V Ljubljani je danes potekala mednarodna konferenca z naslovom “Navidezna sprava: tranzicijski procesi v srednji in vzhodni Evropi v primerjalni perspektivi”, ki so jo organizirali Državni svet Republike Slovenije, ministrstvo za zunanje zadeve in Študijski center za narodno spravo v sodelovanju s Platformo evropskega spomina in vesti. Na konferenci so svoje prispevke predstavili tako domači kot tudi gostje iz tujine. Konferenco je odprl dr. Tomaž Ivešić, direktor Študijskega centra za narodno spravo, ki je spomnil, da je dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov vezan na datum 23. avgusta 1939, ko je bil podpisan sporazum Hitler – Stalin, ki je tlakoval pot v drugo svetovno vojno. Pod totalitarnimi režimi je bilo namreč izgnanih, mučenih in umorjenih več deset milijonov ljudi.
Čeprav je konec druge svetovne vojne pomenil poraz nacističnega režima, so številni prebivalci srednje in vzhodne Evrope še naprej trpeli pod komunističnim režimom. Ob 30. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije, 25-letnici zakona o popravi krivic ter 80. obletnici začetka druge svetovne vojne na Slovenskem je ob predsedovanju Republike Slovenije Svetu Evropske unije v drugi polovici leta 2021 napočil ugoden trenutek za pravno-zgodovinski premislek o tem, kaj je do sedaj že bilo storjeno na področju sprave, poprave krivic, kaznovanja krivcev, odgovornih za teptanje človekovih pravic, in s tem stanja vladavine prava v nekdanjih socialističnih državah.
V uvodnem nagovoru je predsednik Državnega sveta Republike Slovenije Alojz Kovšca dejal, da je Republika Slovenija v tej smeri naredila nekaj pozitivnih korakov, začenši s procesom denacionalizacije, sprejetjem zakona o popravi krivic in izplačevanjem odškodnin, ter z ustanovitvijo več parlamentarnih in vladnih komisij. Poudaril pa je, da storilci kaznivih dejanj v času komunističnega režima niso bili obravnavani na slovenskih sodiščih in so obtožnice zoper njih kar popadale. “Judovski skupnosti do danes še ni bila urejena restitucija premoženja,” je še problematiziral.
Premier Janez Janša je dejal, da je žal “Slovenija danes med tistimi postkomunističnimi državami, kjer smo najbolj globoko obtičali nekje na sredi poti. In ko primerjamo to, kar smo naredili v Sloveniji z državami višegrajske skupine ali ostalimi državami, ki so imele komunistične režime po koncu druge svetovne vojne ugotavljamo, da nas čaka še veliko dela” in poudaril, da imamo še sedaj v parlamentu stranke, ki ta režim predstavljajo, kot da ni bilo takrat nič slabega, celo ena stranka daje režim kot primer kako bi se morala država razvijati v bodoče. “Danes, ko se spominjamo žrtev totalitarnih režimov ne glejmo le nazaj, ampak tudi naprej,” in dodal, da če se iz zgodovine nismo nič naučili, bomo obsojeni na ponavljanje.
Diskriminacija žrtev komunizma v primerjavi z žrtvami nacizma in fašizma
Konferenca se je v nadaljevanju razdelila na dva panela, v prvem je bilo govora o Sloveniji, kjer je uvodoma dr. Peter Jambrek iz Nove univerze govoril o aktualnih izzivih evropske zavesti o totalitarnih režimih 20.stoletja v luči obravnave žrtev komunizma, fašizma in nacionalnega socializma. “Države članice se močno razlikujejo z izkušnjami med temi tremi totalitarizmi. Evropsko povezovanje ne more biti uspešno, če ne obravnava enako ideoloških ozadij vseh treh totalitarizmov, zlasti pa, če se ne obravnava enako in brez diskriminacije žrtve teh totalitarizmov” je dejal, in dodal, da ne morejo biti žrtve, ki so bile mučene, umorjene, obravnavane različno. Glede aktualnih izzivih v naslovu pa je Jambrek dejal, da je njegova raziskava pokazala, da resolucija iz leta 2009 ni uresničena, ampak da tudi avtorji te resolucije niso bili v celoti optimistični glede spravnih procesov, glede naporov pri spominjanju na žrtve in niso pričakovali elementa evropske zavesti, ki odkrito nasprotuje resoluciji. Dejal je, da se vidi diskriminacija žrtev komunizma na eni strani in žrtve nacizma in fašizma na drugi. “Sprava v Sloveniji brez strukturnih razvojnih sprememb, ostaja orodje in orožje partizanov in partizank obstoječega stanja,” je sklenil Jambrek.
Slovensko sodstvo ni spoznalo nikogar za individualno kazensko odgovornega za kršenje človekovih pravic v času komunizma
O tranzicijski pravičnosti od Trsta do Monoštra: Med utopijo in resničnostjo je govoril dr. Jernej Letnar Černič, prav tako visokošolski učitelj iz Nove univerze. S tem področjem se ukvarja že desetletja in v raziskovanju opaža razkorak med utopijo in resničnostjo glede tranzicijske resničnosti v slovenski družbi. Vprašal se je, kaj lahko naredimo, da bodo ukrepi tranzicijske pravičnosti ponotranjeni v slovenski družbi. “Kako lahko stopimo korak naprej, morda ne pridemo do sprave, pridemo pa do sobivanja, dopuščanja do pogledov na polpreteklo zgodovino.” Dejal je, da je tranzicijska pravičnost še vedno tabu tema in ni soglasja o tem v slovenski družbi. Problematiziral je dejstvo, da v 30 letih slovensko sodstvo ni spoznalo nikogar za individualno kazensko odgovornega za številna hudodelstva zoper človeštvo. Identificirano pa je čez 600 povojnih grobišč, nihče pa ni bil obsojen za ta dejanja. Podal je primer v Romuniji, ki so v zadnjih desetletjih obsodile tiste, ki so sodelovali v kršenju človekovih pravic. Sprava ne bo nikoli realizirana, sobivanje in razumevanje pa je dosegljivo in tudi izjemno pomembno, je zaključil Letnar Černič.
Dr. Janez Juhant iz Teološke fakultete Univerze v Ljubljani je govoril o pravno-politični, sociološki, psihološke in teološke podlage sprave. Juhant vidi ključni problem v tem, da žrtve vojne revolucije niso bile zakonsko omenjene. Zakonodaja pri nas ni določila revolucije kot pomembnega faktorja zaradi katerega so se dogajale žrtve. “In to je eden izmed zelo pomembnih ključnih sporočil, ki se je z zadnjo izjavo akademije v zvezi s spravo vendarle nakazalo, da se je med revolucijo dogajal teror med ljudmi, zaradi česar je prišlo tudi do samoobrambe in s tem tudi do žrtev.”
Odnose med Slovenijo in Italijo močno bremeni zgodovina
Dr. Matic Batič iz Študijskega centra za narodno spravo pa je ob koncu prvega panela govoril o slovensko-italijanski spravi, s podnaslovom “Smo že na cilju ali še na poti?”. Poudaril je, da odnose močno bremeni zgodovina. Do pozitivnih premikov je prišlo na mednarodni ravni, ko je bila dosežena sprava mejnega vprašanja. Od leta 2004 pa sta Slovenija in Italija zavezniško povezani tudi v okviru Evropske unije in Nata. Poudaril je tudi slovensko manjšino v Italiji, ki dolgo ni imela ustrezne pravne zaščite, kar pa se je spremenilo. Opomnil je tudi pomembno vlogo spomenikov.
Na Poljskem obsodili na stotine komunističnih zločincev, žrtve in svojci dobijo dodatek
V drugem panelu pa se je govorilo o srednji in vzhodni Evropi in sicer dr. Łukasz Kamiński, predsednik Platforme evropskega spomina in vesti je govoril o Poljski izkušnji glede spoprijemanja s komunistično preteklostjo. V uvodu je predstavil kronologijo Poljske s komunizmom in dejal, da so se zgodili dogodki, ki opravičujejo naziv 90. let izgubljeno desetletje. Dejal je, da je bilo veliko storjeno glede sprave po komunizmu ampak je rasel občutek nezadovoljstva s strani žrtev. Že v letu ’89 je prišlo do prvega poskusa obsodbe komunističnega kriminala, s poročili, parlamentarnimi komisijami. Na stotine jih je bilo obsojenih zaradi komunističnih zločinov. Sprava je pri njih izjemno pomembna je dejal, žrtve in svojci žrtev komunizma dobijo tudi dodatek k pokojninam. Tudi on je poudaril pomembnost spomenikov žrtvam in junakom opozicije. Za spravo so ukinili vse komunistične praznike in praznovanja. Zaključil je z mislijo, da je pozno, vendar ne prepozno, da se ne osredotočamo le na težave ampak poskušamo rešiti situacijo, če ni možno spremeniti imena, sodne obravnave so tukaj še vedno simbolični znaki.
Tudi v Romuniji proces sprave začeli s sojenjem komunističnim funkcionarjem
Naslednja gostja, ki je predstavila svoj prispevek, je bila dr. Anemona Constantin, iz univerze v Bukarešti, govorila pa je o prispevku zgodovinarjev k spravi s preteklostjo v Romuniji od leta 2003 do leta 2006. Pri tem je izpostavila, da je bilo v tem procesu pomembnih več mehanizmov. “Po letu 1989 je Romunija začela proces sprave s preteklostjo z več mehanizmi tranzicijske pravičnosti, med drugim s sojenji nekdanjim komunističnim funkcionarjem”, je povedala ter poudarila, da “je revizija zgodovinskega diskurza novim demokratičnim režimom pogosto omogočila sprejemanje kazenskih ukrepov in norm.”
Se v odnosu Bruslja do Madžarske kažejo znaki nekega novega totalitarizma?
Dr. Áron Máthé iz Madžarske pa je v zaključku konference govoril o “trenutku v zgodovini, ki je minil” in o možnosti tranzicijske pravičnosti na Madžarskem med spremembo režima in njegovo zapuščino. Govoril je tudi o tem, ali se v odnosu Bruslja do Madžarske kažejo znaki nekega novega totalitarizma. Na to je odgovoril z “da in ne”. “Da, saj obstaja povsod v Evropi želja po nadzoru jezika in besed, torej, da se določa kaj smemo povedati in česar ne. To je zelo nevarno, saj je tudi komunizem začel s tem, da je ugrabil jezik. Ne, ker takšne težnje Bruslja še zdaleč niso tako močne, kot so bile v komunizmu. Vsaj za zdaj še ne.”
Anita Gužvič