Na javni RTV Slovenija so ta teden poročali o primeru mučnega odvzema treh otrok materi, ki je v sporu z njihovim očetom. Odvzem, ki je potekal v prisotnosti sodnega izvršitelja, dveh pomočnikov, štirih socialnih delavk in štirih policistov, sosedje opisujejo kot nepopisno grozo in brutalno dogajanje, ki je trajalo kar štiri ure. Kljub temu, da je ena izmed sosed povedala, da naj bi socialne delavke na otroke gledale, kot da bi bili otroci predmeti, so v pristojnem CSD zatrdili, da zaupajo socialnim delavkam. Ob gledanju prispevka se je na naše uredništvo obrnil Bogomil Počkaj, ki je dal vedeti, “da v prispevku nastopajo iste socialne delavke, ki stojijo že za več drugimi ugrabitvami otrok vključno z njegovim otrokom.”
“V vseh teh zgodbah konstantno nastopajo iste socialne delavke nastavljene s strani ministrov stranke SD iz CSD Notranjska: Kristina Zadel in Nina Bavdek,” je izpostavil Počkaj in dodal, da trenutno že tri leta in pol čaka na obravnavo na sodišču na 1. stopnji. “V postopku nisem bil še niti zaslišan, kaj šele da bi prišel do glavne obravnave. Sodnik je odločil, da bo zaslišanje, prvi narok enkrat pred zimo, če bo situacija z virusom ugodna, o video konferenci noče niti slišati. Takrat bo minilo že 4 leta pa sem še vedno na začetku.”
Sodnica matere je v primeru, ki so ga predstavili na RTV Slovenija, proti sodnici vložila kazensko ovadbo zaradi krivičnega sojenja. Očita ji, da je CSD predlagala, kako naj oblikuje strokovno mnenje. Glede na to, da se poraja vprašanje, ali se je sodnica preveč vpletla v strokovni predlog CSD, so glede tega povprašali CSD in Zadel Škraboljeva je zatrdila, da CSD na podlagi mnenja poda le predlog o tem, kaj je za otroke najboljše in ob tem poudarila, da je na koncu sodišče tisto, ki sprejme odločitev. Primer je več kot očitno odprl rane Počkaja, ki je ostal brez hčerke potem, ko se je njena mati odločila, da hčerko samovoljno odpelje na Kitajsko. “Zanima me, zakaj se teh socialnih delavk ne odstrani? Več kot očitno je, da kršijo zakon,” je komentiral ogorčeno.
Počkaj iz Harij v Ilirski Bistrici je nekaj let živel in služboval na Kitajskem, kjer je spoznal svojo sorodno dušo. Iz ljubezni se je leta 2012 odločil za poroko z Likun Liang, dve leti kasneje pa se jima je rodila hčerka. Družinska sreča se je očitno končala v Sloveniji, saj mati hčerke očitno ni bila zadovoljna z načinom življenja v Sloveniji. Po Počkajevih besedah za Slovenske novice je namreč vzela kredit za stanovanje, ki ga je tik pred odhodom v Slovenijo kupila na Kitajskem, nato pa ta v Sloveniji ni uspela dobiti službe, da bi kredit poplačala iz Slovenije.
Ob prihodu v Slovenijo so se pričele težave
Prvi pobeg v tujino se ji s hčerko ni posrečil, je pa bila bolj uspešna v drugo. Decembra 2016 je namreč poklicala policijo in jo obvestila o domnevnem nasilju, ki naj bi ga izvajal njen mož. Policija tega ni zaznala, res pa je, da je bila v sporu s tastom. Ker je hotela zažgati krpo v moževem stanovanju, se je mož umaknil z otrokom k sosedom, žena pa ga je obtožila, da je otroka ugrabil. Zato je bil materi omogočen odhod na varno mesto, kamor je bila z materjo napotena tudi hči. Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, ki je zadevo preučil, je podal mnenje, da je Center za socialno delo (CSD) Ilirska Bistrica posegel v pravico otroka do posebnega varstva in skrbi, kot izhaja iz 56. člena Ustave RS, hkrati pa v izvedenih postopkih ni bila upoštevana otrokova največja korist, kot izhaja iz 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah.
CSD Ilirska Bistrica nedopustno posegel v pravico očeta do enakosti pred zakonom
Varuh poudarja, da je CSD Ilirska Bistrica nedopustno posegel v pravico očeta do enakosti pred zakonom, kot izhaja iz 14. člena Ustave RS, saj je v postopku zaščite žrtve zaradi domnevnega nasilja ob primerljivih navedbah obeh strani obravnaval moža na bistveno drugačen način kot njegovo ženo, zaradi česar je imel oče prekinjene stike z otrokom. Odvzeta pa mu je bila tudi možnost izvajanja varstva in vzgoje mladoletnega otroka. “Sistem, vzpostavljen za varstvo in pomoč žrtvam nasilja, je očetu ves čas preprečeval možnost vzpostaviti stik z otrokom, vse dokler mati ni izvedla svojega načrta, da je kljub jasni izraženi nasprotni volji očeta, z otrokom lahko zapustila državo. Kljub temu, da je mati strokovnim delavcem CSD Ilirska Bistrica ves čas jasno napovedovala, da v Republiki Sloveniji ne misli sprožati nobenih postopkov odločanja o varstvu pravic in koristi otroka ter, da namerava, ne glede na veljavne predpise in na voljo očeta ter ne glede na to, kaj je otrokova največja korist, otroka odpeljati v državo, ki ni podpisnica Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok, niso bili sprejeti nobeni ukrepi, da bi se to preprečilo,” so ugotovili.
Nemogoče je prezreti dejstva okrog tega, čemu se je oče odločil, da se z otrokom umakne k sosedom. Žena mu je namreč grozila, da želi hčerko odpeljati s seboj na Kitajsko. Zanimiva pa je ugotovitev policije, ki je mati opisala kot nestabilno osebo, ki je lahko nevarna sebi ali drugim. Povrhu pa je bil po ugotovitvah Varuha CSD Ilirska Bistrica opozorjen, da naj bi predhodno skrb za otroka izvajal pretežno oče, ter da se je hčerka po umiku v krizni center pomirila šele, ko jo je preko telefona pomiril oče. Očitno pa je strokovna sodelavka na CSD zaznala, da je skrb matere za otroka primerna. Strokovne sodelavke na kriznem centru pa so dejale, kako materi in hčerki 3. januarja 2017 poteče dovoljenje za bivanje v državi in to čeprav je bila hčerka slovenska državljanka s stalno prijavljenim bivališčem v Ilirski Bistrici.
2. januarja je žena s hčerko zapustila Slovenijo
V kriznem centru oče ni mogel vzpostaviti stika s hčerko in je bil napoten na CSD. 2. januarja 2017 je Bogomilova žena s hčerko zapustila Slovenijo. CSD je v enem izmed pojasnil Varuhu pojasnil, da se jih mladoletna deklica ni zdel ogrožena do mere, da bi bilo potrebno ukrepati skladno z določbo 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ob tem so dali vedeti, da sta bila oba starša seznanjena z oblikami reševanja sporov in da je mati glede vseh vprašanj ponujeno pomoč zavrnila. Varuh je po podrobnem pregledu primera ugotovil, da so bile očetu kršene pravice do starševstva po 54. členu Ustave RS in do spoštovanja družinskega življenja staršev in otrok, ki jo varuje tudi 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kršeno pa je bilo tudi načelo otrokove največje koristi, ki ga varuje določba 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah.
CSD je vztrajal, da niso opustili svojih dolžnosti pri varovanju koristi otroka. CSD-ji morajo po njihovih besedah pri varovanju otrokovih koristi izbirati ukrepe, ki starše najmanj prizadenejo, če se z njimi da sodeči želene učinke. Ob tem so izjavili, da naj bi oče soglašal z odhodom deklice v krizni center, saj je pomagal pri pripravi prtljage. Vztrajali so, da niso bili seznanjeni s tem, da mati ureja dokumente za svoj in dekličin odhod iz države. Poudarjajo, da so se s tem seznanili šele po njunem odhodu. “Materi je bilo jasno sporočeno, da da sta izvajalca roditeljske pravice oba starša in ne ona sama. Domnevati, da bo deklica ogrožena že samo zato, ker odhaja na Kitajsko je neutemeljeno in pregrobo poseganje v roditeljsko pravico staršev ter v največjo korist otroka,” so še pristavili.
Kljub slovenskemu državljanstvu vztrajno ponavljali, kako naj bi imela deklica neurejen status
Zanimivo je, da je CSD dal vedeti, da so sicer pričakovali materin umik z otrokom na Kitajsko in ob tem dodali, da jih preseneča, da se je vse skupaj zgodilo tako hitro. Prepričani so bili, kako se papirjev naj ne bi dalo urediti v tako kratkem času. Naknadno so sicer ugotovili, da pri zakonskem paru ni šlo za razmerje nasilnež-žrtev in ob tem sprejeli oceno, da naj bi bil otrok bolj ogrožen, če bi ostal pri očetu. Varuh je ugotovil, da so se navedbe, da mora otrok zapustiti državo zaradi neurejenega statusa vztrajno ponavljale, čeprav je bilo jasno, da ima deklica slovensko državljanstvo. Zanimivo je tudi, kako je CSD Ilirska Bistrica navajal, da naj bi se oče strinjal z namestitvijo hčerke v kriznem centru, soglasje je namreč podala le mati. Varuh je ob tem poudaril, da ni mogoče kar trditi, da se je oče strinjal, ker je pomagal pripravljati prtljago. Kvečjemu je to mogoče razumeti kot sodelovalnost očeta. “Menimo, da je otrokova največja korist v konkretnem primeru bila v tem, da sodišče odloči o vprašanju, ali bo otrok svojo življenjsko pot nadaljeval na Kitajskem ali v Sloveniji, oziroma v varstvu in vzgoji matere ali očeta,” je pojasnil Varuh.
Dejstvo je, da izločanje drugega starša iz odločanja o otrokovi usodi pomeni hud poseg v pravico otroka, še dodatno pa je v otrokovo pravico poseženo s tem, da odločitev enega starša povzroči popolno prekinitev stikov otroka z drugim staršem, pri čemer je zelo negotova prihodnost takšnih stikov in že celo možnost njihove vzpostavitve. Kot ugotavlja Varuh Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok predstavlja najmočnejše orodje, ki starše ščiti pred protipravnimi premiki otrok, v tem primeru pa se je zgodilo, da je bil otrok premaknjen na območje (Kitajska), kjer navedena konvencija ne velja. Resnično žalostno, da se je zgodilo, kar se je, še posebej ob dejstvu, da je CSD zaznal namen matere, da otroka odpelje iz države. Glede na to, da je CSD Ilirska Bistrica s tem opustil dolžno skrb varovanja koristi otroka, ki so bile ogrožene s strani enega od staršev, ne čudi, da je nedavni primer odvzem otrok, ki so ga na nacionalki predvajali, odprl globoko rano skrušenega očeta, ki hčerke ni videl že vse od konca leta 2016.
Hana Murn