Rovte in Šentjošt 2019 – spominske slovesnosti na prve žrtve krvavega revolucionarnega nasilja nad slovenskimi ljudmi

foto: .twitter

Zadnjo junijsko soboto in nedeljo sta potekali spominski slovesnosti v Rovtah in Šentjoštu, krajih, kjer je boljševistična revolucija najprej pokazala svoj krvavi morilski obraz s pobijanjem domačih ljudi, zaradi česar je Šentjošt zapisan kot prva fara na Slovenskem, kjer so bile za obrambo življenja in premoženja pred revolucionarji ustanovljene vaške straže. Predstavnica Nove slovenske zaveze Judita Treven je poudarila, da so bili ti ljudje nedolžni, njihov edini “greh” je bil, da niso odobravali partizanskega nasilja in niso soglašali z njihovo ideologijo. Zaradi tega so jih po hitrem postopku obsodili na smrt kar domači “terenci” ter jih po krutem mučenju umorili. “Prav bi bilo, da bi bili ti zločini nad nedolžnimi ljudmi pravično sojeni, saj ti zločini po mednarodnem pravu ne zastarajo,” je povedala Trevnova.

Tokratni, že deseti Pavlov pohod smo pričeli v soboto ob 14.30 v Rovtah, na grobu Pavla Lukana in drugih pobitih domačinov, v spomin na dogodke iz leta 1942, ko so partizani v Češirkovem gozdu po hudem mučenju ubili Pavla Lukana iz Rovt ter sedem kmetov iz Podlipe in Zaplane. Edini njihov greh je bil, da niso soglašali s partizani, pravijo priče tedanjih dogodkov iz Rovt, Zaplane in okoliških vasi. Z Judito Treven in drugimi člani krajevnega odbora Nove slovenske zaveze smo nato pričeli naše romanje izpred cerkve v Rovtah. Ob poti se nam je pridružilo še precej romarjev iz okoliških vasi, ob 16. uri pa je bila v Češirkovem gozdu, na kraju morišča, slovesna sveta maša za pomorjene ob godu apostolov Petra in Pavla, ki jo je daroval lazarist Pavle Novak.

Po maši, ki se je je udeležilo več sto ljudi, je sledil nagovor Judite Treven, ki je poudarila, da so bili ti ljudje nedolžni, njihov edini “greh” je bil, da niso odobravali partizanskega nasilja in niso soglašali z njihovo ideologijo. Zaradi tega so jih po hitrem postopku obsodili na smrt kar domači terenski morilci ter jih po krutem mučenju umorili. “Prav bi bilo, da bi bili ti zločini nad nedolžnimi ljudmi pravično sojeni, saj ti zločini po mednarodnem pravu ne zastarajo,” je povedala Trevnova. Zatem je sledil slovesen blagoslov križa v spomin Pavla Lukana in sotrpinov, ki ga je ob morišču pred 18. leti postavil njegov nečak Pavel. Po maši in blagoslovu nas je pri lovskem domu, kjer je bilo med vojno partizansko taborišče, pričakalo gostoljubje domačih žena in mož, s katerimi smo ob izdatnem okrepčilu obujali spomine na usodne čase in najbolj plemenite ljudi tistih dni.

V Šentjoštu nikoli več ni bilo tako, kot prej
Kakšna grozodejstva so boljševistični partizani povzročili ljudem v Šentjoštu, pove dejstvo, da so med in po vojni izgubili skoraj vse napredne in narodno zavedne moške, zato se je prvi otrok po vojni rodil šele leta 1955. Letošnja spominska slovesnost v Šentjoštu na zadnji junijski dan je bila tako namenjena tetam, prisilno samskim dekletom in ženam, ki so zaradi boljševistične revolucije izgubile fante, može, očete, brate in druge moške sorodnike. Sveto mašo je letos daroval prelat Anton Slabe, osrednji govornik po maši pa je bil Lojze Peterle. Izpostavil je, da je na kraju takšne bolečine težko sploh karkoli reči, zato imajo tukaj mesto samo tehtne in sočutne besede. Peterle je dejal, da v Šentjoštu ni treba razlagati, kdo so tete, vendar si njihovega pojava ne moremo pojasniti brez razlage časa, v katerem so se pojavile. “Zgodil se je čas, na katerega preprosti, mali človek ni imel velikega vpliva. Znašel se je v vihri, ki so jo krojili drugi. Ostal je sam s svojimi vrednotami, vizijami in željami,” je dogajanje po vojni ocenil glavni govornik.

Foto: Družina

Tako je bilo tudi z družicami tistih, ki so se komunističnemu nasilju med drugo svetovno vojno postavili v bran za življenje, vero, dom in domovino. Kulturi smrti so se uprle z večno zvestobo, je Peterletove besede za Družino povzel Ivo Žajdela.

Lojze Peterle je v nagovoru izpostavil, da razume, kaj pomeni biti teta v Šentjoštu, ker je imel čast poznati gospo Marijo Tominec, Štefančevo Mici. “Bila je ena tistih, ne redkih v teh krajih, ki se je po nasilni smrti svojega fanta zaobljubila, da se ne bo poročila. Bila je zgled vere in življenjske vedrine. Naše tete niso bile samo vezivo skupnosti, v kateri so živele. Bile so motnja režimu, ki je obljubljal raj brez Boga,” je povedal Peterle.

Ob koncu slovesnosti so podelili še Ehrlichova priznanja in medalje zaslužnim Slovencem, ki ohranjajo spomin na težke čase sodobne slovenske zgodovine in so nam v spodbudo, da to plemenito dediščino prenašamo na naslednje rodove. Podelili so ga sorodnikom Francke Grdadolnik, ene od tet. Komunisti so jo leta 1945 obsodili na smrt. Izpustili so jo leta 1951. Ostala je sama. Oprostilno sodbo pa je doživela šele v samostojni Sloveniji. Po skoraj treh desetletjih od demokratizacije pa še vedno veliko ljudi trpi zaradi zaukazanega molka in krivice še vedno kličejo k popravi. Z udeležbo na spominskih slovesnostih in zahtevami po pravni državi pomagamo na novo vzpostavljati takšno Slovenijo, kakršni se naši duhovni predniki tudi za ceno lastnega življenja niso bili pripravljeni odreči.

Franci Donko