Osem sodnikov Ustavnega sodišča Republike Slovenije od devetih je razveljavilo del domnevno spornega člena zakona o tujcih, ki je slovenski policiji omogočal, da bi v času izrednih razmer lahko zaprla državno mejo in s tem preprečila destabilizacijo slovenske države.
Spomnimo. Leta 2017 je bila sprejeta novela zakona o tujcih, ki je organom pregona omogočala, da v primeru, ko poslanci državnega zbora izglasujejo izredne razmere, na meji zavrnejo vsakogar, ki želi vstopiti v državo. To se je nanašalo predvsem na migrante, ki bi jih vrnili nazaj, če bi ilegalno prestopili mejo. Zahtevo za presojo ustavnosti člena je pred dvema letoma vložila takratna varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.
Določila za primer izrednih razmer izničili
Domnevno sporni del zakona o tujcih je tako dopuščal zavračanje tujcev brez individualne obravnave v času izrednih razmer, ko obstaja nevarnost, da bi bile ogrožene vitalne funkcije države. Določa namreč, da ne glede na določbe zakona, ki ureja mednarodno zaščito, policija namero tujca podati prošnjo za mednarodno zaščito zavrže kot nedopustno, če v sosednji državi članici EU, iz katere je tujec vstopil na območje Slovenije, ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in tujca napoti v to državo. Pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.
Če pride do izrednih migrantski razmer, policija po novem nima nikakršnih možnosti za ukrepanje
Država sme po njihovo posameznika izročiti tretji državi brez presoje samo v primeru, če je tretja država varna. Vendar pa meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno. Prosilec mora imeti po njihovo možnost, da domnevo o varnosti tretje države izpodbije. V posameznem postopku mora imeti možnost dokazati, da tretja država zanj konkretno ni varna, piše sodišče. Tudi pri izročitvi posameznika drugi državi članici EU mora biti zagotovljena natančna in individualna presoja posameznikove situacije. In še bi lahko naštevali določila, ki jih je v prid migrantom navedla večina ustavnih sodnikov. Z razveljavitvijo omenjenega dela domnevno spornega zakonskega člena pa tudi določb, ki urejata pravno sredstvo zoper sklep o zavrženju, posledično ni več mogoče uporabiti. Zato je ustavno sodišče razveljavilo tudi tretji in četrti stavek drugega odstavka 10. b člena zakona o tujcih. Skratka, ko bo prišlo do izrednih migrantskih razmer (in te najbrž zaradi dogajanja na sirsko-turški meji niso daleč) in bo na deset tisoče ilegalcev drlo čez mejo v Slovenijo, policija ne bo imela nikakršnih možnosti, da ukrepa.
Ustavni sodnik Klemen Jaklič proti odločitvi večine
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval ddr. Klemen Jaklič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. V njem je opozoril, da so ti členi namenjeni posebnim in ne običajnim okoliščinam. “V tem primeru ustavno sodišče ni soočeno z vprašanjem, kako ravnati v običajnih razmerah. Nasprotno, vsa poanta presojanih dopolnitev členov zakona je v tem, da skušajo odgovoriti na to vprašanje v situaciji, ko se pojavilo posebne, povsem neobičajne razmere.” In med drugim zapisal: “Lahko si je zamisliti scenarij, ko bi ob takšnem masovnem sprejemu množic, za katere smo sicer kot človeštvo dolžni poskrbeti, konkretno v Sloveniji zmanjkalo sredstev do mere, ki bi ogrozila delovanje osrednjih vitalnih institucij in s tem države kot take. Sredi zime bi zaradi mraza umiralo in zmrzovalo na tisoče ljudi, tujcev in državljanov. /…/ Vsaj pri večjem delu prebivalstva bi prišlo tudi do hujših oblik lakote, ki so po mednarodni judikaturi izrecno prav tako ena od oblik mučenja in nečloveškega ravnanja.” Jaklič je med drugim zato zapisal: “Ker so takšne ali podobne izjemne situacije seveda mogoče, je legitimno in potrebno, da o njih vnaprej razmišlja tudi zakonodajalec kot tisti, ki je poklican za urejanje razmer v neki državi, ob tem svojem nehvaležnem premisleku pa vsaj v primeru trka istih pravic celo dolžan upoštevati tudi načelo sorazmernosti.” Skratka, v primeru izrednih razmer bi morala imeti tudi slovenska policija na podlagi pooblastila državnega zbora možnost zapreti slovensko mejo, da bi zavarovala vitalne funkcije slovenske države in svoje državljane pred popolnim kolapsom in nečloveškimi razmerami.
Jaklič opozoril na sporno ravnaje Mateja Accetta
Ustavni sodnik Jaklič je v odklonilno ločeno mnenje vključil “dodatek”, v katerem je med drugim opozoril na nedopustne pritiske, ki jih bil deležen zaradi svojega odstopajočega stališča v tem primeru, in pritiske, da bi svoje ločeno mnenje spremenil. “Name se je pritiskalo celo tako, da se mi je zunaj formalnih zasedanj sodišča kazalo različne vsebinske dele iz ločenega mnenja (…) ter sugeriralo, naj jih spremenim,” je zapisal. Ko je pritiske zavrnil, pa se neprimernosti po njegovih besedah niso končale. Kot je navedel, je poskušal sodnik Matej Accetto očitke iz njegovega ločenega mnenja relativizirati. Napovedal je, da bo v svojem ločenem mnenju polemiziral z navedbami Jakliča, ki je odklonilno mnenje spisal že ob prvem odločanju in ki je svojim kolegom očital t. i. rezultatsko odločanje po principu “to je pravi rezultat, ugotoviti je treba, kako do te odločitve najlaže priti”. Po Jakliču je v teoriji in primerjalni ustavni stroki namreč rezultatsko odločanje soglasno sprejeto kot nekaj najbolj zavržnega, saj gre za kršitev sodniške neodvisnosti in nepristranskosti. “Sodnik mora glede rezultata vselej biti odprt in slediti zgolj toku argumentacije, h kateremukoli rezultatu že ga ta naposled pripelje. Rezultat izveš šele čisto na koncu …”
Accetto je lagal in zavajal glede sodelovanja z SMC
Pri tem so ga zmotili sprenevedanje in neresnice ustavnega sodnika Accetta, ki ga je skušal v svojem ločenem mnenju diskreditirati. Spomnil je na Accettove navedbe v postopku, ko je pri odločanju o referendumu o drugem tiru Vili Kovačič zahteval njegovo izločitev, češ da je sodeloval s političnim vodstvom stranke SMC pri sestavljanju strankinega programa. Sodnik Accetto je namreč zatrdil, da ni sodeloval pri nastajanju programa stranke SMC in da torej ni razloga za njegovo izločitev, zato ga sodniki takrat niso izločili. Toda Accetto po Jakličevih navedbah takrat ni govoril resnice. “In vedel je, da je ni.” Tudi korespondenca med Accettom in vidnimi člani SMC, ki jo je v ponedeljek objavil Požareport, pritrjuje Jakličevim besedam, da je Accetto podajal dokaj obširne in podrobne pisne vsebinske predloge in razmisleke v procesu nastajanja strankinega programa. Jaklič, ki je bil očitno s korespondenco seznanjen že prej, pa je še izpostavil, da je Accetto v dopisih tudi pojasnil, da se formalno v stranko sicer ne bo včlanil, bo pa njen “tihi podpornik”.
Ob tem je ddr. Jaklič dodal: “Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice, zavedel je slovensko javnost, eden od učinkov te neresnice pa je bil, da je sodeloval pri odločanju v politično nabiti zadevi na podlagi neresničnih pojasnil, ki jih je dal ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi. To je huda nepravilnost, ki je nezdružljiva z vlogo ustavnega sojenja v svobodni demokratični družbi. Razkrivam jo, ker se je podoben pojav sedaj ponovil.” Nedvomno gre za popolno blamažo Mateja Accetta, ki je s tem izgubil vso kredibilnost.
Metod Berlec