fbpx

Transformacija levice: Od socializma do kulturnega marksizma

SD elita se klanja množičnemu morilcu Borisu Kidriču. (Foto: SD)

Letos zaznamujemo 30. obletnico slovenske osamosvojitve. Natanko pred tridesetimi leti si je naš starodavni narod priboril novo državo. Slovenci smo 23. decembra 1990 na plebiscitu enotno rekli ne umetni komunistični tvorbi Jugoslaviji.

S tem smo odločno izrazili svojo večstoletno željo po suverenosti in zahtevali pravico do samoodločbe ter do tega, da si usodo krojimo sami.

Nova država, stari postkomunistični vzorci
Dobrega pol leta kasneje so Slovenci znova enotno pokazali, da so to pravico pripravljeni braniti tudi z orožjem in z lastnimi življenji. To je bil nov začetek in novo poglavje v zgodovini slovenskega naroda. Narodna zavest se je znova prebudila, Slovenci pa so bili pripravljeni na nove izzive. Vendar pa so svetle dni naše mlade države kmalu pomračili temni oblaki. Nekatere stvari so bile prezrte, nova država pa ni temeljito obračunala s starimi udbovskimi strukturami in s komunizmom.

Že od samega začetka so bili pri vzpostavitvi Republike Slovenije navzoči nekateri stari komunisti, ki so sprevideli, da rdeča zvezda internacionalnega socializma zahaja, zato so se prilagodili času, tako da so si nadeli maske zahodnjaškega liberalizma in demokracije. Stari socialisti in komunisti so se kot znova rojeni demokrati zavlekli v pore nove države in slovenske družbe. To govori tudi dejstvo, da po njegovih lastnih besedah, samostojna Slovenija ni bila intimna opcija prvega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana.

Vzhodni socializem in zahodni kulturni marksizem
Francoski identitarni mislec in pisec Dominique Venner je Evropo po dveh svetovnih vojnah pravilno opisal kot opustošeno celino, ki so si jo na Jalti razdelile vzhodne komunistične in zahodne liberalne sile. Kot pravi Venner, sta s tem začeli v Evropi prevladovati uvoženi ideologiji teh sil. Na Vzhodu so za železno zaveso živeli pod komunističnim totalitarizmom, na Zahodu pa v lažnem blišču liberalne demokracije. Jugoslavija je bila v tem pogledu precej edinstven primer. Po sporu s Sovjetsko zvezo konec leta 1948 Jugoslavija ni postala del železne zavese, hkrati pa je bila v nasprotju z drugimi socialističnimi državami v desetletjih po drugi svetovni vojni precej odprta na Zahod.

Čeprav so mnogi komunisti starega kova zavračali različne sodobne “zahodnjaške” liberalne ideje in gibanja, ki so se razvijali na Zahodu, je relativna odprtost zahodnim državam omogočila v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji plodna tla za ideje, ki so temeljile na delih avtorjev Frankfurtske šole, ki je bila tudi zibelka tega, čemur danes pravimo kulturni marksizem. Te ideje so se prebile v ospredje tudi v protestih konec 60. let, ki so zajeli Evropo in ZDA. Nastajala so nova gibanja za državljanske pravice in enakost, iz katerih se je razvila tudi sodobna levica. Današnja levica torej, za katero bi lahko rekli, da je izdala delavski razred, saj se raje kot pravicam delavcev posveča različnim spolnim in etničnim manjšinam. Vsekakor so te ideje padle na plodna tla v študentskih gibanjih tudi pri nas. S tem je bil postavljen temelj za ideologijo kulturnega marksizma, ki se je začela vse bolj pojavljati pri nas predvsem kasneje, po osamosvojitvi. Prav tako je obstoj Jugoslavije temeljil v veliki meri na predpostavki o človeški naravi, ki je skupna marksizmu in liberalizmu. Gre za prepričanje, da je človek ob rojstvu nepopisan list papirja, ki se lahko v neskončnost prilagaja okolju. Vprašanje narodnosti in etnične pripadnosti postane nepomembno, saj gre za, kot temu danes pravijo levičarji, “družbeni konstrukt”. Jugoslavija je bila seveda multietnični eksperiment, v katerem so hoteli komunisti podobno kot v Sovjetski zvezi ustvariti novega socialističnega svetovljanskega človeka, pripadnika novega jugoslovanskega naroda. Šlo je za izkrivljanje zgodovine in za postopno brisanje posameznih narodnih identitet, ki se nadaljuje danes pod okriljem kulturnega marksizma.

Dvoličnost slovenske tranzicijske levice
Medtem ko se je kulturni marksizem na demokratičnem Zahodu prebijal v ospredje z infiltracijo v izobraževalne institucije in medije, je v Sloveniji po osamosvojitvi prišlo do združitve stare komunistične mitologije ter različnih ideologij in gibanj, od skupin LGBT do varuhov migrantov in manjšin, ki so bila produkt idej Frankfurtske šole in njenih mislecev. Ti so sicer ob prihodu Hitlerja na oblast pobegnili iz Nemčije večinoma v ZDA, kjer so zasedli pomembne položaje v akademskem svetu in na univerzah. Tako so lahko krojili javno mnenje in širili kulturni marksizem med množice. V Sloveniji, kjer so se te ideje začele pojavljati že za časa Jugoslavije, hkrati pa ni bilo lustracije in razkola s komunistično preteklostjo, je tako nastala včasih malce čudna in protislovna sinteza komunizma in kulturnega marksizma. To se zelo dobro odraža pri naših levičarjih, ki hkrati slavijo morilce Tita, Kardelja in Kidriča in mahajo z mavričnimi zastavami ter podpirajo množične migracije, hkrati pa so jih polna usta svobode in demokracije. Protislovje, na katerega naletimo pri tem, je recimo dejstvo, da so bili v prvih desetletjih Jugoslavije istospolni odnosi v državi prepovedani. Po standardih sodobne slovenske desnice bi si mnogi od njihovih predhodnikov zaslužili oznako “nestrpnežev”. Vendar pa levičarji o tem raje molčijo, saj se ne sklada z njihovim hkratnim poveličevanjem titoistične Jugoslavije in partizanske mitologije ter s podporo gibanju LGBT. Tako se glavni predstavniki leve politične opcije v Sloveniji en trenutek klanjajo Titu in Borisu Kidriču, hip nato pa govorijo o pravicah za istospolne.

Politična korektnost nekoč in danes
Velika razlika med “starokopitnim” komunizmom in kulturnim marksizmom je način, kako priti na pozicije moči in na oblast ter kako ohranjati svojo hegemonijo. Komunisti so prisegali na krvave revolucije, kulturni marksisti pa na t. i. dolgo pot skozi institucije, kar pomeni infiltracijo v izobraževalne in medijske ustanove, prek katerih se lahko oblikuje javno mnenje. Ko so bili na oblasti komunisti, so politične nasprotnike in disidente preprosto pošiljali v zapor ali pobijali, kulturni marksisti pa nekoliko bolj prefinjeno svoje nasprotnike označijo za “politično nekorektne”, hkrati pa ustvarjajo družbeno ozračje, v katerem lahko človek, ki dobi takšno oznako, izgubi službo, prijatelje in celo družino ter je izrinjen na rob družbe. Za tiste, ki so imuni na njihove negativne oznake, pa so se seveda zavarovali tudi z zakoni o sovražnem govoru, tako da se lahko zatečejo, če  nekoga ne morejo ustrahovati ali preplašiti, tudi na sodišče. Sam izraz “politična korektnost”, ki je danes tesno povezan s kulturnim marksizmom, pravzaprav izhaja iz Sovjetske zveze.

V angleški Enciklopediji Britannica piše: “Izraz se pojavi prvič po ruski revoluciji leta 1917 v marksistično-leninističnem besednjaku in naj bi označeval pripadnost politiki in načelom Komunistične partije Sovjetske zveze.” Nekoč so bili torej politično korektni tisti, ki so bili zvesti komunistični partiji, danes pa jim meje dovoljenega razmišljanja in izgovorjenih besed določa kulturni marksizem. Slovenski levičarji, ki zahtevajo sprejetje strožje zakonodaje glede t. i. sovražnega (politično nekorektnega) govora, so se marsičesa naučili od svojih jugoslovanskih predhodnikov, saj smo že v Jugoslaviji poznali zloglasni 133. člen o verbalnem deliktu, ki je prepovedoval “razbijanje bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti”. Danes hočejo levičarji uveljaviti kazenski pregon tistih, ki kritizirajo množične migracije, ideologijo LGBT in vse, kar ni v skladu z idejami sodobne levice ter resno ogroža njihove ideološke temelje. Tako je kulturni marksizem v Sloveniji nadaljevanje najslabših elementov komunizma, ki vodijo v novo enoumje in tiranijo.

Andrej Sekulović