fbpx

Protesti so delo skritega scenarija levice

Čeprav imajo vsi protesti, ki smo jim v Sloveniji priče, skupni imenovalec izključevalnost in nestrpnost, pa je treba vendarle ločiti protivladne proteste od protestov proti zdravstvenim ukrepom, ki so zmes iracionalnega uporništva in prepričanja o ploščati Zemlji.

Protivladni ali tako imenovani petkovi protesti se niso začeli med opravljanjem izvršilne funkcije vlade, kar kaže najprej poudariti. Protesti so se začeli, še preden je sedanja vlada nastopila mandat oziroma še preden je začela vladati. Druga stvar, ki jo je treba omeniti, pa je, da so bili protivladni protesti najprej spodbujeni z nedržavotvornim in destrukcijskim ravnanjem leve opozicije v parlamentu, nato pa s prenosom njenega ravnanja na ulice oziroma z njeno navzočnostjo in hujskanjem ljudi proti vladi na samih protestih. Tudi z lažmi in manipulativnimi prijemi: od očitkov o domnevni koruptivnosti sedanje vlade pa do zgražanja nad tviti predsednika vlade. V normalno delujočih demokracijah noben tvit, pa če je še tako problematičen, ni, ne more niti ne sme biti povod za ogrožanje demokratičnih ustanov in temeljev demokracije.

Povsem jasno je, da je motiv leve opozicije ves čas bil (in je še vedno) izkoristiti domnevno spontane, v resnici pa zrežirane proteste za svoje cilje ali za vrnitev na oblast in ohranitev lastnih in privilegijev njenih podpornikov za vsako ceno.

Foto: Miro Majcen

Pri ravnanju leve opozicije v parlamentu in na protivladnih protestih ne gre za to, da sedanji vladi ni kaj očitati – ji prav gotovo gre: ne sicer glede njene uspešnosti in učinkovitosti na zunanjepolitičnem, gospodarskem, socialnem in drugih področjih, kjer dosega zavidljive rezultate, pač pa glede nepotrebnega zapleta okrog imenovanja evropskih tožilcev in njenih spodrsljajev ter določenih napak pri obvladovanju zdravstvene krize, še zlasti v zvezi z ne dovolj premišljenimi in občasno tudi neživljenjskimi protikoronskimi ukrepi. Te napake vlade zaslužijo kritiko tudi ob upoštevanju dejstva, da je do njih prišlo predvsem v času, ko se je novi koronavirus hitro širil in je bilo zdravje ljudi najbolj ogroženo.

Škandalozna dvojna merila, ki jih uporabljajo osrednji mediji
A četudi je tozadevna kritika vlade upravičena, je zavržno, da leva opozicija in protivladni protestniki omenjene napake vlade uporabljajo kot priročen izgovor za nekaj drugega, povedano drugače: da napake vlade uporabljajo za pogrom proti njej in grožnje v slogu nekdanjih komunistov, ki so svoje nasprotnike postavljali pred vojaška sodišča in jih pošiljali v smrt. Od izvolitve vlade dalje so pokazali svoj pravi obraz tudi osrednji mediji, saj so skupaj z levo opozicijo problematizirali in problematizirajo prav vsako zakonsko spremembo in vse ukrepe, ki jih predlaga vlada. Prav tako in še bolj škandalozna so tudi dvojna merila, ki jih uporabljajo osrednji mediji.

Foto: Miro Majcen

Naj navedem nekatere najočitnejše primere uporabe dvojnih meril: med temi je denimo primer, ko proteste tako imenovanih rumenih jopičev prikazujejo kot nelegitimne in sovražne proteste skrajnih desničarjev, petkove proteste ali proteste levosučnih aktivistov in skrajnih levičarjev pa kot legitimne in nesovražne proteste. Če namreč primerjam proteste obojih med seboj, je med njimi bistvena razlika, in sicer ta, da na protestih rumenih jopičev – vsaj za zdaj – ni zaznati prevratniških ciljev in zastraševalnih parol, ki se sicer redno pojavljajo na petkovih protestih. Drugi primer je denimo, ko so nedavni prijavljeni in povsem miroljubni Pohod za življenje prikazali kot nazadnjaški shod proti splavu, neprijavljeni in sovražno ter skrajno vulgarno nastrojeni antipohod pa za nekaj naprednega in sprejemljivega.

Pa poglejmo še najnovejši primer, ko so mediji neprijavljeni marežanski protest s komunističnimi simboli in sovražnim nastopom proti članom ter simpatizerjem SDS-a prikazali kot normalen dogodek, ki ni vreden obsodbe.

Ulična demokracija, namenjena ustvarjanju kaosa in anarhije v družbi
V demokraciji je povsem legitimno, da ljudje svoje nezadovoljstvo z oblastjo izrazijo, ne le na volitvah, ampak tudi na (miroljubnih) protestih, ni pa normalno niti sprejemljivo, če se na teh protestih pod krinko demokracije – kot se to dogaja v Sloveniji – uporabljajo sovražne parole, grozi drugače mislečim, poziva k smrti določenih politikov in k vseljudski vstaji. Gre za tipično ulično demokracijo, katere namen je ustvarjanje kaosa in anarhije v družbi, cilj tega pa je prevratniški oziroma nasilen prevzem oblasti. Težnje k nasilnemu prevzemu oblasti – pa naj je na oblasti desna ali leva opcija – so v vsaki normalni demokratični državi popolnoma nesprejemljive in bi jih morala sodna oblast že po uradni dolžnosti preganjati, pa jih nikakor in žal ne.

Kolesarji apokalipse so se ustavili tudi na Kolodvorski pred RTV in sporočili njenemu vodstvu, da so njegovo pobudo privzeli, kolesarijo in rušijo oblast.

Problematičnost protestov povečuje tudi dejstvo, da so vsi po vrsti neprijavljeni in domnevno brez znanega organizatorja, poleg tega pa so na njih navzoči zamaskirani in nasilni protestniki, ki izzivajo policijo.

Tudi sama struktura protestnikov in njihove zahteve precej povedo: na teh protestih ni videti denimo delavcev in kmetov, pač pa jugonostalgike, častilce komunističnega režima, razne nevladnike in kvazi kulturnike (prisesane na državne jasli), pa tudi anarhiste ali pripadnike skrajne levice (antifovce).

Skrajno bizarne zahteve protestnikov
Vse to nakazuje, da protestniki – tako tisti ob petkih kot tisti na socialnih omrežjih – ne razumejo povsem besed, ki jih vzklikajo, pišejo na transparentih oziroma širijo med ljudmi. Prav tako kaže, da protestnikom (pa tudi marsikateremu mediju, ki o protestih poroča) pojmi, kot so demokracija ali fašizem in podobni, s katerimi neprestano opletajo, niso najbolj jasni. Če namreč ne bi živeli v demokraciji, v kateri veljata svoboda združevanja in svoboda medijev, oziroma če bi živeli v diktaturi, bi bili vsakršni protesti prepovedani in onemogočeni, večinski mediji pa ne bi svobodno kritizirali in napadali vlade ali pa denimo tako prostodušno in lahkotno poročali, kdo in kako je nekemu ministru plačal večerjo. Poleg vsega povedanega je bizarno tudi to, da protestniki vladi očitajo kršenje demokratičnih načel in zahtevajo njen odstop že zato, ker izvaja vladanje na način, s katerim se ne strinjajo.

Eni protestniki so proti vladi zato, da se bodo lahko razmnoževali; drugi so proti vladi zato, da bodo imeli čisto vodo brez nujnih vzdrževalnih posegov; tretji so proti vladi zato, ker naj bi bila koruptivna, čeprav se je korupcija dokazano najbolj razbohotila v času levih vlad itd.

Zahteve protestnikov po odstopu vlade nimajo zveze z demokracijo, pač pa veliko bolj z otročjim trmarjenjem in še bolj z avtoritarnim razumevanjem stvari.

Protesti proti zdravstvenim ukrepom za preprečevanje širjenja pandemije
Uvodoma najprej ugotovitev, da se protesti zaradi preprečevanja širjenja pandemije ne dogajajo le v Sloveniji, ampak tudi v drugih evropskih državah. Med omenjenimi protesti v Sloveniji in drugod po Evropi pa obstaja bistvena razlika, in sicer ta, da ima izvajanje protikoronskih ukrepov v drugih državah enotno podporo politike, v Sloveniji pa ni tako. Še več: leva opozicija vsak protikoronski ukrep vlade postavlja pod vprašaj, mu nasprotuje in svoje nestrinjanje prenaša na ulice.

Antijanšizem je v Sloveniji pridobil domovinsko pravico.

Ponavlja se torej vzorec, ki ga vidimo tudi na protivladnih protestih. Tako kot je to primer na slednjih, se tudi protesti proti zdravstvenim ukrepom dogajajo z odkrito podporo osrednjih medijev, ki s svojimi pretkanimi oziroma dvoumnimi sporočili – vključno s tistimi, ki promovirajo alternativna dejstva o covidu – generirajo zmedo in nezaupanje pri ljudeh kot tudi njihovo upiranje ukrepom proti širjenju covida. Namesto da bi omenjeni mediji pomirjali ljudi in jih spodbujali k upoštevanju zdravstvene in druge stroke ter k doslednemu izvajanju zaščitnih ukrepov, ustvarjajo dvome pri ljudeh in jih s tem odvračajo od upoštevanja ukrepov. Vse to kaže, da v času zdravstvene krize večinski mediji na čelu z RTV Slovenija ne upravičujejo niti ne razumejo dobro svoje vloge, poslanstva in odgovornosti, vsaj ne na način, kot bi se to v kriznih razmerah od njih pričakovalo.

Nerazumevanje vloge in poslanstva se je s strani osrednjih medijev pokazalo še zlasti v primeru (ne)nošenja mask in (ne)izpolnjevanja pogojev PCT, ko so omenjeni mediji tako prvi kot drugi ukrep prikazovali kot represijo vlade nad ljudmi. Predvsem javni medij bi se moral zavedati svojega poslanstva vsaj toliko, da bi kdaj zagovarjali, ne pa samo kritizirali protikoronske ukrepe vlade, še zlasti tiste, ki dokazano in učinkovito pripomorejo k zajezitvi širjenja koronavirusa.

Protesti so delo skritega scenarija levice in njenih podpornikov, ki izkoriščajo oziroma zlorabljajo splošno nezadovoljstvo in stisko ljudi za svoje cilje ter interese.

A naj se povrnem k protestom proti ukrepom. Če imajo protivladni protesti profilirano politično agendo, je ta na teh protestih sicer nekoliko zabrisana, a še vedno prepoznavna. Na videz gre na teh protestih za državljansko nepokorščino proti ukrepom za preprečevanje širjenja pandemije, v resnici pa gre za skrit scenarij levice in njenih podpornikov, ki izkoriščajo oziroma zlorabljajo splošno nezadovoljstvo in stisko ljudi za svoje cilje ter interese.

Protesti v Ljubljani Foto: Twitter

Ti protestniki sicer ne vidijo manipulativne agende levih sil, ker so med njimi mnogi, ki »trdijo, da jih politika ne zanima, hkrati pa nasprotujejo ukrepom politike in protestirajo v imenu svoje svobode, ki je ne vidijo ali nočejo videti v kontekstu globalne epidemiološke situacije, ki ni za nikogar prijetna«. Da so ti protestniki pod vplivom leve politike oziroma protivladno nastrojeni, dokazujejo tudi izjave nekaterih izmed njih, v katerih je prepoznati levičarsko logiko destrukcije tistega, kar ni naše. Protestniki proti zdravstvenim ukrepom namreč trdijo, da imajo pravico in mandat, da si prilastijo »tisto, kar jim po njihovem prepričanju pripada«. S tega zornega kota precej spominjajo na Trumpove privržence in njihov vdor v ameriški kongres.

Pomenljiv je tudi profil teh protestnikov. Je zlahka ugotovljiv, saj ga izdaja oziroma izkazuje njihovo govorjenje in obnašanje. Na protestih so resda tudi ljudje z različnimi vrstami stiske zaradi epidemije in protikoronskih ukrepov, a prevladujejo protivladni protestniki, neprilagojeni razvajenci in sebičneži, ki vidijo samo sebe, ni jim pa mar za dobrobit države in drugih državljanov.

Protestniki proti zdravstvenim ukrepom živijo na nekem drugem planetu, kjer epidemije ni
Izjava nekega protestnika, češ da mu je svoboda pomembnejša od zdravja, je tudi svojevrsten dokaz njegovega miselnega absurda. Kaj namreč človeku pomeni ali pomaga svoboda, če denimo hudo zboli in celo umre – objektivno gledano, popolnoma nič.

Večini, ki jim v koronačasu uspeva ohranjati zdrav razum, je nedojemljivo, s kakšno lahkoto ti protestniki ne verjamejo znanosti in zdravstveni stroki kot tudi ne v obstoj in nevarnost koronavirusa, v smiselnost nošenja zaščitnih mask in drugih zaščitnih ukrepov, v učinkovitost cepiv itd., po drugi strani pa naivno in fanatično verjamejo v zarotniške in ezoterične teorije, predvsem pa raznim šarlatanom in samooklicanim strokovnjakom s spletnih forumov in raznih skupin na Facebooku; še bolj nedojemljivo pa je to, da svoje prepričanje tako trmasto zagovarjajo, da jih prav nihče ne more prepričati o nasprotnem. Protestniki proti zaščitnim ukrepom dajejo skratka vtis, kot da živijo na nekem drugem planetu, kjer epidemije ni.

Osrednji mediji ustvarili raznorazne čordiće in stevanoviće ter naredili iz njih anticepilske junake
Ker je med protestniki tudi veliko anticepilcev – zanimivo je, da so med njimi ljudje različnih političnih prepričanj in nazorskih opredelitev – še kakšna misel o njih. Da je sprejemljiva zadržanost glede cepljenja prerasla v anticepilsko histerijo, sta delno krivi tudi vlada, ki ni imela (niti še sedaj nima) ustrezne in zlasti jasne cepilne strategije, kot tudi zdravstvena stroka, ki pri podajanju argumentov za cepljenje ni (bila) vedno prepričljiva, a največji del krivde zanjo je treba vendarle in znova pripisati prav osrednjim medijem, ki so s svojim neodgovornim informiranjem oziroma poročanjem povzročili dodatno nejevoljo in odpor ljudi proti cepljenju, pa tudi – in kar je še najbolj problematično ­– ustvarili raznorazne čordiće in stevanoviće ter naredili iz njih anticepilske junake.

Vsesplošni anticepilski histeriji se čudijo mnogi znani Slovenci. Med njimi je veliko takih, ki javno ugotavljajo – če jih nekako povzamem –, da so do sedaj mislili, da anticepilci pripadajo neki obrobni sekti, da pa zdaj zgroženo ugotavljajo, da je anticepilno nastrojenih malodane “polovica” Slovencev in da so med njimi tudi njihovi prijatelji, kolegi in znanci. Sicer pa in resnici na ljubo anticepilna naravnanost sploh ni ali ne bi bila sporna (cepljenje ali ne, je dejansko stvar vsakega posameznika), če bi anticepilci povsod upoštevali in dosledno izvajali osnovne protikoronske ukrepe.

Tožilstvo in sodstvo, še posebej pa ustavno sodišče z nenavadnimi odločitvami še dodatno spodbudilo proteste
Da se bodo sprva miroljubni protesti proti zdravstvenim ukrepom kaj hitro sprevrgli v nasilne oziroma da bo slej ko prej prišlo nasilnega obračuna med protestniki in policijo, skratka do tistega, kar se je tudi dejansko zgodilo, in to prav na dan začetka vrha EU-Zahodni Balkan na Brdu, ni nikakršno presenečenje. Po nasilnem protestu je vsaka beseda ali pametovanje o prekomerni uporabi represivnih sredstev s strani policije povsem odveč, saj je jasno, da je spričo očitnega in množičnega kršenja zakonskih predpisov ter protikoronskih ukrepov policija enostavno morala in bila dolžna storiti to, kar je naredila.

Precejšnji del krivde, da prihaja do nasilnih protestov, nosi tudi tožilstvo in sodstvo, še posebej  ustavno sodišče, ki predhodne proteste ni pravočasno in ustrezno zamejilo, ampak jih je s svojimi čudnimi in nenavadnimi odločitvami še dodatno spodbudilo. Je pa v zvezi z omenjenim protestom vsekakor zanimivo, da tuji mediji, ki so sicer veliko poročali o vsebini pogovorov evropskega vrha na Brdu, o protestu niso veliko poročali, ampak so ga omenili le mimogrede in kot nekaj obrobnega (zgolj kot še en protest nasprotnikov protikoronskih ukrepov, ki so ob vrhu EZ želeli mednarodno pozornost). Kaj bodo protivladni in anticovidni protesti še prinesli, bo pokazal čas, je pa upati, da bo vendarle prevladal razum, še preden bi prišlo do česa hujšega.

Robert Hlede, Časnik