fbpx

Nova Slovenska zaveza: Za zmagovito revolucionarno ideologijo pobiti v povojnih pobojih niso bili človeška bitja, ampak samo smet zgodovine

V teharski cerkvi je potekala obletna maša v spomin na teharske žrtve. Mašo je daroval upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek. (Foto: STA)

Od konca druge svetovne vojne je minilo 76 let, od teh pa 45 v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine, je v pridigi za teharske žrtve na Teharjah danes dejal upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek.

Upokojeni škof Stanislav Lipovšek ocenjuje, da ta molk predstavlja temno stran naše medvojne in povojne zgodovine, a hkrati po njegovih besedah obstaja še druga, svetlejša stran, in sicer prizadevanja, da bi se skupaj s civiliziranimi narodi Evrope približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba, preživelim pa pravico do spomina.

Med temi prizadevanji je omenil zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015, ki omogoča obsežne raziskave in ekshumacije posmrtnih ostankov. Hvaležen je vladni komisiji za prikrita grobišča, ki da je izredno veliko naredila na tem področju, veseli ga tudi, da so vsa ta dela objavljena in dokumentirana v štirih zajetnih poročilih.

Proces sprave in reševanja odprtih vprašanj se mora nadaljevati
Hvaležen je tudi Novi slovenski zavezi, ki v vsem tem povojnem obdobju ohranja spomin na medvojne in povojne žrtve nasilja in skrbi za njihove svojce. Med drugim je bilo, tako Lipovšek, postavljenih okrog 250 farnih spominskih plošč širom po Sloveniji, na katerih so navedena imena več kot 15 tisoč oseb. S tem naj bi bilo poskrbljeno, da ti ljudje ne potonejo v pozabo. Lipovšek je zadovoljen tudi, ker vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanikata oziroma ne urejata svoje preteklosti, nimata zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti, pa tudi ne svetle prihodnosti.

Upokojeni škof Stanislav Lipovšek (Foto: STA)

Ko v globoki hvaležnosti obhajamo 30. obletnico ustanovitve naše samostojne države, upravičeno pričakujemo, da se bo po vzoru nekaterih drugih evropskih narodov pospešeno nadaljeval tudi proces reševanja še odprtih vprašanj naše medvojne in povojne zgodovine in tako zaželene narodne sprave. Vemo, da je to dogajanje iz dobro znanih razlogov močno ovirano, prav zato smo mi kristjani še posebej poklicani, da v luči in moči naše vere pomagamo in po svojih močeh sodelujemo pri tem nadvse pomembnem dogajanju,” je poudaril upokojeni celjski škof.

Morilci so želeli izbrisati vse sledi
Po maši je zbrane v imenu organizatorja spominske slovesnosti Nove Slovenske zaveze nagovoril tajnik zaveze Peter Sušnik. Kot je dejal, so Teharje primeren kraj za razmišljanje o spomeniku in razumevanju družbenih vrednot, ohranjanju kolektivnega spomina in razumevanju sedanjosti. “Če so Teharje pomembne za razumevanje vloge spomenika, je smetišče Bukovžlak pomembno za razumevanje vloge izbrisa. Za zmagovito revolucionarno ideologijo ti ljudje niso bili človeška bitja, ampak samo smet zgodovine. Zaradi tega ostankov človeških bitij ni pojmovala kot ostanke, vredne spomina, ampak samo kot nesnago zgodovine, ki jo je treba pozabiti. Tako imamo pred seboj v pojmu Teharje jasno in popolno nasprotje: spomenik in smetišče, namenjeno pozabi in odpisu,” je menil Sušnik.

Peter Sušnik (Foto: STA)

Po njegovih besedah ima družba take spomenike zato, da prepreči pozabo. Hkrati pa naj bi spomeniki izostrili naš pogled v preteklost in postavili spomin tudi v polje presoje. Spomenik naj bi povabil bodoče rodove k ponavljajoči se evalvaciji obdobja, dogodkov ali oseb, ki jih priklicuje v spomin.

Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti. Večino njih so brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih od tod odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika. Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki pa je še vedno nedokončan, a je po mnenju teharske župnije premalo politične volje, da bi ga v celoti uredili, piše STA.

Sara Kovač