in so začeli tam delati. Ti so postali hrbtenica te zgodbe in so kontrolorji denarja v bankah v Liechtensteinu, v Švici, ne vem kje vse še. Ta sredstva so kasneje v tranziciji uporabili za prenos oblasti kot tudi za privatizacijo podjetij znotraj republik. Udba se takrat pripravlja na razpad komunizma po svetu; na Poljskem se pojavi Solidarnost, pojavi se papež Wojtyła, ki je zelo zaslužen za razbijanje rdeče Moskve in tudi Varšavskega pakta. V Evropo pride Reagan. Tako imate situacijo, da se papež Wojtyła in Reagan dogovorita, da bosta razbila to rdečo nit. Imate situacijo, ko britanskim službam v času Margaret Thatcher uspeva nekako osvojiti Ševardnadzeja in Gorbačova v zvezi z Brežnjevom in vso njihovo norostjo. Mednarodni svetovni dejavniki povzročijo padec rdeče Moskve in berlinskega zidu.

In Jugoslavija se je pripravljala na spremembe?
Seveda. Tako kot v vseh drugih tranzicijskih državah so se tudi v Jugoslaviji službe pripravljaje na ta trenutek. Naivno bi bilo misliti, da bodo službe, ki imajo rentgenske slike vsakega od potencialnih prihodnjih državnih voditeljev, prepustile zadevo naključju in omogočile, da pridejo na oblast novi obrazi in jih lustrirajo ali celo fizično likvidirajo, kot se je to zgodilo s Ceaușescujem. Vsaka republiška Udba ustvari svoje voditelje, vlaga vanje. Tako da na neki način vsaka od teh republiških Udb usmerja postopek spremembe oblasti. Navsezadnje Josip Manolić kot strateg teh sprememb v svojih spominih piše, koliko ljudi je v času ustanovitve HDZ hodilo za slavonsko ekipo Vladimirja Šeksa, koliko jih je bilo na ustanovnem sestanku HDZ, koliko jih je glasovalo po želji službe.

In koga je Udba izbrala?
Znotraj sistema smo začutili, da bo na Hrvaškem Franjo Tuđman nekdo v prihodnji državi. V drugi polovici osemdesetih let smo to lahko občutili, saj je bil Tuđman edini, ki je bil pod našim nadzorom. Dobil je potni list in praktično priložnost, da gre med emigracijo, saj je bilo takrat rečeno, da bo Udba vodila proces sprememb, emigracija pa bo to plačala, ne da bi vedela, da to vodi Udba. To se je na koncu tudi zgodilo. V igri sta bila dva kandidata po izboru službe, Franjo Tuđman in Vlado Gotovac, in očitno so se odločili za Tuđmana. Udba je bila donator. Bili smo politična policija, policija, ki smo bili neposredno zavezani zvezi komunistov, in vsa naša poročila in naloge so prišli s tega položaja. Ko se je Mika Špiljak, človek, ki je bil v samem vrhu partije na Hrvaškem, vrnil iz Beograda, je odkril memorandum. Za to smo izvedeli mi, in sicer, da bo srbska nacionalistična klika zlorabila vse atribute te velike države in ustvarila veliko Srbijo. Vsaka država je nekako iskala pot iz tega in se zavedala, da bo v nekem trenutku prišla v konflikt z njimi.

V tem primeru je podporo pri vas dobil Janez Drnovšek, tam spodaj Slobodan Milošević, nižje od njega Kiro Gligorov, v Bosni Fikret Abdić, ker je bil v času afere Agrokomerc pod nekim pritiskom. To so bili ljudje, s katerimi so se lahko praktično dogovarjali, da bodo v tistem trenutku, ko bo prišlo do menjave vlade, pripravljeni storiti vse, ne samo da ne bo prišlo do obračuna med preganjanimi in preganjalci, temveč da se izognemo tudi starim konfliktom, ki so nastali po drugi svetovni vojni – da se nekako rdeče in črno prebivalstvo pomiri in da v samih republikah ne pride do državljanske vojne. Za to je poskrbela Udba in povem vam, da se je nekje v drugi polovici osemdesetih vse pripravljajo na to. To se je vedelo. Pri vas je bila stopnja demokratičnosti višja in je bil prehod mehkejši kot drugje. Takratni republiški voditelji so bili vključeni in pri vas je bil prehod bolj čist.

A imeli smo Milana Kučana.
Imeli ste svoje komuniste, mi pa srbske in svoje. Razlika je bila takrat velika. Srbi so za vsako ceno želeli ohraniti uradno Jugoslavijo, neuradno pa veliko Srbijo. Za vas je bilo znano, da vas bodo najprej pustili pri miru, nas in Bosno pa so poskušali zasesti in so jo kasneje res poskušali. Ustvariti so hoteli veliko Srbijo, kjer bi bil glavni protagonist Slobodan Milošević. In republiška Udba v Beogradu je bila za zaščito velike Jugoslavije. Tudi mi smo bili šolani, da varujemo veliko Jugoslavijo. In od tod prihaja vse to čiščenje.

Potem je imela vsaka republiška Udba svoj načrt?
Tako je. Ob primopredaji leta 1990 nas je bilo v Udbi 854. Od teh 854 je bilo v tistem trenutku morda 100 ljudi za Hrvaško, 750 za Jugoslavijo. In teh 750 je sprejelo nove funkcije, novo državo, sto jih je odšlo v pokoj itn. Od 854 ljudi jih je bilo 10 do 15 odstotkov, ki so dihali za Hrvaško, ter 80 odstotkov in več, ki so verjeli v Jugoslavijo. Morda ne v socialistično republiko, ampak v prihodnjo kapitalistično federacijo ali konfederacijo Jugoslavije. To je jasno razvidno iz knjige, ki jo je napisal operativec Aleksandar Vasiljević in je prepis njegovih poročil iz akcije Ščit (Štit akcija vojne bezbednosti – dnevničke bilješke operativca, op. p.), ki je bila usmerjena v to, da prepreči na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji predvsem notranjo oborožitev in ustvarjanje rezervnih policijskih sil, vaše brigade Moris. Hoteli so, da bi JLA ostala garancija oblikovanja in ustanavljanja nove države.

Se spomnite sestanka, ki ste ga imeli z nekdanjim svetovalcem nekdanjega predsednika Kučana Zdenkom Roterjem. Nagovarjal vas je k pričanju zoper Janeza Janšo, kar ste zavrnili. To drži? Kako je potekal ta sestanek?
To je bilo leta 1993 ali 1994. Takrat Josip Boljkovac ni bil več minister, opravljal je neko funkcijo v parlamentu. Povabil me je v Vukovo gorico, nekaj kilometrov od tam, kjer živim.

Zdenko Roter?
Ne, Boljkovac. Bili smo v restavraciji, da bomo imeli sestanek. In pojavil se je Zdenko Roter ter dva njegova sodelavca.

V kakšni funkciji je bil Roter?
Bil je svetovalec za nacionalno varnost pri Milanu Kučanu. Kučan je bil takrat predsednik Slovenije. Glede na to, da sem sodeloval pri nabavi orožja s Kočevskega za hrvaško vojsko, ko je bil Janša obrambni minister, so na vsak način želeli soditi Janši zaradi prodaje tega orožja. Name so poskušali vplivati ​​na način, da bom nekakšna priča v procesu v Sloveniji in bi se obrnil proti Janši. Za to so mi je ponujali dolgoročno varnost in varen prehod čez Slovenijo na Zahod.

Milan Kučan in Zdenko Roter.

Za kaj gre? Na samem začetku vojne je bilo več sestankov, eden od njih je bil v Vinici, v avtokampu. Naša in vaša ministra za policijo in za obrambo so imeli sestanke glede skupne obrambe pred srbsko agresijo. V tistem trenutku sem bil zadolžen za del dovoza do ladje za prečkanje reke Kolpe z enim od vaših operativcev državne varnosti iz Novega mesta. Vsak teden smo se srečevali v hotelu Lahinja ali tukaj ter pripravljali načrt prečkanja Kolpe čez mostove, če bi prišlo do srbske agresije. Da bi lahko prek teh poti rešili naši oblasti, če bi Srbija pritiskala na Zagreb. Saj veste, kaj se zgodi, če vam oblast ugrabijo. Dokler je oblast na svobodi, lahko dela, pa čeprav nekje v izgnanstvu. V enem trenutku je prišlo do prekinitve pogovorov. To je takrat, ko so se vam konkretno približali tanki iz Hrvaške, iz Jaske. Te podatke sem imel. V vojašnici sem imel agente, ki so me sproti obveščali, kaj se pripravlja. Hkrati sem to šifrirano sporočal tako vašemu človeku kot človeku v vrhu v Zagrebu. Tistega dne je od ministra Boljkovca prišlo obvestilo, da se je naša vlada odločila, da pri tem ne bo sodelovala. Na neki način smo vas takrat izdali. V tistem trenutku je Paraga po mojih informacijah ponudil nekaj svojih prostovoljcev, ki niso bili del takratne vojske, da pomagajo v vaši vojni.

Janša je to znal ceniti. Sprva je HOS veljal za paravojaško enoto, ki jo je oblikovala politična stranka. Uradno niso bili hrvaška zakonita oborožena sila. Nekaj ​​naših prostovoljcev je odšlo na Kočevsko in tam opravilo usposabljanje pri strokovnjakih brigade MORiS, ki so jih učili sabotaže ipd. Nekdo od njih je nato pel ustaške pesmi in nekdo ga je prijavil. Bavčar in njegova policija so se odzvali in naši prostovoljci so se morali umakniti na Hrvaško. Takrat sem jih sprejel v Bosiljevu. Tam je HOS nastal, tam so imeli prvo prisego. V prvem valu jih je bilo 64. Petdeset jih je odšlo v Vukovar in so tam večinoma izginili. Slovenci ste ostali z orožjem teritorialne obrambe, pri nas pa ga je zasegla JLA. Ker ga niste potrebovali več, saj ste postali neodvisni, sta se naš tedanji premier Gregurić in obrambni minister odpravila na pogovor k Janši, ki se je počutil izigranega zaradi neizpolnitve prej omenjenega dogovora. Potem smo na obveščevalen način izvedeli, da je bil Janša pripravljen prodati orožje le Paragi. Nato so me s kolegom vrinili v ta kanal. Spomnim se prvega srečanja s Parago na bencinski črpalki v Metliki. Prišli smo z dvema tovornjakoma. Tam je bil Paraga. Prišel je z moškim iz ameriške administracije. Slednji ga je nadzoroval in varoval. Paraga je imel namreč odrejeno zaščito ZDA. Nekje ​​v osemdesetih letih je ameriški senat izdal deklaracijo o kršitvi človekovih pravic Jugoslavije na podlagi ravnanja s Parago na Golem otoku. Pristopil sem k Paragi in mu rekel: »Jaz sem Željko Kekić Pauk. Vem vse o vas, o vaši družini. Zdaj smo na isti misiji, to orožje nas zanima, mi lahko to organiziramo.« Kupili smo torej orožje od teritorialne obrambe. Tu nam je Janša pomagal. To sem pričal tudi na TV Slovenija 3, a so mojo izjavo izbrisali. In takrat sem rekel Roterju, da je to, kar je Janša storil za nas, rešilo na stotine življenj na Hrvaškem. Sam bi bil največji gad, če bi šel pričat proti človeku, ki nam je omogočil, da se branimo. In to ima svojo ceno. In zaradi tega so me hoteli zlorabiti, da bi oni tožili Janšo za prodajo orožja Hrvaški. S tem se nisem strinjal.

Petra Janša