Še preden se je formalno sestavila Janševa vlada marca 2020, so podaljški levih strank – nevladne organizacije – s protesti pozivale k smrti podpornikov Janeza Janše in grozile koalicijskim partnerjem, naj ne vstopijo v vlado.
Potem ko sta stranki SDS in NSi po potrditvi poslanskih mandatov novega sklica DZ v parlamentarni postopek vložili več predlogov zakonov, je nova koalicija to takoj označila za “nagajanje”, češ da gre za otročje početje in zlorabo sicer povsem legitimnega parlamentarnega postopka. Kako bi potem poimenovali ulične proteste, ki so se organizirano izvajali pred sestavo Janševe vlade leta 2020 z namenom, da SMC in DeSUS prepričajo, naj s Slovensko demokratsko stranko ne sodelujejo?
Ko je Marjan Šarec leta 2020 obupal nad svojo vlogo premierja in v času najhujše epidemiološke krize vrgel puško v koruzo, je premier Janez Janša stopil naprej in prevzel odgovornost. Namesto da bi to odločitev v tistem času podprli, so v ozadju raje kovali zarote in organizirali proteste z nasilniškim sloganom “Proti koaliciji sovraštva”. S protestiranjem na ulicah so želeli preprečiti nastanek Janševe vlade in apelirati na DeSUS in SMC, naj se odločijo drugače in z SDS ne sodelujejo. Politika izključevanja, značilna za leve stranke, je bila že takrat več kot očitna. Konstruktivnost pri samem delu pa že takrat tuja. Po izvajanju protestov in to v času epidemiološke krize, ko se je moral premier Janez Janša soočati še z reševanjem krize, je bilo opoziciji prav malo mar, ali s svojimi dejanji “pripomorejo” h koristnemu delovanju vlade, šlo je za očitno in čisto metanje polen pod noge, danes pa si konstruktivne predloge, ki so za razliko od njihovih načinov civilizirani in dejansko koristni, drznejo označiti za otročje in celo “nagajanje”.
Protesti so eskalirali v izgrede
Spomnimo, da smo od začetka leta 2020 v Sloveniji lahko iz tedna v teden opazovali, kako se je na petkovih shodih pojavljala organizirana grožnja s smrtjo ob podpori opozicijskih strank in levici podrejenih osrednjih medijev. “Smrt janšizmu, svoboda narodu!”, “Ubi Janšo!” in grožnje “Smrt janšizmu!”, so bile grožnje s parolami, ki so daleč od splošnih, ampak usmerjene proti točno določeni osebi. Temu so pritrdili številni intelektualci in pravniki ter poudarili, da se je resnično nemogoče sprenevedati, proti kateri osebi so tovrstni pozivi usmerjeni, saj sintagma “smrt janšizmu” vsebuje ime osebe, nanaša se torej nanj osebno, njegovo družino in privržence. Kljub temu pa slovenska levica ni bila zmožna resnih groženj obsoditi, saj se je ta, še posebej njen bolj radikalen del, bolj ukvarjala s tem, kako prepričati slovensko javnost, kako naj bi trenutna vlada predstavljala le slovensko verzijo italijanskega fašizma. S časom pa so se protesti radikalizirali in eskalirali v izgrede, ki jih Slovenija še nikoli do takrat ni videla.
Tanja Brkić