Morda so živeli čisto blizu nas, pa nismo vedeli, kakšne čudovite stvari je ustvarjala v njih Kristusova milost. Med njimi so prav gotovo tudi nekateri naši rojaki, predniki in sorodniki. V bogoslužju tako enkrat v letu obhajamo slovesni praznik vseh svetnikov skupaj, vključno s tistimi, ki na zemlji niso bili nikdar javno razglašeni za svetnike ali za blažene.
Praznik vseh svetih je v svoji globini eden najbolj veselih, človeškemu srcu najdražjih praznikov, ker z njim v bistvu slavimo moč in veličastvo Kristusovega odrešenja. Kliče nas k upanju in veselju, saj nam – ob vseh težavah, ki nas spremljajo v zemeljskem življenju – sporoča: “Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko” (Mt 5,12).
Svetnik predstavlja vdor večnega v dogajanje časa
Kristjani molimo drug za drugega, za našo stanovitnost in zvestobo, zato vemo, da v tem zemeljskemu boju nič več ne stojimo sami, marveč da tudi drugi molijo za nas in nam v pomoč stegujejo roko na poti, ki je večkrat utrudljiva. Posebej razveseljivo pa je, da nas spremljajo in krepijo na tej poti tudi tisti, ki so že odšli k Bogu. Nismo več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu (Ef 2,19).
Vera v občestvo svetnikov nam podarja zavest o živi navzočnosti celega »oblaka prič«, kot je zapisano v Pismu Hebrejcem (12,1): »Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka.«
Zgodovina praznika
Mučencev in svetnikov so se naši verni predniki spominjali že od vsega začetka. Papež Gregor IV. pa je bil tisti, ki je v 9. stoletju 1. november izbral za dan, ki naj se v čast vsem svetnikom slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Za to, da je Cerkev uvedla praznik vseh svetnikov, sta bila dva razloga. Prvi je bil ta, da je število svetnikov močno naraslo in se ni bilo mogoče več spominjati vsakega posebej pri bogoslužju.
Drugi razlog pa je bil, da naj bi na praznik vseh svetnikov “popravili”, kar smo na posebne praznike med letom v češčenju svetnikov po nemarnosti pogrešili ali iz človeške slabosti opustili.
“Spominjaj se svojih mrtvih, ki živijo!”
Karl Rahner, nemški duhovnik in teolog, je o prazniku vseh svetih zapisal: “Praznik vseh svetih je praznik vseh duš, ki so že odšle v Božjo ljubezen. Vseh! Torej ne toliko tistih, ki jih Cerkev že posamič slavi v letu svojih svetnikov, marveč bolj tistih brezimnih, ki odidejo, kakor da jih nikdar ne bi bilo, ki o njih ne pripoveduje nobena zgodovina in ne poroča nobena knjiga junakov. Če si se v življenju srečeval z vero, upanjem in ljubeznijo, dobroto in odpuščanjem, potrpežljivostjo, srčnostjo in zvestobo v ljudeh, ki so odšli v onostranstvo – domov, potem si se srečeval z ljudmi, ki jih sme tvoje srce iskati pri Bogu! Kvišku torej, obhajaj praznik vseh svetih, vseh duš! Praznik, ki je tako čudno prepleten iz žalosti in veselja, iz bolečine in blaženstva. Obhajaj praznik vseh svetih kot praznik tihote in zvestobe, hrepenenja in verovanja! Spominjaj se svojih mrtvih, ki živijo!”
Sveti Bernard pa je dejal: “Kaj je pravo hrepenenje, ki ga v nas prebuja in še bolj razvnema spomin na svetnike? Hrepenenje, da bi se veselili tako zaželene družbe z njimi in da bi zaslužili biti družabniki in sodeležniki blaženih duhov, da bi bili pridruženi množicam očakov, vrstam prerokov, zboru apostolov, številnim vojskam mučencev, trumam spoznavalcev … da bi bili dokončno vključeni v občestvo svetnikov in se z njimi radovali. Z vso močjo zahrepenimo po njih, hitimo jim naproti, čakajo nas! Tecimo z razvnetimi dušami za njimi, ki nas pričakujejo!”
Vsem svetnikom je na Slovenskem posvečenih pet cerkva: dve župnijski (Ljubljana Sveti Križ in Svetinje) in tri podružnične (Livold v župniji Kočevje, Poklek nad Blanco v župniji Brestanica in Pusti Gradec v župniji Dragatuš).
Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Leto svetnikov.