fbpx

Prvi dan osamosvojitvene vojne, ki se je v resnici začela z razorožitvijo TO in končala, ko je zadnji vojak JLA zapustil koprsko pristanišče

Slovenska osamosvojitvena vojna. (Foto: STA)

27. junij 1991 se šteje kot uraden začetek Vojne za Slovenijo (osamosvojitvena vojna), čeprav se je ta pravzaprav začela 15. in 16. maja 1990 z najbolj drastično veleizdajo v zgodovini slovenskega naroda – razorožitev slovenske TO. Težko je poslušati zgolj o desetdnevni vojni in o kratkih naporih za osamosvojitev, saj se vojna za Slovenijo ni končala v nekaj dneh, ampak je trajala vse do 25. oktobra 1991, ko je zadnji vojak JLA zapustil koprsko pristanišče. Mnogi so bili ves ta čas v uniformah, pripravljenosti in na položajih in teh dnih je precej več kot deset.

27. junija 1991 je bila fronta v Beogradu enotna in v celoti usmerjena proti Sloveniji. Dejanske pristojnosti smo realno prevzeli v svoje roke 25. junija 1991, ko je slovenska skupščina razglasila samostojnost in neodvisnost Slovenije in prevzela nadzor nad svojimi mejami. 26. junija zvečer je bila na Trgu republike osrednja proslava. Na mejnih prehodih so jugoslovanske table in zastave zamenjali s slovenskimi, določeni so bili mejni prehodi s Hrvaško. Še isti dan je zvezna vlada oz. Zvezni izvršni svet (ZIS), ki ga je vodil jugoslovansko usmerjeni Hrvat Ante Marković, v Beogradu ob 3.30 zjutraj sprejel odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji. Na ozemlju Sloveniji in tik ob njeni meji je bilo tedaj 32.000 pripadnikov JLA. JLA je že 26. junija začela zastraševanje, saj so čez dan letala JLA preletavala vsa večja slovenska mesta. Na Primorskem pa so se proti mejnim prehodom že začeli valiti tanki reškega korpusa, ki ga je vodil general Marijan Čad.

27. junija 1991 ob 1.15 je protiletalska oklepna baterija JLA iz Karlovca pri Metliki prestopila slovensko-hrvaško mejo in začela se je uradna vojna. Ob 4. uri zjutraj je nato pri Pogancih v bližini Novega mesta prišlo do prvega spopada med enotami JLA in slovenskimi silami, v katerem je bil ranjen podporočnik JLA. To je bil čas, ko je bilo vse odvisno od poguma posameznikov in od orožja, ki so ga držali v rokah, a tega je bilo tedaj še premalo.

Najsrditejši spopadi so trajali do 7. julija 1991, ko so se na Brionih sestali predstavniki Slovenije, SFRJ in Evropske skupnosti. Sprejeta je bila Brionska deklaracija, s katero je bil uveden trimesečni moratorij za slovensko osamosvajanje. Kljub temu pa sta slovenska vojska in policija ohranili popolno suverenost na slovenskem ozemlju in zato je Predsedstvo SFRJ 18. julija sprejelo odločitev, da se JLA v treh mesecih z orožjem in opremo umakne iz Slovenije. Zadnji vojaki so Slovenijo zapustili iz koprskega pristanišča v noči s 25. na 26. oktober.

Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave
Kot je poudaril Janez Janša, je v tistih junijskih in julijskih dneh leta 1991 nekaj odstotkov Slovencev, ki so ob množični podpori naroda prijeli za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavili 5. tehnično najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj dni pred vojno trdili, da nas ne bodo nikoli priznali, so zaradi našega poguma spremenili svoje stališče. Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Ameriška visokonakladna revija People je svojemu zapisu o vojni za Slovenijo dala naslov: “Miš, ki je zarjovela“. Slovenci po svetu so kot eden stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj svoje domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanjem osamosvojitvi v delu leve politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen. Enotnost naroda, ki je bila dosežena na plebiscitu, je prestala tudi izkušnjo osamosvojitvene vojne. To so bile “the finest hours”, svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Domovina jih ne bo nikoli pozabila. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

Sara Kovač