[Spominjamo se] Partizanski umori družin in žensk spomladi 1942

Datum:

Zaradi popolnih ignorantov resnice ter nasilja s partizansko mitologijo tipa repeti in premki v vrsti nadaljevanj navajam osnovne podatke o ženskah, ki so jih sistematično ubijali komunistični partizani leta 1942. Mitologija repetov in golobovih premkov je ogabna in primitivna – kot je bilo nasilje partizanov.

10. aprila 1942 so partizani “leteče udarne patrulje” Tomšičeve brigade, ki jo je vodil Jože Kamnikar – Arti, umorili zakonca Staneta in Katarino Trontelj z Rudnika pri Ljubljani (Trontelj je bil bivši orožnik). Skupaj z Jožetom Golijem so ju odgnali na Mačkovec, kjer so jih umorili (tako piše Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, prvi del, str. 252–253). Po ustnih virih, pridobljenih ob postavitvi farnih spominskih plošč na Rudniku, pa so domačini zjutraj našli zakonca Trontelj ubita nedaleč od hiše. Jožeta Golia pa so odgnali 9. septembra 1942, njegovo truplo pa po desetih dneh našli v gozdu Klen pod Molnikom popolnoma polomljeno. Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 221.

Umor Milke Habič

10. aprila 1942 so vosovci na cesti v Zvezni ulici nedaleč od doma ustrelili Uršulo Zupančič (1896) iz Koroščeve ulice 8 v Zeleni jami v Ljubljani in njenega sina delavca Antona Zupančiča (1921). Vir: ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 521, 522; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97.

Milko Habič (1922) iz Zadvora pri Sostrem pri Ljubljani je 10. aprila 1942 ustrelil komunistični terenec. Pripeljal se je z motorjem in jo ustrelil na domačem dvorišču. Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 221.

Umor družine Uhernik

15. aprila 1942 so partizani na Mirni postrelili Uhernikovo družino. Ta je bila doma iz Migolske Gore. Oče je družino preživljal z nedeljskim prodajanjem lecta na stojnici (bil naj bi tudi ribiški čuvaj). Terenci so ga obtožili, da izdaja Italijanom. Prvič so jih partizani skušali ubiti pozno ponoči v začetku aprila. Uhernikovi so stanovali v majhni dvoriščni sobici (hišo so kasneje podrli, tam pa je bila v 90. letih destilacija Dane). Partizani so streljali skozi vrata, vendar niso nikogar zadeli. Hčerka se je skrila v luknjo pod štedilnikom, starši pa so preživeli verjetno zato, ker so ležali na tleh in jih krogle niso dosegle. Zaradi tega so se preselili v sobico v prvem nadstropju Koračinove hiše, ki stoji v samem središču Mirne pod cerkvijo. Drugi poskus, 15. aprila, je morilcem uspel. Spet so streljali skozi zaprta vrata. Tokrat so smrtno zadeli vse tri člane družine: očeta Alojza (1897), mater Amalijo Uhernik (rojeno Turk leta 1907) in hčerko Amalijo (1927). Vir. Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.

Umorili tudi dveletno hčerko

17. aprila 1942 so partizani v bajtici vrh klanca v Zabočevem pri Borovnici vpričo šestih otrok ubili očeta Jožeta (1900) in mater Ivano Mihelčič (1897), ki je bila noseča. Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 213; Janko Maček, Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne, Zaveza, številka 11, december 1993.

17. aprila 1942 so partizani na Podutiški cesti 51 v Ljubljani (med Kosezami in Podutikom) ubili tri člane družine slovenskih priseljencev z Goriške: Lenarta Čuka (1900), njegovo ženo Evgenijo Čuk, roj. Kuštrin (1904), in komaj dveletno hčerko Ivanko Čuk (Vando, 1940). Lenart in Evgenija sta bila ubita ponoči v domači hiši, hčerka Vanda pa je za posledicami ran umrla zjutraj ob 6.30 uri v ljubljanski bolnišnici. Vir. ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 550, 551, 552; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97.

Umorili so mamo in hčerko

18. aprila 1942 so partizani “leteče udarne patrulje” Tomšičeve brigade v Lanišču pri Škofljici umorili mamo Rozo Rupnik (1889) in hčerko Maro Rupnik (1919), p. d. Klemenovi. Vir: Franci Strle, Tomšičeva brigada, prvi del, str. 254; P. Tomažič, Z druge strani, Škofljica 2015, str. 71 –72; FSP, 2. del, 2000, str. 123.

18. aprila 1942 so partizani ustrelili Amalijo Planinšek, služkinjo pri Mihaelu Križmanu v Primštalu pri Trebnjem. Vir: Ivo Žajdela, Šentrupert med revolucijo, Ljubljana 2014, str. 7.

Ponoči 22. aprila 1942 so partizani prišli v hišo Jakopinovih v Ponovi vasi pri Grosupljem (zaselek Benata). Očeta Jožeta, starega 44 let (1898), so s sekiro umorili že na hišnih vratih. Ženo Marjeto Jakopin (1905), ki je bila v visoki nosečnosti, in štiri otroke, hčerko Anico, staro sedemnajst let (1925), sina Vinka (Venclja), starega enajst let (1931) in sina Štefana, starega šest let (1936), so umorili na posteljah. Vir: Zaveza, št. 80. marec 2011, str. 36–37; Farne spominske plošče, 1. knjiga, Ljubljana 1995, str. 202.

Umorili so tri sestre Skopec

27. aprila 1942 so partizani v Dolšcah pri Kostanjevici na Krki ugrabili zakonca Trost, Josipa (Riharda), rojenega leta 1873 v Trstu (Via Corona) in ženo Marijo Trost (rojeno Jereb leta 1885). Moža so privezali za noge na bukev in pod njim kurili v glavo. Vir: Ne pozabimo jih, Kostanjevica na Krki, 1993, str. 24; Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 204.

V Bizoviku pri Ljubljani so partizani najprej umorili Ivanko Hribar (1923), 28. aprila 1942. Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 219.

27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu: Marijo (1920), Ivanko (1923) in Francko (1924). Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na Ključu. Partizani so ponje prišli zvečer 27. aprila 1942, naslednji dan pa so jih v taborišču ustrelili. Njihova “krivda” je bila taka, kot je bila “krivda” večine žrtev komunistične revolucije takrat: “sodelovale so z okupatorjem”. Da bi bila tragedija Skopčeve družine še večja, so leta 1945 ustrelili še brata, verjetno nekje pri Hrastniku. Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 215.

Umor družine Zavodnik

Na velikonočni petek aprila 1942 so partizani umorili Marijo Peternelj (rojena Kokalj leta 1878) iz Gorenje vasi. Ustrelili so jo na poti, ko je šla s košem na ramah na delo na Žirovski Vrh delat h kmetu Zalešcu. Ko je naslednji dan prišel sin Alojz Kokalj (1901, kot finomehanik je živel v Škofji Loki in je redko prihajal domov) kropit mater, so ga partizani ustrelili iz zasede (iz drvarnice) prav na pragu, ko je hotel odpreti vrata. Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 229.

6. maja 1942 so partizani ugrabili Zavodnikovo družino z Bistrice pri Mokronogu. Očeta Antona (1884), mater Terezijo Zavodnik (1880) in hčer Jožefo (1911) so ubili nekje v gozdu proti Trebelnemu (domnevno v Blatnem klancu za Debencem). Sin Anton je ušel naravnost izpred morilskega noža. Žrtvam so namreč prerezali vratove. 10. maja so jih pokopali na šentruperškem pokopališču. Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.

Frančiška Mravlje

6. maja 1942 ponoči so partizani prišli v Podklanec pri Žireh in z doma odgnali 24-letno Frančiško Mravlje (1923). Nedaleč od doma so jo ustrelili in pustili ležati na cesti. Vir: Janko Maček, Rovte v viharju vojne in revolucije, Ljubljana, 2003, str. 22.

6. maja 1942 so partizani v Velikem Kalu pri Mirni Peči ugrabili Frančiško Dremelj (1909), mater dveh otrok, in jo umorili v zaselku Šentjurska gora. Vir: Anton Pust, Da bi se jih spominjali, Mirna Peč 1999, str. 116.

8. maja 1942 so na Padežu pri Pokojišču nad Borovnico ubili dva člana družine Hvala, Rafaela (53 let, 1889) in ženo Jožefo Hvala (47 let, 1895), ki sta se preživljala z oglarstvom. Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 213; Črne bukve, str. 143; ; Janko Maček, Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne, Zaveza, številka 11, december 1993.

Umor dveh mladih deklet

V Šentvidu pri Stični so partizani začeli z ubijanjem 13. maja 1942, ko so umorili štiri ljudi. Zvečer so vpričo žene kar v domači hiši ustrelili moža in očeta Franca Hrena, mizarja in uglednega vaškega odbornika ter poverjenika za versko časopisje. Sinova Franceta, 18-letnega študenta, in 16-letnega Stanka so odgnali in ubili neznano kje. Isto noč so odgnali tudi še ne dvajsetletno Marijo Urbančič (1922), ki je bila zaposlena na občini Šentvid. Čez tri mesece so partizani spet prišli in za Marijo zahtevali obleko, vendar so njeno truplo hitro za tem odkrili le pol kilometra od doma in jo 13. oktobra pokopali. Blizu domače vasi Podboršt so partizani ustrelili tudi 19-letno Marijo Omahen (1923). Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 200.

Umorili mater osmih otrok

15. maja 1942 so partizani pri Koritnikovih v Gradišču v Tuhinju ubili mater osmih nedoraslih otrok Magdo Hančič (1898) in njeno samsko sestro Lucijo Klemen (1894). Pogrebcem, ki so Koritnikovi pospremili na šmarsko pokopališče, so se orosile oči, ko so videli, kako je osem osirotelih otrok ihtelo ob njunem grobu. Zakaj so “borci proti okupatorju” dvignili roke nad dve slabotni ženski? Je bilo to morda potrebno zaradi boja proti okupatorju, ki je tudi sam do skrajnosti kruto ravnal s podjarmljenimi Slovenci? Vir: Ivo Žajdela, Reporter, Požig Gradišča, 28. 2. 2022, str. 54; Vir: Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v Občini Kamnik, 2. izdaja, Kamnik 2004, str. 46.

Umor 21-letne Marije

15. maja 1942 so partizani v Zagradcu ugrabili Maksa Gudricha (1901), uslužbenca elektrarne v Zagradcu, pismonošo Antona Grma (1879) in poštno uradnico Marijo Vrančič (1890, Fužina). Odgnali so jih v gozd Kremenjek pri Sela-Šumberku in jih tam umorili. Vse tri so čez čas, ko so domačini iz Orlake odkrili trupla, skrivoma prekopali na pokopališče v Zagradcu. Vir: Milan Muhič, Zamolčane žrtve druge svetovne vojne 1941–1945 v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec, Ambrus 1999, str. 115–116.

15. maja 1942 pozno ponoči so partizani prišli do številne družine Janežičevih v Stični. Pred vrati so ustrelili 22-letnega Alojzija samo zato, ker ni hotel v partizane. Smrtno zadetega je vzela mati v naročje in zmolila sta zadnjo molitev, potem je umrl. Morilci so odšli do Janežičevih v Gabrje, kjer so iz kleti (kamor se je pred njimi skrila) za lase privlekli 21-letno hči Marijo Janežič (1921) in jo pred hišo ustrelili. Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 201.

Umor družine Lichtenberg

16. maja 1942 so partizani umorili 64-letno potovko Marijo Ceglar (1878) iz Gabrij pri Stični. Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 201.

16. maja 1942 so partizani umorili štiri člane družine Lichtenberg v Krajini pri Bevkah. Ido (1924) so ustrelili prvo. Za njo so ustrelili Petronilo (1918), nato mamo Jožefo (rojeno Saksida na Saksidu pri Dornberku leta 1895), nazadnje pa še očeta Karla (1885). Oče in Petronila sta umrla v bolnišnici v Ljubljani 25. maja. Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 160–163; Janko Maček, Okupatorji in komunisti, oboji so pobijali Slovence, Zaveza, štev. 51, dec. 2003.

Umor treh deklet

Na binkoštno soboto 23. maja zvečer so partizani prišli na Rašico. Iskali so župana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Poldeta. Niso jih našli, saj so že vedeli, da so na seznamu ne­zaželenih, zato niso spali doma. Dobili pa so doma dekleta, za katera so pravili, da imajo zveze z Italijani. Ustrelili so tri od njih: Kristino (Justino) Jaklič (1921), Marijo Musta­var (1921) in Marijo (Ano) Prijatelj (1926), ki je bila stara ko­maj 17 let. Vir: Janko Maček, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije, Zaveza, številka 7, december 1992; Velikolaški in škocjanski holokavst, Velike Lašče 1999, str. 180.

25. maja 1942 so partizani umorili tri člane družine Černe v Gozd-Reki pri Prežganju: očeta Franca (1884) ter hčerki Alojzijo (1922) in Jožefo Černe (1927). Ranjena je bila tudi hčerka Tončka, vendar je preživela. Vir: Ivo Žajdela, Mit in resnica, Demokracija, 4. 7. 2002; Pohod smrti, Demokracija, 11. 7. 2002.

Nadaljevanje prihodnjič

Ivo Žajdela

Sorodno

Zadnji prispevki

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

Je vlada Metsolo zavedla glede Janševega obiska Ukrajine?

V torek je Državni zbor nagovorila predsednica Evropskega parlamenta...

Prohamasovski levičarji se bodo srečali na vseslovenskem shodu sredi Ljubljane

Inštitut Danes je nov dan, eden njegovih najbolj znanih...