fbpx

Pogačnik naj bi določene sodnike nagrajeval, četudi za svojo “povišico” niso opravili dela

Foto: STA

Prejšnji teden smo spomnili na zgodbo, v kateri naj bi sodnica Milena Turuk s pomočjo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, višjega sodnika Marjana Pogačnika napredovala – in sicer naj bi se to zgodilo predvsem zato, ker je Pogačnikovemu sinu odredila le hišni pripor. Po neuradnih podatkih, naj bi ta namreč storil oborožen rop  – za kar bi “navadni smrtniki” seveda dobili običajen pripor. Kako se je ta zgodba končala, sicer ni znano, je pa znano, da naj bi Pogačnik določene sodnike nagrajeval, četudi za svojo “povišico” niso opravili dela. Nekaterim je to “nedelo” naneslo tudi po več kot dodatnega tisočaka mesečno.

Po informacijah, ki smo jih iz krogov na sodišču dobili v uredništvo, naj bi predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik nagrajeval posamezne sodnike in jih razporejal na specializirani oddelek, kjer se obravnavajo kazenske zadeve organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj. Izplačeval jim je plače vrhovnih sodnikov in vrhovnih sodnikov svetnikov, čeprav so delali le 50 odstotkov zadev specializiranega oddelka. Med temi sodniki je bila tudi okrožna sodnica svetnica Polona Herman.

Hermanova je sodila v zadevah, povezanih z mladoletniki, nasiljem v družini in v kaznivih dejanjih s področja spolne kriminalitete – s tem, da do konca leta 2019 in v letu 2020 menda ni rešila niti ene same zadeve iz pristojnosti specializiranega oddelka, ves čas pa naj bi prejemala plačo vrhovnega sodnika svetnika v 100-odstotnem deležu. Kot okrožni sodnici svétnici ji je pripadala plača 3.406,45 evra (54. plačilni razred), zaradi razporeditve v specializirani oddelek pa je prejemala plačo 4.434,60 evra (61. plačilni razred), kar je mesečno kar 1.028,13 evra razlike. Specializirani oddelki delujejo na Okrožnem sodišču v Mariboru, Celju, Novi Gorici in Ljubljani, a nobeno drugo sodišče – razen ljubljanskega – ni razporejalo sodnikov v specializirani oddelek samo s 50-odstotno obremenitvijo in  s plačo v 100-odstotnem deležu.

Foto: STA

Hermanova ne razume šale – sploh če gre za Jankovića
Hermanove se spomnimo sicer tudi iz primera, ko je novinarja Dela obsodila na plačilo 1965 evrov zaradi razžalitve ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Borut Tavčar je v Delu pisal o sporni uporabi denarja javnih podjetij za financiranje projektov Mestne občine Ljubljana (MOL). “Vsi smo ena velika družina, je o odnosu med mestno upravo in Javnim holdingom Ljubljana, v katerega sklopu delujejo štiri javna podjetja, večkrat povedal ljubljanski župan Zoran Janković. V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo ‘zlobno’ namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen,” je zapisal junija 2009.

Tavčarjev zagovornik je Jankovićev subjektivni občutek užaljenosti pripisal nerazumevanju teksta, Hermanova pa je menila, da je bila primerjava neprimerna, boleča in skrajno žaljiva – in tudi Janković je povedal, da jo je razumel kot žalitev. Sodnica je zapis ocenila za skrajno grob, žaljiv in poniževalen napad na župana ter negativno in podcenjevalno vrednostno oceno, ki ne more pomeniti ustavne pravice do izražanja. A nato so sodbo vzeli v roke višji sodniki, ki pa so pritrdili novinarju oziroma njegovemu zagovorniku, ki je zatrjeval, da je novinar znano kriminalno afero uporabil kot primerjavo, da se v velikih družinah, ki navzven delujejo popolnoma urejeno, lahko dogajajo temne pa tudi tragične zadeve. Strinjali so se, da je Tavčar figurativno primerjal odnos med mestno upravo in Javnim holdingom Ljubljana, kar je lahko razumel tudi povprečen bralec. Iz besedila izhaja, da je pisal o Jankovićevem delovanju v funkciji župana, ne o zasebnem življenju, je poročalo Delo.

Foto: STA

Sodnika ne bi smela izbirati človekova volja, ampak naključje
Smo pa pred časom opozorili še na eno nenavadno okoliščino Pogačnikovega sodišča. Na Okrožnem sodišču v Ljubljani so po nekaterih informacijah delovali tako imenovani ad hoc zunajobravnavni senati, ki formalno niso bili urejeni v nobenem aktu, tudi ne v letnem razporedu sodnikov. S tem se je omogočalo, da so bili senati sestavljeni brez kakršnega koli vrstnega reda – vse to pa pomeni, da je bilo seveda kršeno načelo naravnega sodnika. Sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena kot poročevalcu, si je sam, tako kot je njemu najbolj ustrezalo, izbral predsednika in člana senata. Delovanje zunajobravnavnega senata je bilo sicer določeno z letnim razporedom,  in sicer je bila polovica sodnikov dodeljena v senat, ki je imel seje vsak ponedeljek, polovica pa v senat, ki je imel tedenske seje ob petkih. Določeno je bilo, da je predsednik senata sodnik, ki po začetnici priimka sledi sodniku poročevalcu, član senata pa sodnik, ki po začetnici priimka sledi predsedniku senata. S tem je bila zagotovljena zakonitost senatov. Omenjeni ad hoc senati pa niso bili urejeni z letnim razporedom sodnikov in so bili sestavljeni s kršitvijo le-tega, saj si je sodnik poročevalec kar sam izbral sodnika za sodelovanje  v senatu.

Sara Kovač