Ustavno sodišče RS je v ustavni pritožbi Slovenske demokratske stranke proti sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za javno opravičilo in njej akcesorno odločitev o stroških, sodbo razveljavilo in jo vrnilo nazaj na Višje sodišče. Gre za tožbo stranke SDS proti časopisni hiši Delo zaradi spornega in žaljivega članka novinarja Dejana Karbe z naslovom: “Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS”. Vrhovno sodišče je pred letom dni v istem primeru stranki SDS že priznalo pravico do odškodnine.
Da se je škodoželjno in lažnivo pisanje časopisne hiše Delo in njenega nekdanjega novinarja Dejana Karbe glede afere Patria dokončno sesulo v prah, potrjuje tudi zadnja ustavna odločba, v kateri je Ustavno sodišče pritožniku (stranke SDS) poleg že priznane pravice do odškodnine priznalo še pravico do javnega opravičila. Novinar Karba je po velikem poku, s katerim se je začel konstrukt o Patrii in je usodno vplival že na parlamentarne volitve leta 2008, nato še samostojno vlekel zgodbo do neslutenih razsežnosti.
Po mnenju pritožnika članek že v naslovu vsebuje neresnične trditve o dejstvih, saj ji pripisuje nezakonito ravnanje – prejem podkupnine – brez možnosti dvoma, hkrati pa edini vir članka, preiskovalec Kaj Erik Björqvist zanika, da bi podal izjavo, kakršno mu pripisuje članek. Že višje sodišče je ugotovilo, da naslov članka ne omogoča zaključka o nedopustnosti vsebine, zapis pa sporoča izkrivljeno in drugačno vsebino od tega, kar je finski preiskovalec rekel novinarju, in sicer da je denar iz Patrie končal v stranki SDS, saj prvi ni z zagotovostjo potrdil, da imajo dovolj dokazov za tak sklep. Zaradi vsega tega so pritožniki ocenjevali, da so jim bile kršene pravice v kar petih različnih členih Ustave RS.
Gre za precedenčni primer odločanja o ugledu politične stranke
Ustavno sodišče (US) je kot izhodišče presoje vzelo kršitev 35. člena Ustave RS, iz katere izvira pravica do ugleda, ki pa ni bila ustrezno uravnovešena z 39. členom Ustave in določbo o pravici nasprotne stranke do svobode izražanja. V tej odločitvi gre pravzaprav za prvi primer odločanja pomembnega ustavnopravnega vprašanja o ugledu politične stranke. Pri tem je US za izhodišče vzelo ustavne pravice pravnih oseb, ki so sicer bistveno ožje kot pravice fizičnih oseb in zato ne morejo biti nosilke določenih lastnosti fizičnih oseb, vendar pa: če politična stranka ne bi uživala določenih pravic, predvsem pravice do ugleda oziroma dobrega imena, bi ta ne mogla uresničevati svojih političnih ciljev, kot je prepričevanje javnosti in demokratično delovanje. “Če politične stranke sploh ne bi bile varovane pred neresničnimi oziroma slabovernimi trditvami, ki nedovoljeno razgrajujejo njihov ugled v javnosti, bi bilo njihovo delovanje znatno okrnjeno,” je zapisalo Ustavno sodišče v pripisu o varstvu pred negmotno prizadetostjo.
V navezavi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice je Ustavno sodišče posebej opozorilo še na odgovornost novinarjev za posredovanje zanesljivih in natančnih informacij, pri čemer je potrebno upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen sporočila. Po mnenju US je sodišče v konkretnem primeru neustrezno ovrednotilo prav pomembno merilo povprečnega bralca, saj je bistveno preširoko razložilo pomen, ki ga za povprečnega bralca nosi sporočilo.
Karba je besede finskega preiskovalca napihnil v laži
Najvišje sodišče v državi, pristojno za varstvo človekovih pravic, članku novinarja Dejana Karbe očita, da je “predrugačil izjavo finskega policista, kajti slednji ni rekel, da imajo dovolj gradiva za tak sklep (da je denar stekel k SDS), ampak le da imajo ogromno podatkov, da je denar stekel v Slovenijo …,” tak poseg pa je za sodišče nedopusten, saj napeljuje bralca k sklepu, da je SDS dejansko prejela denar za sklenitev posla v primeru Patria.
Primer Patria je bumerang, ki se vrača scenaristom velikega poka
Afera Patria je po letih sodnih bitk dokončno sesuta v prah, čeprav so mnogi ugledni pravniki že davno pred tem opozarjali, da pravni temelj za sodni postopek proti četverici ni nikoli obstajal. Ena zadnjih pomembnih odločitev je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je zavrnilo tožbo Sistemske tehnike, d. o. o., iz Raven na Koroškem, s katero je ta tožila državo (Republiko Slovenijo), podjetje Rotis iz Trzina in družbo Patria Land Services OY iz Finske. Posredno (kot stranskega intervenienta) so tožili tudi Ivana Črnkoviča, lastnika podjetja Rotis. Okrožno sodišče v Ljubljani je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, postopek je vodila okrožna sodnica Sabina Valek Derganc, Sistemski tehniki pa je naložilo tudi vračilo sodnih in ostalih stroškov. Tako je morala ravenska Sistemska tehnika Republiki Sloveniji povrniti 21.116,52 evra stroškov, Rotisu 13.550,62 evra in Ivanu Črnkoviču še 4.199,85 evrov. Vse z zamudnimi obrestmi.
Afera Patria je nastala v kuhinji sivih eminenc iz ozadja z namenom, da se onemogoči uspešno vladavino Janeza Janše v mandatu 2004–2008, usodno pa je vplivala tudi na vse kasnejše parlamentarne volitve. Zmaga SDS bi bila brez nje prelahka in prevelika, z njo pa bi lahko dokončno razgradili vpliv lobijev in omrežij iz ozadja, ki dušijo našo državo. To se seveda ni smelo zgoditi. Strici so potegnili vrvice in zgodila se je Patria, katere namen je bil popolno politično uničenje Janše in SDS. S sistematičnim uničevanjem stranke in njenega voditelja pa se je uničevala tudi država, saj so jo plenilske elite povsem uzurpirale. Če spremljate statistiko, lahko ugotovite, da je šlo od leta 2008 v Sloveniji samo še navzdol. Dolgovi so rasli, gospodarstvo je komaj preživelo, banke so propadale, slovenski davkoplačevalec pa je imel vsak dan manj in manj. Seveda je levica s kohorto svojih zvestih novinarjev kljub večini v parlamentu veš čas govorila, da SDS nagaja. In da se zato nič ne premakne. Kako že, če niso imeli večine?
C. Š.