Ta vikend je bil tradicionalno športno obarvan s finalom svetovnega prvenstva v smučarskih skokih, ki je marsikaterega navdušenca nad športnimi skoki privabil v dolino pod Poncami. Sicer takšne evforije, kot je vladala leta 2016, ko je naš orel Peter Prevc nizal zmago za zmago, ni bilo, je pa bilo zagotovo mogoče videti prešerno vzdušje Slovenk in Slovencev, ki so prišli podpret naše orle. Glede na to, da smo lahko prepogosto priča prizorom jugonostalgikov, ki paradirajo s simboli totalitarizma, je še posebej lepo videti prizor z množico plapolajočih slovenskih zastav, ki vsekakor izražajo ponos in pripadnost državi.
Naša dežela slovi po izjemni raznolikosti na tako majhnem prostoru, ta pa ima prav tako zelo bogato kulturno dediščino in zgodovinsko izročilo. Ko govorimo o čebelarstvu, Triglavu, lipi, slovenski tradicionalni hrani ali ljudski glasbi, nedvomno govorimo o nas samih. Glede na to, da so na nastanek državnih simbolov (slovenski grb, himna in zastava) vplivale zgodovinske okoliščine, kot so slovenski osamosvojitveni proces, boj za ohranitev slovenskega jezika in spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin, je prav, da smo nanje ponosni, ne pa da jih teptamo.
Jugonostalgiki raje prirejajo rdeče maškarade
Jugonostalgiki, ki na osamosvojitev nikoli niso gledali kot na intimno opcijo, se slovenskim državnim simbolom izogibajo kot hudič križu in se raje krčevito oklepajo totalitarnih simbolov. Vsako leto je tako mogoče videti rdeče parade, na katerih največji evforiki, oblečeni v Titove pionirčke, paradirajo z zastavami nekdanje skupne države Jugoslavije in na ves glas pojejo partizanske pesmi. Med najbolj odmevnimi dogodki je prireditev Nosil bom rdečo zvezdo, ki jo bo Svetlana Makarovič na Kongresnem trgu organizirala tudi letos. Letošnja rdeča maškarada se bo po napovedih organizatorjev pričela z napevi Partizanskega pevskega zbora, zaključila pa s petjem zamejskega Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Nič kaj drugačno ni bilo vzdušje na zadnjem kongresu podmladka SD in na sobotnem kongresu Levice, na katerem se je odvilo obvezno petje Internacionale – tam pač ni prostora za slovenske ponarodele pesmi.
“Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!”
Na skokih v Planici se najde mesto za slovenske zastave in ponarodele pesmi, kot so Na Golici, Planica Planica, Pod cvetočimi kostanji, Tam kjer murke cveto in mnoge druge, zato ne čudi, da tja levičarji ne zahajajo in dosti raje v tem času priredijo kongres, kot je bil ta v soboto. Ko so slovenski košarkarji na Eurobasketu postali evropski prvaki, je bilo mogoče na njihovem sprejemu na Kongresnem trgu videti poplavo slovenskih zastav, za pojavljanje katerih si moramo želeti, da bi postalo stalna praksa.
Nedvomno bi se morali na tem področju zgledovati po svojih sosedih Hrvatih, ki hrvaško zastavo izobešajo s posebnim ponosom. Dejstvo je, da če Slovenci sami ne bomo gojili domoljubja in spoštovali napora naših prednikov, tega za nas ne bo počel noben drug. Kot je dejal predsednik Demosa in oče slovenske države dr. Jože Pučnik: “Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!”