“LGBT-lobiji, Mirovno društvo in druga podobna društva potrebujejo problem, da lahko upravičijo svoj obstoj. Vsa takšna in podobna društva se praktično v celoti financirajo iz javnih sredstev, torej njihove “projekte” dejansko financiramo vsi državljani. Če problema ali konflikta v družbi ni, ga je potrebno umetno ustvariti, da se lahko še naprej “borijo” za svoje pravice in s tem upravičijo njihovo financiranje,” je med drugim povedal odvetnik Domen Gorenšek.
Živeli naj bi v demokratični državi, imeli naj bi svobodo govora in mišljenja, pa se je ustavilo že prvi ustavni pravici do referenduma. Kako vi kot pravnik gledate na to?
Referendum je najvišja oblika izvajanja demokracije in edino neposredno demokratično sredstvo, ki ga Ustava daje državljanom, da lahko ti zavrnejo določene zakone, ki jih lahko državljanom poskusi vsiliti vladajoča elita. Po drugi strani zakonska zveza med moškim in žensko nikakor ni protiustavna. Zakonska zveza ni nikakršna človekova pravica, čeprav so predlagatelji spremembe ZZZDR laični javnosti skušali predstaviti, kot da to je. Nenazadnje je tudi državni zbor sam v odgovoru na ustavno pobudo zapisal, da se zaveda, da zakonska zveza ni človekova pravica.
Država je dolžna vsakomur zagotoviti oziroma spoštovati temeljne človekove pravice. Če bi bila na primer zakonska zveza človekova pravica, bi lahko nekdo, ki si nikakor ne more najti ustreznega partnerja za sklenitev zakonske zveze, ob logiki, ki jo navajajo pobudniki spremembe ZZZDR, tožil državo, ker mu tega ni omogočila oziroma naj mu to omogoči. Lahko bi celo zahteval odškodnino, ker so mu kršene njegove človekove pravice. Do takšnih pravno nevzdržnih absurdov nas lahko pripeljejo “argumenti” pobudnikov sprememb.
Še bolj absurdno je misliti, da je otrok človekova pravica?
To tudi prvič slišim. Otrok je človek in ima pravice, nikakor pa on sam ni človekova pravica.
Kaj pa sprememba zakonske zveze v zvezo dveh oseb, kakšno je vaše mnenje o tem? A ni to povsem nesmiselno, da s tem na primer dva moška in dve ženski dobita pravico, da svobodno odločata o rojstvu otrok?
Pobudniki spremembe ZZZDR se sklicujejo na načelo enakosti pred zakonom in prepoved diskriminacije na podlagi spolne opredelitve, pri čemer se očitno počutijo diskriminirane in neenake, ker ne morejo skleniti povsem identične zakonske zveze kot heteroseksualni pari. Na povsem isti člen Ustave RS se lahko potem pričnejo sklicevati tudi na primer pripadniki mormonske in islamske veroizpovedi, saj njim na primer vera v določenih primerih omogoča tudi mnogomoštvo in mnogoženstvo. Ali torej naša ureditev zakonske zveze protiustavno posega v njihovo pravico do izražanja veroizpovedi in so tako na tej podlagi diskriminirani in neenaki pred zakonom?
Če pa pogledamo 55. člen Ustave, kaj pravi? Še posebno v drugem odstavku je treba izpostaviti besedo svojih otrok. Starši se odločajo o rojstvu svojih otrok. Ni jasno, kaj bi lahko ta določba pomenila za dve lezbijki in dva homoseksualca. Ali bi potem morala kar naenkrat postati človekova pravica tudi pravica do maternice, jajčnikov in drugih organov, potrebnih za rojevanje otrok? Povrhu vsega še na stroške države glede na to, da je država tista, ki je po tej določbi dolžna ustvariti razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. Gre seveda za absurdno situacijo. Vendar če LGBT-lobij in na primer določena politična stranka, katere mentalni domet morda nazorno pokaže kontradiktorna besedna zveza “demokratični socializem”, nimata zadržkov pri izmišljevanju novih človekovih pravic, potem ne vem, zakaj bi imeli zadržke pri tako absurdnem vprašanju, kot je to.
Ustava RS, 55. člen
(svobodno odločanje o rojstvih otrok)
Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
Ali po vašem mnenju zakonska zveza dveh oseb v nadaljevanju odpira tudi možnost umetne oploditve za dve ženski partnerki? Zakonodaja sedaj to prepoveduje.
Po mojem mnenju zagotovo. Vsaka tako družbeno občutljiva predlagana zakonska sprememba mora biti ravno zato presojana striktno sama zase, pred tem pa je potrebno opraviti obširno javno razpravo, da se družba sploh lahko seznani z razsežnostjo predlagane spremembe. Ne pa tako kot sedaj, ko se takšne spremembe sprejemajo po hitrem postopku.
Lezbijke in homoseksualci lahko že sedaj sklenejo oziroma registrirajo partnersko zvezo po zakonu o registraciji istospolnih partnerstev, vendar pa bi želeli doseči še določene druge pravice. Bi se dalo te spremembe doseči v doglednem času? Zdi se, da homoseksualce in lezbijke skrbi, da bi bil to preveč dolgotrajen proces. Se zakonodaja res tako počasi spreminja?
To, o čemer govorite, je ravno problem tistih, ki hočejo takšne spremembe. Spreminjanja zakonodaje bi se morali lotiti na dostojanstven, primeren način, brez nepotrebnega ustvarjanja konfliktov z drugače mislečimi. Glede na to, da imajo zelo močne lobije in se je v družbi pogled na njih in njihov status v zadnjih 25 letih zelo spremenil, ne dvomim, da bi lahko spremembe, ki morda niso bile zajete z ZRIP in so lahko povsem legitimne, razumne in smiselne, uvedli zelo hitro. Dvomim pa, da je bil to njihov prvoten namen.
Torej menite, da gre lobijem predvsem za provokacijo?
Opažam, da LGBT-lobiji, Mirovno društvo in druga podobna društva potrebujejo problem, da lahko upravičijo svoj obstoj. Vsa takšna in podobna društva se praktično v celoti financirajo iz javnih sredstev, torej njihove “projekte” dejansko financiramo vsi državljani. Če problema ali konflikta v družbi ni, ga je potrebno umetno ustvariti, da se lahko še naprej “borijo” za svoje pravice in s tem upravičijo njihovo financiranje. Marsikdo od “aktivistov” zgolj od dejstva, da je to, kar pač je, verjetno povsem dobro živi. Po drugi strani pa tudi vem, da je način delovanja tovrstnih društev moteč tudi za marsikaterega geja in lezbijko, ki želi zgolj živeti svoj način življenja, brez stalnih in nepotrebnih ustvarjanj konfliktov v družbi.
Omenili ste homofobijo; še ena taka zmerljivka za tistega, ki misli drugače, je, da je diskriminatoren …
To sta dve besedi, ki sta v teh lobijih največkrat poudarjeni. Fobija naj bi bila nek nerazumen strah. Če jaz povem svoje argumentirano mnenje in pri tem nimam prav nič proti homoseksualcem in lezbijkam in me njihov način življenja ne moti, do njih ne čutim nekega nerazumnega strahu. Nisem homofob. Ne morem pa sprejeti argumentov raznih društev, ki naj bi zastopala pravice homoseksualcev, “progresivnih” medijev in določenih predstavnikov političnih strank, če ti argumenti ne vzdržijo in niso nič več kot le prazni slogani.
Kar se pa diskriminacije tiče, pa bi rekel samo to, da gre po mojem mnenju kvečjemu za poskus diskriminacije manjšine nad večino. Kako si sicer razlagati na primer to, da če povem, da zakonska zveza ni človekova pravica, da mora biti zato referendum dopuščen, ker gre za najvišjo obliko izvajanja demokracije, da na referendumu ne bomo odločali o človekovih pravicah, lahko pričakujem, da bom označen najmanj za homofoba, “sovražnega govorca”.
Ob tem pa se ti ljudje morda sploh ne zavedajo, da so prav oni tisti, ki s takšnim označevanjem drugače mislečih tem dejansko protipravno omejujejo ali celo onemogočajo izvajanje temeljne človekove pravice, svobode govora in izražanja misli, ki jo določa 39. Člen Ustave RS. Biti vedno le tiho lahko zato vodi le v propad ustavno zagotovljenih vrednot.
Velikokrat slišimo, da bi bila sprememba tega zakona napredek, dokaz, da smo moderna družba, vi pa govorite ravno nasprotno. O propadu. Kako gre to skupaj?
Če nekdo poskuša onemogočiti referendum in ljudem poskuša odvzeti pravico, da izrazijo svoje mnenje o predlaganih spremembah zakona, se po mojem mnenju lahko le stežka šteje za del oziroma predstavnika moderne, demokratične družbe. Poleg tega bo ta referendum pokazal, kaj si ta družba v resnici želi. To odločitev, pa kakršnakoli že bo, bo potrebno spoštovati.
Kaj vas osebno nagovarja, da boste šli na referendum. Pravite, da niste konzervativec, pa vendar ste proti uvedbi zakonske zveze dveh oseb. Zakaj?
Sam imam povsem dovolj tega, da je v tej družbi postalo že kar normalno, da se svoboda govora omejuje tistim, ki kritično razmišljajo, predvsem zaradi t. i. politične korektnosti in zaradi strahu pred tem, da ti bo očitan sovražni govor. Zakaj? Ker so t. i. “progresivne skupine” intelektualno preveč občutljive, da bi lahko pred njimi razgalil mišljenje, vsebinsko idejo, ob kateri se takoj počutijo nelagodno, saj ko na njihove floskule in slogane podaš vsebinski in tehten odgovor, sami niso več sposobni ponuditi enakovrednega odgovora. Zato jim ostane le še življenje s slogani, največkrat povsem bedastimi in kontradiktornimi, negativno označevanje drugače mislečih ljudi ter v ta namen ustanavljanje določenih mirovnih in drugih društev.
Glasoval bom proti, ker menim, da lahko svoje pravice in interese homoseksualci zavarujejo in uveljavijo tudi na način, da se društva, ki naj bi zastopala njihove interese, vzdržijo zavajanja javnosti s sklicevanjem na neobstoječe človekove pravice, ki naj bi jim bile sedaj kršene, in sicer na način, da dejansko pripravijo ustrezne predloge sprememb, s katerimi ne bodo namenoma ustvarjali konfliktov v družbi.
Vesna Vilčnik