Sodnik Radonjić s prstom pokazal na globoko državo, režimski mediji pa še naprej tolčejo po njem! Janez Janša: “Sedaj vemo, kdo je naročnik in organizator umora Janka Jamnika. Vsekakor tisti, ki je naročal in organiziral pritiske na sodnika Radonjića. Isti!”

Zvjezdan Radonjić (Foto: Twitter)

Na torkovi razglasitvi oprostilne sodbe Milku Noviču je veliko pozornosti vzbudila izjava sodnika Radonjića, ki je opozoril na nedopustne pritiske, ki segajo v sam vrh pravosodja. Radonjić je izpostavil, da bo zaradi zagotovitve poštenega sojenja Noviču v kratkem sam tisti, ki ga bodo poskusili uničiti, njegova kariera pa je efektivno mrtva.

Že v uvodu obrazložitve sodbe je sodnik Zvjezdan Radonjić opozoril na hude pritiske, ki jih je bil deležen. Že takoj po prvih narokih so se namreč po njegovih besedah začeli pritiski na predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, naj ga disciplinira.

Med drugim naj bi njegovo kaznovanje predlagal vodja Specializiranega državnega tožilstva Harij Furlan. Deležen je bil tudi številnih izmišljotin v medijih in brskanja po njegovem zasebnem življenju, je dejal.

Sporočilo vseh teh pritiskov je bilo po njegovih besedah jasno: to je, da kot sodnik ne sme soditi pošteno. Kdo je v ozadju vsega tega, ne ve, je pa prepričan, da odločitve segajo v same vrhove pravosodja.

Napovedal je, da zaradi tega, ker je Noviču želel zagotoviti pošteno sojenje, ne bo nikoli napredoval, čez mesec dni pa da bo verjetno tudi v suspenzu: “To, da je imel Novič pošteno sojenje, je pogojeno z odločitvijo, da si uničim kariero,” je dodal. Sodbo naj bi spisal do sredine junija.

S prstom je tako Radonjić pokazal na globoko državo. Po njegovem mnenju se pritiski, ki so se v vršili nanj, ne morejo meriti niti s stalinističnimi procesi. Po tvitih, ki jih je objavila novinarka Demokracije Petra Janša, je sodnik jasno povedal, da je v umor direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika globoko vmešan tudi sam Michel Stephan. Strupov in drog na Kemijskem inštitutu naj bi bilo dovolj za pomor celega mesta, v javnosti pa o tem nikakršnih informacij.

Že takoj po prvih narokih so se po trditvah Radonjića začeli vršiti pritiski na predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, naj Radonjića disciplinira, z izgovorom, da slednji ne sodi, kot bi moral.

Radonjić se ni dal zmesti in ni popuščal. Sojenje je privedel do konca vsem pritiskom navkljub, kolegi so mu zatrdili, da je bil tega sposoben samo on, a ne zato, ker bi bil boljši ali sposobnejši, temveč zato, ker ga posledice niso zanimale. Predan je bil svojemu sodniškemu poslanstvu. Ali bo zato moral zdaj plačati, pa bo znano v kratkem.

Radonjiću niso prizanašali niti režimski mediji, zaradi katerih je bil žrtev številnih izmišljotin ter bil primoran trpeti njihovo brskanje po njegovem zasebnem življenju. Drznili so si celo brskati po njegovi zdravstveni kartoteki, kar je tajna informacija.

Niti mu ne prizanašajo zdaj, ko je Novič dočakal oprostilno sodbo. Tako so se vanj zapičili pri Dnevniku, kjer jih je zmotilo grenko pritoževanje nad njihovim delom, ko pa so le pisali “suhoparna poročila z glavnih obravnav”. Ob tem je Mojca Furlan – Rus celo insinuirala, da Novičeva oprostilna sodba ni bila dosežena zaradi njegove nedolžnosti, temveč vnaprej dosežene odločitve, “saj je bilo od vsega začetka jasno, da se bo končalo na tak način”.

Na koncu je Furlan-Rusova vseeno zmogla izkašljati, da lahko Radonjiću “pritrdimo, da dokazov za obsodilno sodbo ni”. A se je po njenem to dalo sklepati že iz kupa Radonjićevih “izjav in odločitev, iz katerih se je dalo sklepati, kam pes taco moli”.

R. O.