fbpx

Obstajata dve različni Sloveniji – svoj glas ima očitno le ena

Foto: volitve.dvk-rs.si

Referendum je poglavitni inštrument neposredne demokracije, se pa lahko referendum tudi sprevrže v inštrument tiranije večine. Ali so volilci sploh zmožni odgovarjati na referendumsko vprašanje, je v sodobnem svetu v veliki meri odvisno tudi od poročanja medijev, ki naj bi v tem primeru izpolnjevali svojo izobraževalno funkcijo – seveda s predpogojem odgovornega informiranja tako njih samih kot tudi politike. Ko ima večino vzvodov v rokah zgolj ena opcija – ki ima v rokah tudi največjo medijsko hišo – referendum toliko bolj predstavlja grožnjo tiranije večine nad manjšino. Sploh ker so volilci dovzetni za propagando, referendum zlahka postane sredstvo manipulacije. V demokraciji morajo biti vsi državljani enaki – a videti je, da pri nas obstajata dve zelo različni Sloveniji, svoj glas pa ima samo ena od obeh.

Izid referendumov marsikoga niti ne preseneča – na podeželju so večinoma glasovali proti, blokovska naselja so tradicionalno za levico. Volišče Rovte je tako zabeležilo dokaj visoko udeležbo, proti zakonu o RTV je glasovalo okoli 76 odstotkov, proti ukinitvi dolgotrajne oskrbe nekaj čez 77 in poti zakonu o vladi nekaj čez 81 odstotkov. Volišča v okolici so imela še večji odstotek glasov proti. “Kjer pa res vedo, kaj je prav, in so opravili svojo dolžnost,” je Peter Hladnik izpostavil volišče Šentjošt, kjer je bila udeležba več kot 72-odstotna. Proti zakonu o RTV je glasovalo več kot 90 odstotkov, še nekoliko višji odstotek proti pa je bil pri zakonu o vladi in dolgotrajni oskrbi. Če pa pogledamo Ljubljano Center ali Bežigrad, vidimo, da je bila prednost na strani podpore vladnim zakonom.

“To je Slovenija, ki me obdaja in jo poznam. Dejansko neka čisto druga država, ki je prisiljena živeti po diktatu ultrapolitiziranih urbanih okolij. Tudi mi plačujemo davke. Tudi mi plačujemo RTV-prispevek. A za Roberta Goloba, Igorja E. Berganta ne obstajamo in nimamo pravice biti slišani,” se je na Twitterju odzval tudi analitik in kolumnist Mitja Iršič in prikazal izide referendumov v Slovenskih Konjicah, Slovenski Bistrici, Šentjurju, Lenartu, Ormožu in Šmarju pri Jelšah – kjer povsod prevladujejo glasovi proti. Več kot očitno je torej, da obstajata dve Sloveniji, ki sta si zelo različni. A žal je tako, da ena ima svoj glas, druga ga nima. Tiranija se seveda lahko izvaja tudi s pomočjo zakonov, kar je zgodovina že večkrat dokazala.

Mnogi teoretiki, ki so se ukvarjali s konceptom tiranije večine, so prišli do spoznanja, da je tiran lahko tudi družba sama – tiranija prevladujočega mnenja med drugim namreč vsiljuje svoje ideje v obliki načel – še toliko večje politično nasilje pa je, če so te ideje v resnici ideje prevladujoče politike. Tovrstno politično nasilje ima še eno poglavitno lastnost, in sicer vsebuje iluzijo svobode oziroma svobodne volje – če ideje propagirajo mediji in nevladne organizacije, so te toliko lažje predstavljene kot volja ljudstva, ki se v našem primeru sicer “slučajno” sklada z vladajočo politiko in prevladujočo ideologijo s skupnim imenovalcem “antijanša”.

Sara Kovač