Slavnostni govor Janeza Janše ob obletnici plebiscita: “Ni dovolj za domovino storiti velike stvari zgolj enkrat”

(Foto: SDS)

“Slovenci smo na plebiscitu dokazali, da smo zgodovinski narod. Dobili smo lastno državo in s tem od Boga in zgodovine dano priložnost, da kot gospodar na svoji zemlji izkoristimo vse potenciale, ki jih ima slovenski narod, in ti so veliki,” poudarja predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša.

V petek, 22. decembra, je v organizaciji Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve na Prevaljah potekala slovesnost ob dnevu samostojnosti in enotnosti ter 7. obletnici ustanovitve Združenja VSO. Slavnostni govornik je bil predsednik Slovenske demokratske stranke in minister za obrambo v prelomnih časih za Slovenijo, Janez Janša.

Na današnji dan, 23. decembra 1990, je slovensko ljudstvo odločalo o odcepitvi od nekdanje skupne države Jugoslavije in formiranju lastne, samostojne Slovenije. Na plebiscitarno vprašanje “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” je glasovalo kar 95 odstotkov volivcev ali 88,5 odstotka vseh Slovencev. Volilna udeležba je bila rekordna, plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, kar je pri današnjih volitvah ali referendumih nepredstavljivo visok delež. Drugače povedano: od desetih udeležencev na plebiscitu je za samostojno Slovenijo dalo glas devet volivcev.

V nadaljevanju objavljamo celoten govor Janeza Janše:

“Spoštovani gospe in gospodje, Korošci in Korošice, dragi rojaki,

dan samostojnosti, ki smo ga kasneje poimenovali z dan samostojnosti in enotnosti, je eden največjih praznikov slovenstva. Spominjamo se časov ko je, kot je povedal pesnik Menart, dozorel svobode sad in ko je šlo za to, da slovenski narod postane enakopraven v družini svetovnih narodov tako, da dobi lastno državo. Pri maši za domovino smo poslušali pridigo, ko je gospod župnik povedal svetopisemsko priliko o hiši, ki je bila zgrajena na skali in o hiši, ki je bila zgrajena na pesku. Slovensko državo smo takrat postavili na skalo, zato je trdna, trajna in bo zdržala vse povodnje. Pravzaprav smo jo postavili na dve skali. Prva skala je bil način, na katerega smo se Slovenci odločili za lastno državo. Na svetu je zelo malo narodov, ki so lastno državnost izglasovali. Mi smo zadnja desetletja večkrat poslušali tisto parafraziranje Cankarjeve misli, kako si bo narod pisal sodbo sam, ampak v resnici v naši zgodovini nismo doživeli veliko trenutkov, ko bi bilo temu dejansko tako. Pravzaprav smo doživeli samo enega. In to je bil ta demokratični proces glasovanja za samostojno Slovenijo, plebiscit za slovensko državo. To je bil edini in hkrati najpomembnejši trenutek v slovenski zgodovini, ko smo si sami pisali sodbo. Rezultat pisanja te sodbe je bil veličasten. Ni bil soglasen, je pa vendarle praktično 9 od 10., ki smo lahko takrat glasovali, glasovalo za samostojno Slovenijo. In ta skala, na kateri stoji zgradba slovenske države, je zaradi tega trdna. Ni to temelj, v katerega bi bilo vgrajeno nasilje ali celo bratomorna vojna, to je temelj, ki je nastal kot izraz najširšega, najglobljega, najbolj pristnega demokratičnega procesa. Druga skala, na katero smo postavili slovensko državo, so vrednote. Slovenci smo dolgo časa čutili, da na nek način ne spadamo v okolje, v katerega smo bili potisnjeni s strani neugodnih vetrov zgodovine, nismo se tam dobro počutili. Ne glede na poskuse, da se ustvari nek enoten jugoslovanski narod, ali pa neka nadnacionalna socialistična tvorba, s skupnimi jedri, z drastičnim ponarejanjem zgodovine, ne samo slovenskega, ampak tudi drugih takratnih jugoslovanskih narodov, z represijo, totalitarnim sistemom in tako naprej. Kljub vsem tem poskusom in kljub vsem tem pritiskom tega občutka, da Slovenci ne spadamo v tisto balkansko tvorbo, niso uspeli uničiti. Ta občutek ni bil prazen, to ni bila forma, vsebina tega občutka je bila tisto, kar nas Slovence povezuje, kar je naša identiteta, izhaja iz naše zgodovine, našega jezika in naše kulture. Zaradi tega je ta temelj, ta skala trdna.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve in Občina Prevalje sta včeraj v Družbenem domu na Prevaljah priredila slovesnost ob Dnevu samostojnosti in enotnosti ter sedmi obletnici Združenja VSO. Člani Združenja VSO so pomembni Slovenci, ki so prispevali velik delež k osamosvajanju in formiranju lastne države, med drugim tudi poslanec državnega zbora in predsednik največje opozicijske stranke Janez Janšadr. Dimitrij Rupel, Aleš Hojs, Anton Krkovič, Roman Končar, Franc Kangler in še stotine drugih.

Ima pa nekaj razpok. Ena od teh razpok je ta, da v tistem ključnem času, kljub temu, da smo verjeli, da bo do tega prišlo, ni prišlo do sprave. Nismo bili sposobni pokopati mrtvih rojakov, povedati resnice o najbolj tragičnem obdobju v zgodovini slovenskega naroda, nekateri niso bili sposobni niti kesanja, in zaradi tega ni prišlo do sprave. To je še vedno odprta rana, neka razpoka v tej skali, v katero se uspešno zabija kline, zaradi katerih se rane ne celijo, ampak se ta razpoka izkorišča za to, da se opravičuje nekaj, česar ne pred zgodovino, ne pred Bogom ni mogoče opravičiti, to je zločin nad lastnim narodom ali lastnim bratom.

Druga razpoka v tej skali pa je bila politična neenotnost ob tem ključnem dogodku slovenske zgodovine. Danes se na državnih proslavah ob tem prazniku veliko frazira o enotnosti. Deloma upravičeno, kajti kot narod smo bili Slovenci takrat enotni, slovenska politika pa ni bila enotna. Naredilo se je zelo veliko, da bi se pozaba nanesla, naplavila na spomin in resnico in bi se enostavno pozabilo na to, kako diplomatsko nepravično so obravnavali predsednika Demosa dr. Jožeta Pučnika, ko je s tistega sestanka poslanskega kluba Demosa v Poljčah 9. novembra 1990 šel na neko zborovanje in oznanil, da bomo šli Slovenci še pred božičem na plebiscit. Takratni predsednik predsedstva je naslednji dan to oznanilo dr. Jožeta Pučnika komentiral z besedami: Kdo je Pučnik, da nas bo pošiljal na plebiscit? Demos se je za plebiscit odločil, ker ni bilo politične enotnosti za osamosvojitev. Na volitvah je s pičlo večino Demos zmagal s programom demokratizacije Slovenije in slovenske suverenosti, stran, ki je bila poražena, je šla na volitve še vedno s programom Jugoslavije in socializma po meri človeka.

Načrt Demosa pred volitvami je bil, da se Slovenci po volitvah poenotimo, da se ta poenotenost odrazi v sprejetju slovenske ustave, osnutek so že prej napisali slovenski pisatelji, in da se potem ta ustava, ki bo sprejeta z dvotretjinsko večino v slovenskem parlamentu, da na plebiscit in v potrditev ljudstvu. Seveda Demos sam ni imel dvotretjinske večine, tisti, ki jim slovenska osamosvojitev nikoli ni bila intimna opcija, niso želeli prispevati potrebnih glasov, zato se je Demos odločil za obraten vrstni red, najprej za plebiscit o samostojnosti in šele potem za novo ustavo in vse tisto, kar smo tudi potrebovali. Seveda je to pokvarilo igro nekaterim in tukaj je motiv za takšno krivično obravnavanje dr. Jožeta Pučnika, ki je to odločitev oznanil. Potem so ankete pokazale, da Slovenci podpirajo idejo o plebiscitu in tudi, da so pripravljeni glasovati za samostojno Slovenijo, zato je potem Demos po trdih pogajanjih, ki so trajala dneve in noči, uspel zagotoviti, ne popolno, ampak vseeno dvotretjinsko soglasje za sprejem zakona o plebiscitu. In potem je ljudstvo izrazilo svojo voljo in ta rezultat je bil veličasten.

Danes spremljamo napore še nekaterih drugih evropskih narodov, da bi prišli do lastne države. Svež primer je Katalonija. Tam je bil rezultat glasovanja o samostojnosti na polovici tega, kar smo dosegli Slovenci. Tisti, ki so glasovali, so se že večinsko odločili za samostojnost, a glasovala ni niti polovica. Zaradi tega Katalonija letos in v bližnji prihodnosti ne bo dosegla lastne državnosti. Slovenci smo takrat dejansko dokazali, da smo zgodovinski narod. To je tista ključna stvar, ki je potem omogočila, da se je kljub tem političnim razlikam slovenska osamosvojitvena epopeja končala tako, da nam tat tega zlatega sadu ni ukradel, da smo ga uspeli zavarovati in da je to hočeš nočeš priznala tudi mednarodna skupnost, ki takrat, ko smo se osamosvajali, tem naporom ni bila ravno pripravljena z veseljem prisluhniti.

(Foto: SDS)

Slovenci smo na podlagi te zgodovinske odločitve, katere se spominjamo danes, dobili lastno državo. Dobili smo od Boga in zgodovine dano priložnost, da kot gospodar na svoji zemlji izkoristimo vse potenciale, ki jih ima slovenski narod, in ti potenciali so veliki. Ljudje so takrat odgovorili, da bi Slovenija lahko, če bo samostojna, bila druga Švica. Danes, po 27 letih lahko na tiste želje in hrepenenja velikokrat slišite zbadljivke in šale, ironične pripombe, češ: Daleč smo še mi od Švice. To ne pomeni, da so bile to idealistične sanje, ki jih ne bi mogli nikoli doseči. So bile na dosegu in nekaj časa je kazalo, da te sanje hitro postajajo resničnost. Ko smo se osamosvojili, je bila povprečna razvitost Slovenije manj kot 50 odstotkov povprečne razvitosti takratne Evropske unije, konec leta 2008 je to povprečje doseglo 91 odstotkov in smo bili tik na tem, da ujamemo Italijo, ki je bila takrat nekje na evropskem povprečju. Od takrat so šle stvari navzdol. Napačne reakcije na krizo in na izzive, deloma domače, deloma širše, so se vrstile, tako da smo potem dolga leta, namesto napredovali, nazadovali. In danes smo verjetno tam nekje na 84 do 85 odstotkov evropskega povprečja, bili pa bi lahko preko 100, bili bi lahko zelo blizu Švice, če bi potenciale, ki jih imamo Slovenci, izkoristili. Približno polovico tega časa, tega življenja samostojne države, smo napredovali, polovico tega časa pa bodisi stagnirali, bodisi nazadovali takrat, ko so šli vsi drugi okoli nas naprej. Šele zadnji dve leti Slovenija beleži gospodarsko rast s triletno zamudo. Zaradi tega se te lepe makroekonomske številke v vaših žepih še ne poznajo, oziroma se poznajo približno za 10 evrov na mesec, morale pa bi se za 10-krat toliko, če bi makroekonomijo preračunali realno v mikroekonomijo in če ne bi bilo vseh teh zablod, ukradenih volitev, prevlade ideologije nad treznostjo in popolnoma nekompetentnih upravljavcev slovenske države.

Veliko je teh primerov, o katerih pa se na dan, ki bi moral biti slavnosten in ko se spominjamo najpomembnejše odločitve v zgodovini Slovencev, najbrž ne spodobi o potankosti govoriti. Kljub temu pa je na nek način treba poudariti, da je krivično, da se morajo ravno generacije, ki so dosegle ta preboj, ki so Slovenijo osamosvojile, soočati s posledicami neizkoriščenih priložnosti. To je neka zgodovinska krivičnost. Dvakrat sem vodil vlado, ko smo se zelo dobro izpogajali za razvojna sredstva v evropskem proračunu za finančni perspektivi EU 2007 – 2013 in 2014 – 2020. Slovenija je v obeh evropskih proračunskih obdobjih dobila na voljo skupaj več kot 7 milijard evrov kohezijskih in razvojnih sredstev, velik del tega je še neizkoriščen, del tega pa je bil izkoriščen slabše, kot bi lahko bil. Del tega denarja je šlo za blaženje posledic krize, za kupovanje socialnega miru v letih 2009, 2010, 2011 in za stvari, za katere ta sredstva niso namenjena. Če bi se ta sredstva realno koristno porabila, če bi Slovenija pravilno odreagirala na tisto veliko evropsko in svetovno finančno in gospodarsko krizo, potem danes iz Ljubljane do sem ne bi potrebovali dve uri ali več, ampak pol manj. Pravljica o tretji razvojni osi za Korošce bo počasi dobila brado, ki bo daljša od brade kralja Matjaža, bo več kot 7-krat ovita okoli stebrov obljub, čeprav gre za relativno enostaven projekt v 21. stoletju in čeprav je bilo za to na voljo dovolj sredstev in čeprav bi ravno z gradnjo infrastrukturnih objektov v času gospodarske krize lahko zadržali tako večjo zaposlenost kot tudi dosegli večjo gospodarsko rast. Ampak se je denar porabil zgolj za vzdrževanje socialnega miru.

To govorim zato, da bi podčrtal to zavedanje, da ni dovolj, da smo enkrat glasovali za samostojno Slovenijo, da smo jo enkrat ubranili, potem pa je mogoče marsikdo izmed nas mislil, da bodo stvari tekle kar same po sebi in na naslednje volitve niti ni šel in je pričakoval, da bodo stvari kar padle z neba. Temu enostavno ni tako. Iz zgodovine poznamo ogromno primerov cvetočih držav, tudi imperijev, ki so propadli. Zlati sad, ki smo ga Slovenci dobili z osamosvojitvijo, s plebiscitom in vojno za Slovenijo in mednarodnim priznanjem, ni nekaj, kar bo večno na drevesu, če mi tega drevesa ne bomo zalivali, skrbeli zanj in se zavedali, da ni dovolj za domovino storiti velikih stvari zgolj enkrat. Po 27 letih, ko je zelo jasno, ko pogledamo nazaj, katere priložnosti smo izkoristili in katerih nismo, je to veliki večini Slovenk in Slovencev danes jasno. Pred nami so odločilni časi in odločitve, ki jih bomo sprejemali na začetku teh časov, bodo ravno tako pomembne, kot so bile tiste pred 27. leti. Razlika med tistim časom in časom, ki je pred nami, je v tem, da danes to možnost samostojnega odločanja imamo, pred 27. leti smo si jo morali šele vzeti. Imamo slovensko državo, ki je grajena na dveh trdnih skalah. V tej drugi skali je nekaj razpok, nekateri se še vedno trudijo, da bi v te razpoke zabijali kline in imajo pri tem svoje računice, vendar bo tudi ta skala slovenskih vrednot vzdržala vse preizkušnje. Dokaz, da je to možno, leži v sijajnih dejanjih naših prednikov v slovenski zgodovini, na katere moramo biti ponosni in se jih moramo zavedati.

(Foto: SDS)

Zaradi tega je tudi nastalo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, kajti če dopustimo zadeve stihiji dolgo časa, potem bodo tudi te vrednote zbledele. Enostavno bo pozaba ob trudu nekaterih v to smer premagala spomin in v tem primeru se lahko ti trdni temelji slovenske države počasi začnejo pogrezati. Prepričan sem, da tega ne bomo dovolili. Tudi Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je bilo ustanovljeno v ta namen. Hvala vsem, ki pri tem tako ali drugače pomagate in sodelujete. To je delo za skupno dobro, delo za domovino, ki je enako pomembno, kot je bilo glasovanje na plebiscitu pred 27. leti. Ni naključje, da se je Demos odločil za to, da se Slovencem predlaga glasovanje za samostojno državo ravno v teh predprazničnih časih. Iz tistih nočnih pogajanj, ko smo se tudi s takratnimi strankami opozicije skušali dogovoriti za modalitete tega glasovanja, se spomnim nerganja o tem, ja seveda Demos hoče glasovanje takrat, ko bodo domov prišli tisti, ki delajo v tujini. Mi smo odgovarjali, kaj pa je v tem slabega, saj slovenski narod ne živi samo doma. Viharji zgodovine so ga razselili po celem svetu, pol milijona naših rojakov od prve do četrte generacije živi po vseh celinah in imajo enako pravico, da se počutijo del te celote, ki se imenuje slovenski narod. Mnogi so takrat prišli in so na plebiscitu glasovali za samostojno Slovenijo, čeprav so si morali prej urediti še stalno bivališče, če ga niso imeli, ker se takrat ni glasovalo po državljanstvu, ampak po stalnem prebivališču. Vsak, ki je imel v Sloveniji stalno prebivališče, je imel pravico do glasovanja.

(Foto: SDS)

Čas pričakovanja, čas adventa, predbožični čas je takrat ustvaril posebno razpoloženje. Vidim tukaj v dvorani veliko vas, ki ste takrat te občutke delili. Verjamem, da imamo vsi na ta čas prijetne spomine, na čas, ko smo podzavestno čutili, da je prišel trenutek in da gre za zdaj ali nikoli. Vsem, ki se tega spominjate iz osebne izkušnje, pa tudi vsem mlajšim, rojenim kasneje, zato želim ponosno praznovanje dneva slovenske samostojnost in enotnosti, vsem skupaj želim blagoslovljen in vesel božič, v naslednjem letu pa želim vse dobro, veliko zdravja, osebne sreče in državljanskega poguma, ki ga potrebujemo tako kot pred 27. leti.”

J. F.