Primorci stoletja žrtvovali kri in solze za svobodo

Foto: STA

Območje današnje Primorske v slovenski narodni identiteti zavzema prav posebno mesto, to pa zato, ker so se Slovenci v teh prepišnih krajih stoletja borili za svoj obstoj. V določenih zgodovinskih obdobjih je bila naša zahodna zgodovinska pokrajina še posebej izpostavljena potujčevanju, vendar obenem uspešno ubranjena pred njim, zato je Primorska simbol za trdoživost in vztrajnost celotnega naroda v njegovi borbi za svobodo v času naše novejše zgodovine.

15. septembra obeležujemo Dan vrnitve Primorske k matični domoviniPraznik je uzakonila nekdanja Janševa vlada leta 2006. Ob vseh svečanostih se spominjamo, kako je na ta dan leta 1947 Italija pokojni Jugoslaviji s pogodbo odstopila večino goriške pa tudi del tržaške pokrajine, Istro in nekatere jadranske otoke.

Zdi se, da je Primorska svoj čas predstavljala branik slovenskega naroda proti zavojevalskim apetitom sosednjih narodov, danes pa s padcem državnih meja vse bolj postaja okno v Zahodni svet in kraj povezovanja v skupnost evropskih narodov, kar naj bi dokazoval tudi Trg Evrope v Novi Gorici, ki italijanski strani podaja roko sprave prav tam, kjer je nekoč stala žičnata ograja.

Kri in solze
Ko človek vstopi v nekdanje taborišče v Rižarni na območju Trsta, ga takoj navda občutek strašne utesnjenosti, za kar poskrbita dva visoka betonska zidova na levi in desni, ki se od vhoda vlečeta kakšen lučaj daleč vse do osrednjih taboriščnih objektov, ki so vključevali krematorij, celice za začasno zapiranje internirancev, osrednji trg in še nekaj drugih prostorov. Ko se Slovenec poda na razstavo maket, slik in filmov, lahko opazi številne obraze svojih rojakov, ki so na tem kraju darovali svoja življenja, da bi bila Primorska po vojni povrnjena v naročje matične domovine. Tudi njihova življenja so odtehtala našo svobodo. Nekdanja luščilnica riža je bila sicer v tovarno smrti spremenjena šele s prihodom Nemcev, torej leta 1943, a je zloglasni kraj dobil simbolni pomen za represijo nad tamkaj živečimi Slovenci, ki je vključevala tako nemško kot tudi italijansko različico tedanjega krvoločnega fašističnega režima.

Evropska poslanka Patricija Šulin, prav tako Primorka, pa je ob današnjem prazniku izpostavila, da so se naši predniki, ki so občutili fašistično okupacijo, ki jih je kulturno in gospodarsko odrezala od Slovenije, z veliko mero enotnosti, poguma in občutkom pripadnosti domovini temu uprli in v svoji nameri tudi uspeli. “Ta dejanja Primorcev nas še danes navdihujejo, da le enotni in združeni lahko dosežemo tudi tisto kar se zdi nemogoče. Primorska je imela pomembno in močno vlogo pri snovanju uspešne slovenske zgodbe, tako kulturne kot tudi gospodarske, saj je s priključitvijo Primorske dobila Slovenija tudi dostop do morja,” poudarja Patricija Šulin.

Trg Oberdank
Omenjeni trg se nahaja v Trstu in je dobil ime po italijanskem iredentistu slovenskega rodu po imenu Wilhelm Oberdank. Po pripovedovanjih naj bi bil po rodu Slovenec, rojen v že omenjenem tedaj še avstrijskem pristanišču, a se je v času svojega življenja navdušil za “osvoboditev” Trsta izpod Avstrije in priključitev k Italiji. Ob obisku cesarja v Trstu naj bi izvedel teroristični napad nanj, ki pa se ni posrečil, zato je bil terorist obsojen na smrt z obešanjem. A z njegovim koncem niso umrle tudi zloglasne iredentistične ideje o priključitvi “vseh italijanskih ozemelj” k Italiji, Wilhelm pa je bil zaradi svoje požrtvovalnosti za “italijansko idejo” pozneje celo razglašen za “mučenca” s strani njegovih pristašev.

Sovraštvo se razbohoti
Nacionalistični temelji 19. stoletja so utemeljili italijansko protislovensko rovarjenje v prihajajočih desetletjih. Delovanje prvih iredentistov se je razbohotilo v nacionalistično divjanje že po prvi svetovni vojni, nadaljevalo pa v obdobju med leti 1941 in 1943 ter le počasi bledelo še dolgo po koncu zadnje svetovne tragedije in je do današnjih dni zadobilo svojo precej medlo senco svoje nekdanje podobe. Fašistično zatiranje Slovencev se je pričelo s požigom slovenskega narodnega doma v Trstu, nadaljevalo pa z uničevanjem slovenskih šol ter drugih ustanov in tržaškimi procesi ter dočakalo svoj epilog v času zadnje svetovne tragedije, ko je bilo okrutno pomorjenih mnogo naših rojakov na zahodnem robu našega narodnega ozemlja. Primorski Slovenci so se pokončnih glav tovrstnemu početju uprli, najprej v okviru organizacije TIGR, pozneje pa so se pridružili partizanskim enotam, ki so ob koncu 2. svetovne vojne Trst tudi začasno otele sovražnikovih spon.

Poslanka SDS Eva Irgl je v svojem nagovoru, ki ga je imela v Državnem zboru leta 2014 ob obeležitvi tega dne dejala, da bi “zaradi vseh, ki so se pošteno in zavedno borili za slovenstvo ter s tem pokazali pokončnost in pogum proti fašističnemu terorju, morala tudi sedanja oblast praznovati praznik na način, ki ohranja spomin na te dogodke tako, da prihodnjim generacijam daje zgled složnosti in enotnosti slovenskega naroda.” Poslanka je takrat opozorila na proslavo, kjer je bilo polno simbolov, kot so jugoslovanske in partijske zastave, ki so simboli razdvajanja Slovencev.

Zaradi rdeče zvezde izgubili velik del ozemlja
Boj v partizanskih vrstah pa je za mnoge predstavljal izhod v sili, saj je bila njihova prvotna protifašistična in domoljubna organizacija TIGR ideološko neodvisna z ozirom na pripadnost kateri izmed tedanjih totalitarnih ideologij, torej fašizmu, nacizmu ali komunizmu, OF pa se je v nasprotju z njo ujel v kremplje rdečega režima, saj je šlo v samem bistvu za taktiko “polastiti se oblasti preko upora nekega konkretnega naroda, ki se v samem bistvu zdi naraven odziv na okupacijo.” Tako so tudi primorski Slovenci postali žrtev zgodovinske prevare, ki pri nas še dandanes rdečo zvezdo enači s svobodo, in so bili tako potisnjeni od enega totalitarizma v naročje drugega. Rdeči pošasti je s tem uspela najbolj pretkana prevara v vsej slovenski zgodovini. Tako pridemo do svojevrstnega paradoksa – osvobajanje izpod enega uničevalnega režima z drugim tovrstnim političnim sistemom. Takšen razplet dogodkov pa pojasnjuje tudi izgubo “največjega primorskega mesta”, ki so ga partizani ob koncu vojne zasedli. Američani so se komunizma namreč bali kot “hudič žegnane vode”, kar je tudi vplivalo na določitev povojnih meja.

Danijel Krivec, poslanec SDS, pa je dejal, da so bili Primorke in Primorci narodno zavedni tudi v času, ko so bili po prvi svetovni vojni izdvojeni iz matične domovine – ohranjali so namreč slovenski jezik, kulturno identiteto in nasploh slovenstvo, ne glede na dnevne politične razmere in morebitna razhajanja med njimi. “Dan vrnitve Primorske k matični domovini je tako eden od dogodkov, ki nas kot narod povezujejo in nas opominja na to, kako delovati brez nesoglasij. Ta praznik praznujmo z radostjo in s prepričanjem, da le enotni dosežemo največ kot narod,” ob današnjem prazniku razmišlja poslanec Krivec.

“Neosvojeni” Trst
Kot je znano, v slovenski narodni identiteti in zavesti Trst igra prav posebno vlogo. V njem so se pričela narodno-kulturna gibanja 19. stoletja, ki so naznanjala preporod slovenskega naroda, predvsem razcvet narodove zavesti. Iz njega oziroma njegove okolice izhajajo trije sloviti pisatelji: Vladimir Bartol, Boris Pahor in Alojz Rebula. Na tržaških tleh so zrasli mnogi spomeniki slovenske narodne zavesti, kot so Narodni dom, Stalno slovensko gledališče v Trstu in mnoge slovenske šole. Na tržnici pred mestno hišo v središču so med pročelji hiš stoletja odmevale slovenske besede, ki pa so s tekom desetletij 20. stoletja počasi utihnile in se po večini umaknile v tržaško zaledje na Kras ter posamezne, na prvi pogled skoraj povsem skrite slovenske ustanove v centru mesta, kot bi se izgubljale skupaj s spomini na obdobje, ko so utrip temu mestu dajali prav naši rojaki.

Domen Mezeg