Soočeni smo z množično motnjo osebnosti. Pri številnih ljudeh ni več vrednotne lestvice, ki je bila tisočletja značilnost normalnih ljudi z zdravo osebnostjo in pametjo. Nova lestvica vrednot je deviantna in pelje na pot, na koncu katere samoohranitev človeka ni več mogoča.
Ta socialna patologija je v Evropi dobila že epidemiološke razsežnosti in je značilna za ljudi, ki se nagibajo proti levemu političnemu polu. Tudi v Sloveniji ta novodobni pojav vse bolj ogroža našo državo in družbo.
Problem je lažni humanizem
Zlagani humanizem je glavni problem, ki ogroža Evropo in tudi Slovenijo. Številni ljudje ne ločijo več, kaj je prav in kaj je narobe. Še več. Delujejo v smeri, ki je napačna in je usmerjena proti zdravemu razumu in vsemu tistemu, kar so naši predniki tisočletja negovali, da so lahko preživeli v razmerah, ki so bile neprimerno bolj krute, kot so razmere, v katerih živimo zdaj. Moderna tehnologija, ki jo je ustvaril človek, kljub vsej svoji očitni nepopolnosti in antagonizmu s trajnostnim razvojem ustvarja iluzijo, da je človek absolutno varen in da se mu ne more zgoditi nič slabega niti zdaj niti v prihodnosti in da bo moderna znanost rešila prav vse probleme, ki obstajajo ali bodo obstajali. Lahkoverni in naivni modernisti, ki tvorijo udarno jedro politične nove (beri: nore) levice in ki so zrasli v času, ko sta se cedila med in mleko, so temu prilagodili svoje osebnosti, vsiljujejo svoje odzemljene politike in fiksne ideje ter so že sprožili rušenje socialnih ustrojev, ki so od nekdaj omogočali stabilnost človeškim družbam.
Včasih si moral biti trd(en), če si hotel preživeti …
Še pred sto ali dvesto leti, ko je bilo življenje že dosti lažje kot pred denimo pol tisočletja, je človek moral biti iznajdljiv, če je hotel normalno preživeti. Ljudje so bili občasno lačni, živeli so v slabo zgrajenih hišah, pogosto jih je zeblo ali jim bilo vroče. Očetje so fante učili trdnosti in tudi neusmiljenosti, če je bilo treba. Dekleta so bila delavna in disciplinirana. Njihova ženskost se je častila kot vrlina, saj je bila povezana z naravo in ustvarjanjem novega življenja. Popolnoma normalno je bilo, da so se fantje tepli, saj je bil svet trd in krut. Starši temu niso nasprotovali, saj so se fantje v pretepih kalili in kasneje s svojimi nasprotniki iz otroštva sklepali trdna prijateljstva, ki so temeljila na medsebojnem spoštovanju. Otroci obeh spolov so odraščali v naravi, pa naj bo to na poljih in v gozdovih podeželja ali na kamnitih mestnih ulicah. In učili so jih, da je najprej treba poskrbeti zase in šele potem pomagati drugim po svojih najboljših močeh.
… danes pa se časti mehkužnost!
Svet je še vedno trd in krut, le ljudje so se zaprli v balon tehnologije, v katerem sanjajo, da so pokorili naravo. Ampak je niso. Ljudje danes živijo na kredit in v enem letu ali dveh izrabijo toliko omejenih naravnih virov, kot jih njihovi predniki niso v enem tisočletju. Otroci so vse bolj razvajeni in izgubljajo stik z naravo. Fante vzgajajo tako, da so čedalje bolj poženščeni. Starši in vzgojitelji jih črtijo že, če povzdignejo glas, kaj šele – gorje (!) – če se malo stepejo. Dekleta so razvrednotena svojega največjega bogastva – ženskosti in vzgajajo jih tako, naj bi tekmovala s fanti. Učijo jih, naj postanejo možače. Otroci odraščajo v nebogljena bitja, ki ne bodo znala preživeti, če odpove moderna tehnologija. In ta bo odpovedala. Če ne prej, ko zmanjka naravnih virov, kar je ob takem življenjskem slogu človeštva le še vprašanje časa.
Naša družba in država sta ogroženi
Kaj je v tem trenutku največja družbena težava? Vse več ljudi ima in zagovarja vrednote, ki jih včasih ni nihče zagovarjal, ker niso omogočale preživetja. Časti se tuje in prezira domače. Številnim ljudem pri nas in drugje po Evropi ni več všeč domača, tradicionalna kultura, ker naj bi bila dolgočasna in omejena. Iščejo in častijo tuje in posledica tega je, da niso ne tič ne miš: svojo kulturo zanemarjajo, tuje pa v bistvu ne razumejo, saj je niti ne morejo, ker niso zrasli v njej. Niso jim pomembna prizadevanja ljudi, ki jim pridelujejo hrano, saj je videti, kot da imajo občutek, da sadje, zelenjava in meso zrastejo v trgovinah na policah in ne na polju, na drevesu in v hlevu. Vse lepo in prav. Živimo v svobodi, demokraciji, kjer lahko vsakdo počne in govori, kar se mu zahoče. Toda težava nastane, če takšne bolne, nezrele osebnosti krojijo usodo celotne družbe, države.
Migranti so drugačni ljudje, kot smo mi
Ker je v Evropi tako lepo in se tako enostavno živi, k nam prihaja vse več ljudi iz različnih azijskih in afriških okolij s trebuhom za kruhom. Toda ti ljudje so drugačni kot mi. Ne samo zato, ker prihajajo iz kultur in religij, ki so nam tuje, kot sta njim tuji naša kultura in religija. Ampak zato, ker oni niso zrasli v tem iluzornem balonu moderne evropsko-ameriške tehnologije. Oni so odraščali v naravi. Pri njih so se fantje tepli. In tudi ženske pri njih igrajo tradicionalno vlogo. Zato so v tej smeri močnejši od nas, čeprav je videti, da smo močnejši mi. Oni tudi ne razmišljajo mehkužno, kot razmišljajo številni naši sodržavljani. Oni o nas mislijo, da smo prismojeni evropski bebci, ki jih naivno sprejemamo v svoj dom in ki si zaslužimo, da nas izkoristijo. Spoštovali bi nas, če bi se mi pokazali trdni, kleni in ponosni. A naletijo le na odzemljene evropske mehkužneže obeh spolov, ki trobezljajo o multikulturalizmu in državljanstvu sveta, kar je njim oboje tuje, saj so ponosni na svojo kulturo in religijo in so trd(n)i ljudje.
Zato nas tisti naši sodržavljani, ki o migrantih tako iluzorno razmišljajo in jim na stežaj odpirajo vrata, da bi jim dali sebe, naš svet in sploh vse, ogrožajo. To se lepo vidi ob slovenski južni meji, ko si mimoidoči migranti vzamejo vse, kar si lahko. Vdirajo v hiše, kradejo avtomobile, smetijo našo naravo, ugrabljajo naše ljudi in celo kamenjajo naše otroke. Naši levo usmerjeni državljani in celo vlada pa črtijo nas, kritike in ne migrantov! Pravijo, da ni dobro poročati o malopridnih početjih migrantov, ker niso vsi taki, da ne bi prišlo do sovražnega javnega mnenja do ubogih revežev, ki so menda doma izgubili vse in za katere je prav, da se nam vsem skupaj smilijo. Namesto da bi zavarovali mejo in ustavili ilegalne tuje prebežnike, ki kršijo naše zakone, svetujejo domačim državljanom, naj se zaklepajo v hiše.
Medvedi in volkovi über alles!
Odličen primer bolnega stanja osebnosti številnih naših sodržavljanov je odnos dela slovenske družbe in posledično države do medvedov in volkov. Leta 1940 je bilo v Sloveniji 80 medvedov, danes pa jih je uradno 1.000, čeprav nekateri poznavalci dvomijo o tej številki in pravijo, da jih je vsaj 1300, morda 1500 ali več. Volka včasih ni bilo, danes pa imamo kar dvanajst tropov in uradna ocena je, da bi jih bilo lahko 120. Manjši medvedi vse bolj vdirajo v naselja in se prehranjujejo v smetnjakih, na poljih, v sadovnjakih, ker se bojijo večjih medvedov, ki so globlje v gozdovih. Volkovi koljejo živino, drobnico in konje že kar med hišami po vaseh in v hlevih. A kljub številčnosti zveri, ki je za malo Slovenijo kar nekajkrat prevelika in popolnoma nevzdržna, odstrela ni, ker se ljudem z opisano deformacijo osebnosti zveri smilijo! Ne smilijo pa se jim od volkov in medvedov poklane ovce, koze, krave in konji. Ne smilijo se jim kmetje, ki jim prinašajo hrano na mizo in katerim zveri koljejo živino ter pustošijo pridelke. Ne smilijo se jim naši, slovenski otroci iz vrtca v Novi vasi na Blokah, ki lahko gredo na sprehod samo še v spremstvu oboroženih lovcev. Ne smilijo se jim naši, slovenski podeželski šoloobvezni otroci, ki jih je strah iti od domačih vrat do postaje, kjer ustavlja šolski avtobus, da ne bi na tej kratki poti zjutraj srečali volka. Slovenija se je spremenila v mali Medvedistan, kjer je življenje volka ali medveda, kot kaže, več vredno od varnosti in življenja domačega človeka. Kdo ve, morda bodo pa dovolili odstrel, če bo volk ali medved raztrgal kakšnega ilegalnega migranta, ki se bo sredi noči tihotapil čez slovenske gozdove …
Klic k zdravemu razumu!
Ni treba, da je tako. Še je čas, da tisti, ki so izgubili razsodnost zdravega razuma, pridejo k pameti. Vse, kar je potrebno, je, da se vsak zazre vase in se sam pri sebi vpraša, kaj je tisto, kar mu omogoča preživetje. Da se vpraša, kaj je tisto, kar je omogočalo preživetje našim prednikom, in kaj je tisto, kar bo omogočalo preživetje in obstanek našim potomcem. Kaj koristi humanost do tujcev in zveri, če ni humanosti do domačih sodržavljanov? To ne pomeni, da bi bilo treba, da se obnašamo nehumano do migrantov ali iztrebimo zveri. Nasprotno, ohranimo zveri v okviru populacij, ki so vzdržne. In tudi pomoč migrantom je na mestu. Vendar ne nespametno, brez zadržkov in ne za ceno trpljenja naših ljudi in naše kulture ter identitete. Če bomo trdni, samozavestni, ponosni na tisto, kar je naše, ter odločni, nas bodo navsezadnje tudi migranti bolj spoštovali in si ne upali grešiti proti našim zakonom, ker bodo vedeli, da z nami ni šale.
Tadej Ian