fbpx

To je slavna bitka, na katero smo v zadnjih 60 letih pozabili

Foto: STA/osebni arhiv/Gal Kušar

France Prešeren v Novi pisariji med imenitnimi deli naših očetov omenja tudi bitko pri Sisku. Gre za manj znan zgodovinski dogodek, ki je bil v komunistični uradni zgodovini potisnjen na stran. Plemstvo je bilo razredni sovražnik, ki v socialističnem brezrazrednem raju in med revolucionarnimi “heroji” ni imelo kaj iskati.

Glede na razvoj dogodkov se je za bati, da bo zaradi politične korektnosti in situacije v Evropi bitka pri Sisku ponovno pozabljena. Zato je prav in vredno, da se je pred tednom, ko ima god sv. Ahac, spomnimo v kolumni!

Sv. Ahac (Ahacij), eden od 14 priprošnjikov v sili, je bil na Kranjskem zelo priljubljen svetnik in pogosto ime, predvsem odkar so na njegov god, 22. junija, leta 1508 v Idriji odkrili novo, bogato rudno žilo živega srebra. Še bolj pa, odkar so Kranjci na njegov god leta 1593 pri Sisku premagali Turke.

Križanje, trnjeva krona ter zabijanje žebljev v roke in noge
Po legendi je bil sv. Ahac poveljnik rimske legije 5.000 mož pod rimskim cesarjem Hadrijanom (117-138 po Kristusu) v Kapadokiji, današnji Turčiji. Dokler je bil Ahac pogan, ni imel sreče v bojih, ko pa se je, po opominu angela varuha, skupaj s svojimi vojaki dal krstiti, je začel zmagovati. Cesarju Hadrijanu Ahačeva spreobrnitev ni bila všeč in je na vse načine želel doseči, da se Ahac in tovariši odpovejo krščanstvu. Ker je Ahac ostal stanoviten tudi v mučenju, ga je cesar, skupaj s tovariši, dal gnati na goro Ararat v današnji Turčiji. Tam so jih križali, jim na glavo dajali trnjevo krono, v roke in noge pa zabijali žeblje … Nekaj podobnega so nato Turki počeli v tistih krajih z armenskimi kristjani stoletje nazaj. Ali pa še dandanes počnejo pripadniki muslimanskega terorističnega ISIS-a malo južneje v Siriji in Iraku ….

Sisek – zadnja ovira pred vdorom na Kranjsko, Koroško in Štajersko
Leta 1593 je ambiciozni bosanski Hasan Paša Predojević zbral veliko vojsko, ki je štela okoli 40.000 mož, na ozemlju Vojne krajine na današnjem Hrvaškem. Zadnja ovira pred vdorom na Kranjsko, Koroško in Štajersko ter nato proti Rimu, sedežu krščanstva, je bila trdnjava Sisek, ob sotočju rek Odre, Kolpe in Save, ki jo je branilo nekaj sto vojakov. Branilcem obleganega Siska je prihitel na pomoč “kranjski Ahil” oz “kranjski Gideon” – grof Andrej Turjaški s četami, ki so jih sestavljali večinoma Slovenci, pridružilo pa se jim je tudi nekaj Hrvatov in Nemcev. Skupaj je grof Turjaški razpolagal z okoli 5.000 vojaki, torej z osemkrat manjšo vojaško silo!

Ena najslavnejših krščanskih zmag proti Turkom
Končna bitka se je odvila 22. junija. Po molitvi in priporočilu k sv. Ahacu, ki je tisti dan godoval, je okoli poldne grof Turjaški najprej poslal v boj oklepne konjenike pod vodstvom viteza Adama Ravbarja, ki so turško vojsko presenetili in prebili obrambo. Grof Turjaški je s kranjskimi in štajerskimi strelci (arkebuzami) zaustavil osmanski protinapad in Turke potisnil proti Kolpi, da so se začeli umikati. Hkrati je posadka v trdnjavi izvedla uspešen izpad in zavzela majhen most čez reko Kolpo, s čimer so tako presekali pot turški vojski pri njenem umiku. Turkom v zmedi, in pod ploho krogel iz arkebuzaric, tako ni preostalo drugega, kot da za rešitev golih življenj poskušajo preplavati Kolpo.

Večina Turkov je pri tem paničnem begu utonila, med drugim tudi sam turški vojaški poveljnik Hasan Paša Predojević. V dobri uri sta grof Turjaški in vitez Ravbar izvojevala eno najslavnejših krščanskih zmag proti Turkom! Zgodovinarji ocenjujejo, da je v bitki izgubilo življenje 12.000 turških vojakov, med krščanskimi vojaki pa je bilo le nekaj deset žrtev. Kogar zanima podroben opis Bitke pri Sisku, si več lahko prebere na http://www.hervardi.com/bitka_pri_sisku.php.

Povrnjeno ravnotežje vojaških sil na Balkanu
Razkropljena turška vojska se je po bitki razbežala po pokrajini in zmagovalcem pustila veliko dragocenosti, trofej ter orožja in hrane, ki so si ga Turki pripravili za obleganje trdnjave Sisek. Iz bogato okrašenega plašča utopljenega Hasana Paše Predojeviča je dal ljubljanski škof Tomaž Hren napraviti mašni plašč za ljubljansko stolnico, ki se sedaj nahaja v Narodnem muzeju v Ljubljani. Bitka je povrnila ravnotežje vojaških sil na zahodnem Balkanu, habsburška monarhija je utrdila položaj na tem območju, glavnina osvajalnih osmanskih sil pa se je potem usmerila na sever v srednjo Evropo in proti Dunaju, ki je bila v vojni s Habsburžani vse do leta 1606, slovenske dežele pa so bile po bitki pri Sisku razbremenjene vojaške vloge.

Čudežno zmago, ki je odmevala po vsem krščanskem svetu, so pripisovali priprošnji sv. Ahaca. S priznanji poveljniku krščanske vojske, grofu Turjaškemu, so se oglasili papež Klemen VIII, habsburški cesar Rudolf II in španski kralj Filip II. V spomin na zmago nad Turki še danes vsak dan ob 14. uri zvoni zvon zagrebške stolnice! Grofje Turjaški so v spomin na zmago in sv. Ahacu na čast prezidali nekdanjo romarsko cerkvico na Gori (748 m n. v.) nad Malim Ločniku pri Turjaku v lepo gotsko svetišče. Cerkvica Sv. Ahaca na Gori je primerna za prijeten popoldanski izlet.

Drugorazredna kultura?
Lepo bi bilo, če bi Ministrstvo RS za kulturo in Filmski sklad Slovenije, katerih naloga je usmerjati in podpirati slovensko kulturo, vsako leto financirala vsaj film, ki bi nastal po delih slovenskih klasikov. Tako bi končno na filmsko platno dobili dela, kot so Bobri, Martin Krpan, Jurij Kozjak, Argonavte, Pod svobodnim soncem in Alamut ter, zakaj pa ne, tudi Bitko pri Sisku.

Kot zanimivost naj povem, da naj bi iz imena Ahac (Ahacij) izhajali tudi priimki Kacin, Hacin in Ašič. To, da si je kontroverzni in zloglasni Dušan Pirjevec za partizansko ime izbral ime Ahac, pa je že druga zgodba.

Gal Kušar