fbpx

Dr. Andrej Fink: Vojna v Ukrajini je preizkus za Evropsko unijo

dr. Andrej Fink (Foto: Veronika Savnik)

O mednarodnem dogajanju, ki ga v zadnjem času zaznamuje vojna v Ukrajini, smo se pogovarjali s prof. dr. Andrejem Finkom, ki je pravnik za področje teorije o državi, ustavnega in mednarodnega prava ter mednarodnih odnosov. Na zasebni Katoliški univerzi v Buenos Airesu je 35 let, tudi kot redni profesor, poučeval mednarodno javno pravo, mednarodne odnose in zgodovino mednarodnih odnosov, danes pa je predavatelj na Katoliškem inštitutu – Fakulteti za pravo in poslovne vede v Ljubljani.

Gospod Fink, glede na to, da ste večino življenja preživeli v Argentini, torej v Južni Ameriki, bi se najprej dotaknila te celine. Nedavno sem se v Ljubljani pogovarjal z vašim dobrim znancem Damianom Ahlinom, ki je predsednik Slovenske kulturne akcije, ki ima sedež v Buenos Airesu. Dejal mi je, da je gospodarsko stanje v Argentini zadnja leta precej slabo. Kako to? Argentina je pred desetletji veljala za eno najuspešnejših južnoameriških držav.

Žal moram ta podatek popolnoma potrditi, in to z bolečino, ker si mnogi tamkajšnji prebivalci tega stanja ne zaslužijo. Argentina se gospodarsko kar ne more izmotati iz cikličnih težav zadnjih desetletij. Pred nekako sto leti je bila ena najbolj obetajočih južnoameriških držav. Bila je tudi najbolj evropejska država v Latinski Ameriki, vsaj sodeč po glavnih mestih, arhitekturi, umetniško-kulturnih stvaritvah. Raven njenih univerz je bila primerljiva evropski. Dobila je tudi nekaj nobelovcev. Posamezno so njeni ljudje po svetu izstopajoči znanstveniki. Naravno bogastvo (rodovitna pampa, klasično dobro meso, tudi petrolejska, plinska in druga ležišča) je bilo porok za neustavljiv napredek. Okoli leta 1930 pa se je začelo nazadovanje, morda sprva dolgo časa še neopazno, potem pa vedno bolj. O vzrokih današnjega stanja bi lahko razpravljali na dolgo in široko. Čeprav je že kdaj bila pred bankrotom, se je vedno pobrala, ker je zelo bogata država. Kaka druga bi že zdavnaj propadla. Sicer se pa spet lahko vprašamo, na čem temelji eksistenca neke države: ali na zgolj gospodarskih temeljih in pokazateljih (ti so brez dvoma potrebni, primum vivere) ali tudi na duhovno-psiholoških in kulturnih. Včasih naravno bogastvo, paradoksalno, lahko škoduje, ker zavaja, ljudem se kaže kot luč, ki je pa varljiva. Blagostanje je sicer vedno zaželeno, toda življenjski izzivi so vir moči, ki človeka plemenitijo in mu kljub težavam dajejo smisel in kažejo smer. Argentinska zgodovina iz vsaj zadnjega pol stoletja bi bila lahko študijski primer (case study) za marsikaj s področja političnih ved.

V začetku avgusta je v Kolumbiji prisegel prvi levičarski predsednik. Na splošno se mi zdi, da gre Latinska Amerika, z izjemo Brazilije, ki ima trenutno še desnosredinskega predsednika Jaira Bolsonara, zadnje čase spet precej v levo in kaže, da so ljudje v tem delu sveta precej dojemljivi za levičarsko propagando. Vi ste leta 2015 v španščini izdali knjigo z naslovom Južna Amerika v svetu: Varnost in vrednote.  

Da. Knjigo je izdala renomirana in v Latinski Ameriki zelo delujoča fundacija nemške krščansko-demokratske stranke Konrad Adenauer Stiftung. V knjigi sem politično analiziral to regijo, a s kulturnega vidika, ki je pa predpogoj za vsakršno družbeno varnost. Če govorimo o kulturi, govorimo o vrednotah, ki jih človek varuje, ker mu predstavljajo temelj družbenega in posameznega življenja. Ocenjujem, da je v Latinski Ameriki ravno na področju skupnih in obče veljavnih vrednot neka kriza. Opažam neko zmedenost, ki pa ni od danes, čeprav današnji dogodki in pojavi temu močno pomagajo. Že francoska revolucija je pred dvema stoletjema zmedla tamkajšnje osamosvojitvene procese, ki bi se lahko razvijali na podlagi lastnih, to je španskih idejnih temeljev. Francoskim revolucionarnim idejam so se pa pridružili britanski politični in gospodarski interesi. Tako so mlade, nove in komaj osamosvojene države v začetku 19. stoletja, po 300 letih kolonije, živele še naprej v nekem španskem dejanskem svetu, idejno-politično pa so privzele nove evropske in pa severnoameriške (ZDA) institucije. To je povzročilo in še povzroča krizo identitete, ki se izraža v mnogih pogledih.

V 20. stoletju so v regijo začele pljuskati socialistične in komunistične ideje. V pretežno nerazvitem subkontinentu, kot se ga imenuje, je bilo za te ideje lahko najti “gorivo”, saj se je ta “nerazvitost” (elegantna beseda za različne oblike revščine) kmalu kanalizirala v revolucionarna gibanja. Subkontinent kot tak je naravno zelo bogat, vendar to dejstvo ob pomanjkanju vzgoje, šol, privzgojitve organizacijskih sposobnosti ne pride do pravega izraza. Sedijo na bogastvu, ne znajo oz. ne morejo pa iz njega napraviti sredstva za napredek in boljše življenje za posameznike in države. Zato je “revolucija” lahka in uspešna vaba za hitro dosego “svobode”, “blagostanja”, “nacionalne osamosvojitve od kapitalističnih interesov, ki ljudstvo dušijo”. Najmanj od sredine 20. stoletja naprej so se po vsej Latinski Ameriki začela pojavljati marksistična “osvobodilna” gverilska gibanja, tako podeželska kot mestna. Na Kubi so bila uspešna in so osvojila oblast, ki jo ohranjajo še danes. Drugje je bil ves proces bolj zapleten in je vojaško-politična sreča nihala.

Po padcu Berlinskega zidu je tudi gverilskim vojaškim gibanjem v Latinski Ameriki “pošel ideološki kisik”, zato so se morali preleviti v nova politična gibanja. Da se na kratko izrazim: privzeli so zamisel italijanskega marksista Antonia Gramscija in začeli z intelektualno in medijsko gverilo, ki se jim trenutno kar dobro obnese. Na ta način je v Kolumbiji po legalni, demokratični poti prišel na oblast bivši revolucionarni gverilec, ki se je kot mlad človek potikal po kolumbijskih hribih in gozdovih.

Seveda je v vsaki državi proces svojevrsten. Npr. v Čilu je bil tudi demokratično izvoljen levičarski kandidat Boric. V Boliviji je proces spet drugačen, prav tako v ogromni Braziliji, kjer bodo čez leto dni volitve in je rezultat nejasen.

Naj pa glede “dojemljivosti za levičarsko propagando”, kot pravite, rečem, da ta temelji predvsem na revščini, pomanjkanju kulturne identitete (ko ne veš, kaj si) in izkoriščanju obojega s strani nekaterih (ne vseh) političnih in gospodarskih voditeljev. To povzroča “mineštro”, v kateri je zelo težko prepoznati vzroke in učinke.

Foto: Veronika Savnik

V preteklosti se je v povezavi s to celino veliko govorilo o Monroejevi doktrini, ki jo vzpostavil predsednik ZDA James Monroe leta 1823, torej o ameriški politiki nasprotovanja evropskemu kolonializmu na zahodni polobli. Kako je danes z interesi velikih sil v Južni Ameriki?

Ob situaciji, ki sem jo naslikal v prejšnjem odgovoru – naravno bogata regija, ob tem pa neučinkoviti upravljalci držav –, je skoraj naravno, da se pojavijo taki in drugačni plenilci. Monroejeva doktrina je hotela zagotoviti in je do pred nedavnim tudi zagotavljala, da je bila vsa Latinska Amerika neke vrste hišno dvorišče ZDA. Že v času hladne vojne je Sovjetska zveza preko Kube vdrla v ta prostor, a so ji ZDA kmalu pokazale svoje meje (spomnimo na kubansko krizo iz leta 1962). Po razpadu ZSSR je ruska moč usahnila. Danes pa po vsej Latinski Ameriki (mimogrede, tudi po Afriki) močno prodira Kitajska in si ustvarja položaje, da bi bila prisotna po vsem svetu.

No, če preskočiva k ruski oziroma Putinovi agresiji na neodvisno evropsko državo Ukrajino. Ta ima za seboj zelo pestro zgodovino, o čemer v svoji knjigi Vrata Evrope – Zgodovina Ukrajine dobro piše harvardski profesor Sergij Plohi. Njeno ozemlje je bilo v preteklih stoletjih pod oblastjo različnih političnih entitet. Že vse od razpada Sovjetske zveze leta 1991 pa je bilo pri tej državi pogosto poudarjeno, da leži na stičišču med Zahodom in Vzhodom. Ameriški politolog Samuel P. Huntington je, če se prav spomnim, ločnico med zahodno in pravoslavno civilizacijo določil na reki Dneper …

Za Ukrajino bi lahko rekli tako, kot pravijo v Mehiki: “Uboga Mehika, tako daleč od Boga in tako blizu ZDA.” Hudo je za neko državo, če ima ob sebi veliko in močno sosedo, s katero ima v zgodovini močne konflikte. Od Putinove agresije do danes je bilo napisanih že veliko zgodovinskih analiz o razmerju med Ukrajino in Rusijo. Najmanj od časa carja Petra I. Velikega pa lahko govorimo o zatiranju ukrajinskega naroda in jezika s strani Rusije. Tri stoletja se Ukrajinci bojujejo za svojo identiteto. V tem času se je zgodilo mnogokaj. Navsezadnje ukrajinski narod ni tako majhen (danes jih je okoli 45 milijonov). Glede na dele, ki so bili pod različnimi političnimi silami in tudi pod večstoletnimi religioznimi vplivi, so posledice te razdelitve različno vplivale na njegovo samozavedanje. A naj bo tako ali drugače, Putinova agresija je povzročila poenotenje naroda. Od zdaj naprej je iluzorno misliti o kakršni koli prostovoljni “bratski” priključitvi Ukrajine in Ukrajincev k Rusiji.

Kot vemo, je Ukrajina že pred desetletjem izrazila željo po vstopu v Evropsko unijo in Nato, čemur pa je Ruska federacija pod vodstvom ruskega predsednika Vladimirja Putina nasprotovala. To je v letih 2013-2014 vodilo do protestov, ki so odnesli proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča. Posledično je Rusija začela s hibridno vojno proti Ukrajini in z zavzetjem Krimskega polotoka ter pošiljanjem svojih enot v Donbas. Nedvomno je s tem prekršila mednarodno pravo, načelo nedotakljivosti meja in načelo oziroma pravico do samoodločbe.

Pošteno je prekršila mednarodno pravo, kakor tudi načela listine OZN. V katero koli poglavje pogledaš, povsod je kršitev. Posebej so eklatantne kršitve mednarodnega humanitarnega (tj. vojnega) prava.

Kako gledate na Putinova ravnanja? Nekako se zdi, da skuša Putin doseči nekaj podobnega kot Slobodan Milošević, ki je želel, da bi po razpadu Jugoslavije Srbi še naprej živeli v eni državi; da bi po razpadu Sovjetske zveze vsi Rusi spet živeli v eni državi.

Pomemben pokazatelj Putinove zamisli je njegova izjava, da “je razpad Sovjetske zveze največja tragedija 20. stoletja”. Pred nekaj tedni naj bi menda ruski obrambni minister napovedoval restavriranje neke vrste nove in močne Sovjetske zveze. Že to se zdi nemogoče. Če pa tej “moči” dodamo še nekdanji vpliv na sosednje države, ki so bile ne samo članice ZSSR, temveč tudi članice nekdanjega Varšavskega pakta, je to absolutni “nonsense” (nesmisel). Vprašati je treba baltske države pa Poljsko, Madžarsko, Češko, Slovaško, Moldavijo, Romunijo in Bolgarijo, kaj si želijo. S članstvom v EU in Natu je sicer že vse povedano.

Ob ruskem napadu na Ukrajino konec februarja se je pogosto postavilo vprašanje, ali bi bilo vojno mogoče preprečiti. Ali je v tem primeru odpovedala diplomacija?

Razvoj dogodkov kaže, da je Putin že od vsega začetka nameraval narediti to, kar danes počne. Gotovo je računal, da bo vsa ta avantura zanj cenejša, morda celo brezplačna, če bi se Ukrajina takoj predala. A se ni. Vojno je moral predvidevati. Že zgodbe iz Gruzije in Osetije, ilegalno zavzetje Krimskega polotoka in kopičenje velikega števila čet na ukrajinski meji je kazalo, da je vojna v njegovih načrtih. Ni nesmiselna primerjava s Hitlerjem, med njima je mnogo podobnosti. V takih primerih je vojno možno preprečiti samo, če se ogrožena stran dobesedno in vnaprej brezpogojno ukloni vsem agresorskim zahtevam. Ob tem je vprašanje o diplomaciji skoraj irelevantno. Lahko se jo uporablja, a samo za “blefiranje”. Realnost bo taka, kot jo bo narekovala sila.

Dr. Andrej Fink (foto: Veronika Savnik)

Kako pa gledate na odziv Zahoda, na odziv ZDA in Evropske unije? Očitno je, da je tokrat veliko ostrejši, kot je bil v letih 2014–2015.
Odziv Zahoda je bil tokrat na mestu. V začetku sicer nekoliko obotavljajoč, predvsem kar zadeva enotnost v EU, ki jo je bilo treba na začetku iskati in o njej prepričevati, a kmalu zatem je bila enotnost dosežena in skupno stališče je bilo odločno. Saj jim tudi ni preostajalo drugega. Putinova agresija je bila tako brutalna, da je bilo vse jasno. Da je res tako, nam kaže prošnja Švedske in Finske za vstop v Nato, ki je skoraj že odobrena.

No, pojavljajo se celo ocene, da v Ukrajini pravzaprav poteka vojna med ZDA in Rusko federacijo. Se pravi, na ozemlju tretje države …

Fiktivno gledano je nekaj na tem. V vseh konfliktih velesile stojijo za tem ali onim akterjem. Jasno je, da sama Ukrajina ne bi zmogla zadostne obrambe pred večjo Rusijo, čeprav se je marsikje odlično izkazala. Vendar, še enkrat: ruska agresija je bila tako očitna in neubranljiva, da so ZDA uvidele, da je tukaj v igri veliko več kot pa samo nekaj ukrajinskega ozemlja. Zato ZDA ukrepajo, a z največjo pazljivostjo.

Kako vidite pri tem vlogo Evropske unije?

Vojna v Ukrajini je preizkus za Evropsko unijo. Trenutno ga dobro prestaja. Tudi ona in njene države članice se zavedajo, da je v tej igri veliko več kot samo Ukrajina.

Si upate napovedati razplet vojne v Ukrajini?

Pomembno je, kako bodo delovale silnice v svetu. Očitno se je Rusija v tej vojni, ki jo je sama iskala in našla, kot domnevna vojaška velesila močno blamirala. Če bi tako imenovani Zahod hotel, bi jo z relativno lahkoto ukrotil. Brez lastnega posega bi bilo dovolj, da bi Ukrajini poslal res moderno in učinkovito orožje zadnje generacije. Če tega (še) ni naredil, je to zato, ker je noče evidentno ponižati, kot je svetoval starosta Kissinger. Seveda pa – ne ponižati ne pomeni dovoliti, da zmaga. Zahod tega ne bo dovolil, kratko malo zato ne, ker bi to pomenilo blagosloviti rusko agresijo in ji skoraj priznati vodstvo v svetu. Verjetno bo Zahod ukrepal zelo počasi, opazujoč razvoj vojnih dogodkov in čakajoč, da se Rusija “skuha v lastni kaši” oz. da se v Rusiji “kaj zgodi”, pa naj bo to gospodarski zlom, politična kriza Putinovega sistema, kak naravni dogodek ali kratko malo vojaška utrujenost in končna nemoč.

Zadnja leta smo priča tudi zaostrovanju odnosov med ZDA in t. i. Ljudsko republiko Kitajsko. Pred dnevi je to doseglo vrhunec z obiskom predsednice ameriškega predstavniškega doma Nancy Pelosi na Tajvanu. Slednjega Kitajska še danes smatra kot del svojega ozemlja. Ob tem se mi zastavlja vprašanje, zakaj Zahod ni že pred desetletji priznal Tajvana kot neodvisne države? Ko Kitajska še ni bila tako močna …

Dogodki okoli Tajvana so posledica zgodovine po letu 1945. Zelo strnjeno: do leta 1949, ko je Mao definitivno prevzel oblast nad vso Kitajsko, je bilo še vse “v zraku” in zelo fluidno. Že leta 1947 se je začela pojavljati hladna vojna. Leta 1950 se je začela vojna v Koreji. Po tem bi kakršen koli premik okoli Tajvana lahko pomenil usodni začetek česa hujšega. Poleg tega je Čankajškov Tajvan zasedal sedež stalne članice Kitajske v Varnostnem svetu OZN. Šele leta 1971, ko je Kissinger izposloval zamenjavo Čankajškovega Tajvana za Maovo Kitajsko, je zadeva dobila drugačno obliko. V vsem tem dogajanju priznanje Tajvana kot neodvisne države ni bilo mogoče.

Okrog Tajvana se bo merjenje sil še nadaljevalo. Ob zadnjih štirinajstdnevnih kitajskih vojaških vajah je Tajvan pokazal veliko odvračalno odločnost, njegova podpornica ZDA pa tudi. Tu ne predvidevam kakih hitrih premikov z odločilnimi posledicami. Ne pozabimo na vzhodnjaško miselnost, ki v tistih krajih domuje …

Foto: Veronika Savnik

In še za konec. Ob sedanjem mednarodnem dogajanju se veliko govori o tem, da se vzpostavlja novi svetovni red (world order). Kot vemo, po razpadu Sovjetske zveze svet ni bil več bipolaren, ampak unipolaren, s prevlado ZDA kot edine sile, ki je bila sposobna razširiti svojo vojsko na kateri koli del planeta. Nekateri so ob tem govorili o “unipolarnem trenutku”, ki pa naj bi se danes že bližal koncu. Je mogoče reči, da smo z zadnjimi dogajanji priča prihodu nove multipolarnosti? Ali pač ne?

Bolj kot “uni-” ali “multipolarnost” se mi v tem trenutku, kot posledica Putinove agresije, zdi pomembna svetovna ureditev. Soglašam, da smo že v neki multipolarnosti, zlasti če upoštevamo moč in navzočnost Kitajske, ki se veča.

EU in Nato (z ZDA) v svojem naziranju in delovanju izhajata iz mednarodnega pravno-političnega etabliranega reda, kot je nastal po drugi svetovni vojni, in imata, všeč ali ne, legitimnost na svoji strani. Putinova Rusija pa je, kot že rečeno, kršila vsa pravila igre, ki so bila po letu 1945 vzpostavljena z Organizacijo združenih narodov. Dejansko te organizacije takšne, kot smo jo poznali, danes “ni več” in je od nje ostala le oblika oz. le še senca tega, kar je 77 let bila. Obliko je sicer treba ohranjati, ker je bolje, da jo imamo, kot da je ne bi bilo, toda izgubila je vso vsebino. Če je med petimi stalnimi članicami Varnostnega sveta, ki naj bi po strukturi jamčile svetovni mir, tako sovražno razpoloženje, kot je danes, potem ob vsej formalnosti lahko rečemo, da je to “telo brez duše”, ker ga nič ne animira. To, kar sem pravkar rekel, je sicer politično nekorektno, a resnično. Ko bo vojne v Ukrajini konec (nekoč je bo, ne vemo pa, kakšen bo ta konec), bo treba nujno na novo urediti svet in mu najti novo “dušo”, ki bo omogočala mednarodno sožitje.

Biografija

Andrej Fink se je rodil 3. julija 1947 v begunskem taborišču Senigallia blizu Ancone v Italiji očetu Božidarju Finku in materi Valentini Kovač. Z enajstimi meseci je s starši plul z ladjo preko Atlantskega oceana v Južno Ameriko, v Argentino, kamor so prispeli junija 1948. V Argentini so bili rojeni še njegov brat baritonist Marko Fink in štiri sestre. Ena od njih je znana mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko. Prof. dr. Andrej Fink je pravnik za področje teorije o državi, ustavnega in mednarodnega prava ter mednarodnih odnosov. Diplomiral je na Pravni fakulteti Univerze v Buenos Airesu. Doktorat znanosti je dosegel na Pravni fakulteti Univerze Complutense v Madridu. Poleg tega je v Madridu študiral tudi politično sociologijo, mednarodne odnose in zunanjo trgovino. Diplomiral je tudi kot prevajalec za španski jezik na Pravni fakulteti Univerze v Buenos Airesu. Na višji vojaški šoli je diplomiral iz strategije. Njegove delovne izkušnje obsegajo 30-letno odvetniško in prevajalsko prakso. Prav tako ima 20-letno prakso z zveznega ministrstva za pravosodje v Argentini. Na državni Univerzi v Buenos Airesu je bil 30 let redni profesor na pravni fakulteti za predmet teorija o državi, ki je vključeval zgodovino politične misli. Na zasebni Katoliški univerzi v Buenos Airesu je 35 let, tudi kot redni profesor, poučeval mednarodno javno pravo, mednarodne odnose in zgodovino mednarodnih odnosov. Na tej univerzi je bil imenovan za zaslužnega profesorja. V Sloveniji, Argentini in Španiji ima objavljenih mnogo študij, člankov in predavanj. Je avtor dveh knjig in soavtor pri štirih.

dr. Metod Berlec, Demokracija