fbpx

Nekdanji predsednik SAZU Trontelj je zmogel predlagati spravno izjavo, ki je večina drugih ne zmore sprejeti

Nekdanji predsednik SAZU Jože Trontelj. (Foto: STA)

V društvu Združeni ob Lipi sprave vseskozi opozarjamo, da se mora Državni zbor opredeliti do najhujše narodne tragedije, ko je brat moril brata, sprejeti izjavo o narodni spravi in potrditi tudi Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 9. aprila 2009 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Žal akademiki v Izjavi niso povabili pristojnih organov, naj delujejo skladno s temi evropskimi merili. Tako bi spodbudili k dialoški politični in medijski kulturi ter uveljavljanju pravne države in zagotavljanju spoštovanja enakopravnosti vseh, človekovega dostojanstva in človekovih pravic, posebej tistim, ki jih jim je revolucija odvzela.

“Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas,” je zapisno v pismu Rimljanom (8,18). Misel sva si kolegom v času študija ponavljala skoraj ob vsakem srečanju in do danes me spremlja v presoji osebnega in družbenega življenja. V postnem času in koronakrizi izstopa toliko bolj, saj kljub trpljenju in smrti Kristusa in številnih, ki hodijo skozi kalvarijo življenja, upanje zori za nebo. Spremlja me ob premišljevanju usode Lamberta Ehrlicha in številnih, vrženih v brezna in jame ter zasutih ust.

Odločno etični in empatični akademik dr. Jože Trontelj je zmogel predlagati izjavo, ki je večina drugih ne zmore sprejeti
V tem upanju sem nizal postaje križevega pota Slovenska kalvarija in vztrajam v razčiščevanju zamolčane in potvorjene, z revolucijo povzročene narodove tragedije, ki obremenjuje tudi našo sedanjost. Zvijačno in celo s podobnimi nasilnimi metodami jo še danes vzdržujejo brezvestneži, neobčutljivi za trpljenje in bolečine drugih in za popravo krivic, ki so jih storili njihovi predniki.

Morišče pod Macesnovo gorico. (Foto: STA)

Pogum in vztrajnost sta bili odliki pokojnega akademika dr. Jožeta Trontlja, ko je leta 2009 ponujal SAZU v sprejem izjavo za ustvarjanje “verodostojnega znanstveno neoporečnega pogleda za delovanje pravne države in na kršitve človekovih pravic, za katere je bila odgovorna oblast v desetletjih po drugi svetovni vojni”. Ob slovesu (9. decembra 2013) je njegov naslednik na SAZU lahko le ugotovil, da so “si na akademiji zadnji dve leti prizadevali sprejeti izjavo o povojnih kršitvah človekovih pravic … Najhujša spozaba so bili povojni poboji, predmet izjave pa je bilo tudi nadaljevanje neetičnih ravnanj oblasti skozi naslednja desetletja” in da (večina) akademikov ni “zmogla zbrati dovolj soglasja, da bi pripravljeno besedilo lahko objavili v imenu akademije”.

Trontljeva etična odločnost in empatičnost je zmogla predlog, ki ustreza etičnim standardom in zahtevam pravne države.

Spravna izjava SAZU gre v Trontljevo smer, a ji manjka pogum pri iskanju resnice o komunistični revoluciji
Zdaj SAZU preseneča z izjavo, ki gre v Trontljevo smer, a ji še manjka “verodostojni znanstveno neoporečni pogled”, čeprav so jo podpisali akademiki. Pogrešamo ugotovitev resnice o sistematični komunistični organizaciji in izvedbi revolucije med vojno. Posledice so bile nečloveška stiska, poboji nasprotnikov, uničevanje premoženja, teror in povojni pomori. Zaradi tega tragedija naroda in zato “imamo Slovenci o drugi svetovni vojni na slovenskih tleh in dogodkih neposredno po njej dva pogleda, ki so ju zakoličili zmagovalci”, ne pa obe strani – poražencev javno o tem nihče ni vprašal za mnenje, zasuli so jim usta, kot je zapisal pesnik. Pa ne le mrtvim, pač pa tudi živim do danes celo v pravnih dokumentih država ni omogočila enakopravne besede.

Rdeča zvezda, simbol krvave revolucije. (Foto: STA)

Zato imamo “kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami za sedanjost in prihodnost”. Sloveniji kot državi zato do danes ni uspelo preseči te “črno-bele pripovedi o osvobodilnem boju na eni in o izdajalcih na drugi strani”.

Tudi predsednik republike je poudaril, da “je bilo tridesetih letih storjenih veliko simbolnih in stvarnih dejanj, nikoli pa političnim inštitucijam in inštitucijam nacionalnega pomena, kakršna je SAZU, ni uspelo sprejeti dokumenta, ki bi ubesedil slovensko spravo”. A žal tudi tej izjavi SAZU manjka Trontljeva znanstvena zgodovinsko politična analitičnost, očitno pri njej niso sodelovali za to ključni zgodovinarji.

Le celovita zgodovinska resnica o medvojnih in povojnih dogodkih lahko konča razdvojenost naroda
Dogajanje med vojno je bilo res kompleksno, “z značilnostmi, ki jih pri drugih narodih v takšni obliki ali vsaj v takšnem obsegu ni srečati. V njej so se na naših tleh prepletali okupacija, osvobodilni boj, revolucija, protirevolucija, kolaboracija in državljanska vojna”. SAZU zato utemeljeno ugotavlja: “S preteklostjo neobremenjeno družbeno sožitje je mogoče doseči le s prizadevanjem za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih, z njihovim ocenjevanjem na podlagi obče veljavnih etičnih načel ter s pietetnimi in spominskimi dejanji, ki bodo namenjena vsem padlim, pobitim in umorjenim. Kolikor je mogoče, moramo popraviti krivice, prenehati medsebojna obtoževanja, izključevanja in inštrumentaliziranje zgodovine, pri vsem tem pa spoštovati drugače misleče.”

Žrtve so še vedno zasute, ne sme se jih dostojno pokopavati. (Foto: STA)

Ravno v imenu zgodovinske resnice je treba od pavšalnega okrivljenja obeh strani preiti k zgodovinski analizi izvora medvojnega in tudi povojnega dogajanja, ne le poboja domobrancev, pač tragedije celotnega naroda med vojno in po njej, skratka, izločitev (velikega) dela naroda iz enakopravnega družbenega življenja. Le celovita zgodovinska resnica lahko vodi tudi k realni presoji sedanjega političnega trenutka. Še danes se nadaljuje medvojno in povojno razdvajanje naroda ter blatenje drugače mislečih s strani tistih, ki imajo realno politično moč v medijih, sodstvu in drugih pomembnih družbenih vzvodih. To ne preprečuje le priznanja zgodovinsko ugotovljivih in ugotovljenih konkretnih dejstev, motivov in okoliščin, pač pa še bolj realen družbeno-politični dialog danes, kar v teh zahtevnih časih še posebej obremenjuje naše sožitje.

Žrtve so še vedno zasute, ne sme se jih dostojno pokopavati, ne poteka pridobivanje DNK itd. V politiki, sodstvu, medijih in šolstvu ni razčiščevanja te narodove usode in najhujše tragedije prednikov, ostajajo pa travmatske posledice v posameznikih in kolektivnem spominu.

Državni zbor se mora opredeliti do Resolucije Evropskega parlamenta z dne 9. aprila 2009
V društvu Združeni ob Lipi sprave vseskozi opozarjamo, da se mora Državni zbor opredeliti do najhujše narodne tragedije, ko je brat moril brata, sprejeti izjavo o narodni spravi in potrditi tudi Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 9. aprila 2009 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Žal akademiki v Izjavi niso povabili pristojnih organov, naj delujejo skladno s temi evropskimi merili. Tako bi spodbudili k dialoški politični in medijski kulturi ter uveljavljanju pravne države in zagotavljanju spoštovanja enakopravnosti vseh, človekovega dostojanstva in človekovih pravic, posebej tistim, ki jih jim je revolucija odvzela.

Mogoče sem naiven, a verjamem, da se bo to nekoč zgodilo. Seveda težko v takem svetu, saj v zadnjih časih doživljamo, da celo Evropska zveza povsod ne deluje več na temeljih vrednot svojih ustanoviteljev. A vseeno verjamem, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nam vsem, ne le nekaterim.

To želim sebi in Vam, zato si prizadevajmo in se pogumno zavzemajmo za uresničitev pravičnih razmer med nami. Kristus in številni mučenci so v tej veri šli v smrt.

So ljudje, in njim je pripadal Rilke, ki vzamejo trpljenje nase, se podredijo usodi in se ne upirajo temu, da je pred njihovimi očmi krona, ki so jo drugi časi hranili za pesnike, v današnjem času postala trnova krona. Te pesnike občudujem, ljubim jih in želim biti njihov brat.

Janez Juhant, Časnik