Kot smo že pisali, se je novopečena predsednica Nataša Pirc Musar odločila delovati povsem v okviru skrajno leve politične linije, ki sta jo pred njo začrtala Milan Kučan in Danilo Türk. To je nakazala že v predvolilnih soočenjih, kjer je spletno nadlegovanje, astroturfing in sovražni govor v medijih videla kot izključno “desni” pojav. Že v prvih dneh njene predsedniške kariere so se strahovi uresničili. Le nekaj dni je predsednica, pa je vikend že izkoristila za dve partizanski proslavi – na Osankarici in v Dražgošah. Jasno je, da daje signale predzadnjemu predsedniku CK ZK, ki je bil boter njene izvolitve. Želi mu povedati: “Vaša sem. Hvala za izvolitev.”
Vendarle pa je pri spominskem obeležju na Osankarici, kjer je dopoldne potekala tradicionalna spominska slovesnost ob 80. obletnici padca Pohorskega bataljona, prestopila mejo dobrega okusa.
Pirc Musar je namreč na komemoraciji poudarila pomen NOB za samostojnost Slovenije. “Brez narodnoosvobodilnega boja, s katerim smo se uspešno zoperstavili okupatorjem, bi bila naša prihodnost drugačna, zato njegove vloge v uporu proti okupatorjem in pomena za samostojnost Slovenije ni mogoče zanikati.” Gre za perverzno, zgodovinsko povsem bizarno tezo, da so korenine slovenske osamosvojitve ne v osamosvojitveni vojni leta 1991, ampak kar v krvavi komunistični revoluciji in njenih zametkih.
Ta teza je v slovenskem prostoru nova. V javni diskurz je bila uvedena komaj zadnje desetletje, prvič pa so jo začeli omenjati ob rojstvu novih obrazov s Pozitivno Slovenijo. Takrat so simbolično pomembne postale tudi partizanske komemoracije (malokdo se spominja, da se takšnih dogodkov tudi v zadnjih letih SFRJ niso obeleževali tako entuziastično, kot se jih te dni slovenski levi politiki). Ob slovenski osamosvojitvi, ko so Slovenci enotno in odločno pobegnili iz diktatorskega komunizma, bi bilo namreč absurdno trditi, da so za ta dogodek zaslužni zametki samega dikatorskega komunizma.
Kaj je sploh bila NOB?
27. aprila so se v vili književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini sestale skupine, ki so že pred okupacijo sodelovale v Društvu prijateljev Sovjetske zveze in so bile naklonjene krvavi revoluciji ter kasneje leninizmu in stalinizmu. Sestanka se je udeležilo 15 različnih skupin, hegemonsko vlogo pa je odigrala v Moskvi izurjena in s strani Moskve sponzorirana Komunistična partija Slovenije. Po pričevanjih nekaterih prisotnih na začetku sploh ni bilo nobenega govora o “boju proti nacifašizmu”, ampak je beseda tekla predvsem o tem, kako premagati kapitalistične imperije (ZDA, Francija, Velika Britanija itd.).
Zato so nekateri udeleženci v spominih kasneje zapisali, da je bilo prvotno ime organizacije antiimperialističa fronta in se je komaj kasneje po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo v operaciji Barbarosa preimenovala v Osvobodilno fronto (OF), ki je postavila zametke t. i. Narodno-osvobodilne borbe (NOB). Vse do tistega usodnega trenutka pa je med globalnimi komunisti in nacisti še vedno veljal pakt o nenapadanju, ki sta ga podpisala Nemec Ribbentrop in Rus Molotov, s katerim sta si Sovjetska zveza in nacistična Nemčija po tihem obljubili, da si bosta razkosali povojno Evropo. Najbrž ni bilo nobeno naključje, da so slovenski in drugi balkanski komunisti začeli govoriti o boju proti nacifašizmu takoj zatem, ko so nacisti napadli njihovo matično državo Sovjetsko zvezo, pred tem pa so bili preveč zaposleni s tem, kako bi uničili globalni imperialistični kapitalizem.
Pomemben del NOB, ki je nakazoval kasnejše avtoritarne težnje, je bil tudi dekret vrhovnega plenuma OF, da se prepoveduje vsak drug upor proti okupatorju – se pravi vsak upor je bil legitimen le pod patronatom OF oz. komunistov, ki so do takrat že povsem uzurpirali organizacijo. Vsi, ki bi se želeli proti nacistom in fašistom boriti izven OF, so postali legitimne tarče (torej ne govorimo o domobrancih, temveč le o navadnih ljudeh, ki so se borili proti nacistom, a hkrati niso želeli biti del organizacije, ki jim poveljujejo komunisti).
Zaradi prevlade komunistov, ki so ves čas delovali po usmeritvah KPJ in Kominterne, je nastalo tudi prvotno poimenovanje (antiimperialistična fronta). Kominterna je menila, da so za začetek druge svetovne vojne odgovorne tako fašistične kot zahodne države, zato so se komunisti dolžni boriti proti obojim – se pravi tudi proti zaveznikom.
Zavržnost predsedničine izjave
Da je bil končni rezultat NOB krvava komunistična revolucija, kraja zasebnega premoženja, na desettisoče po vojni pobitih nedolžnih žrtev in 46 let počasnega umiranja “na obroke”, je jasno. Že zaradi tega je zavržno, da predsednica insinuira povezavo med krvavo komunistično revolucijo in plemenitim bojem za samostojnost od komunizma leta 1991.
A zadeva ima še globlji pomen. Morda bo kdo stopil Pirc Musarjevi v bran in rekel, da je morda NOB kasneje res regresirala v nasilje in obračunavanje z nedolžnimi, v osnovi pa je bil njen cilj plemenit – boj proti okupatorju slovenske dežele. A tudi to ni res. Antiimperialistična fronta je bila fronta proti zahodu. Proti “jedrnim državam Evrope”. Proti ZDA. Se pravi proti državam, ki so danes naše zaveznice. Narodnoosvobodilni boj se je rodil v grehu in tega se predsednica gotovo več kot dobro zaveda, saj se je zgodovine učila, preden so jo levičarski ideologi po letu 2010 do nerazpoznavnosti izmaličili. Sprevrženo je trditi, da borba, katere osnovna ideja je bila boj proti zahodnemu kapitalizmu in ki se je kasneje sprevrgla v serijski pomor bogatih in izgon sposobnih, predstavlja pomemben doprinos samostojnosti naše države. Naša država je nastala tako, da se je leta 1991 NOB zoprstavila in jo premagala.
Andrej Žitnik