Kot je znano, družino kot temeljno celico družbe skozi različna zgodovinska obdobja ogrožajo različni ideološki tokovi. V zadnjem času prihajajo v ospredja predvsem prizadevanja feministk in gejevskih združenj. Ob tem se ugotavlja, da gre pravzaprav samo za določeno pojavno obliko mnogo starejših družbenih trendov iz 19. in 20. stoletja.
Marksizem se je v zgodovini svojega obstoja udejanjal na mnogotere načine, po eni strani preko nasilne revolucije na evropskem vzhodu, po drugi pa preko bolj prefinjenih kulturnih tokov na zahodu, in se ga imenuje “kulturni marksizem”. Slednji je mnogo bolj zahrbten, saj ima to lastnost, da se vtihotapi v same temelje zahodne družbe in jih načenja. Kot eden izmed njegovih pojavnih oblik v sodobnem času je tudi napad na družinske vrednote in teorija spola.
Za družino zelo destruktivni družbeni trendi
Družinsko življenje na zahodu je med drugim na preizkušnji zaradi razmaha potrošništva, uživaštva, individualizma in nebrzdane želje po dobičku. Potrošništvo in individualizem pa ne spadata pod vzroke, marveč sta predvsem ugodna dejavnika, ki pomehkužita moralni stav družbe. Napad, ki se izvaja na družino in človeško življenje, ima namreč globlje korenine. Osrednji namen prikritih akterjev je namreč transformirati tako človeško družbo kot tudi njegovo naravo. Gre za pobudo, ki je pravzaprav revolucija, uperjena proti Bogu in njegovemu stvarstvu ter ima potemtakem duhovno komponento, gre razbrati na portalu 24kul.si.
Komunisti so bili najbolj napredni pri uničevanju družine
Zgodovina nas uči, da je prvi dekriminaliziral splav prav Lenin, in sicer leta 1920. V ZDA je do tega namreč prišlo šele leta 1973. Tudi ločitev brez krivdnih razlogov je bila najprej uvedena v Sovjetski zvezi, in sicer leta 1918, to je nedolgo po prevzemu oblasti s strani boljševikov. To področje so Američani zakonsko uredili šele leta 1969 v zvezni državi Kaliforniji. Tudi homoseksualnost so že leta 1922 prvi dekriminalizirali prav sovjetski oblastniki, kar se je v ZDA zgodilo šele leta 1961, in sicer v zvezni državi Illinois. Radikalno spolno vzgojo za otroke v osnovnih šolah pa so prvi uvedli Madžari leta 1919, kar gre pripisati tedanji komunistični oblasti v tej srednjeevropski državi. Namen tovrstnih sprememb šolskega sistema je bil moralno kontaminirati otroke in na ta način degradirati tradicionalne družinske vrednote, kar se je na ameriških tleh zgodilo šele v 60. letih – z normalizacijo homoseksualnosti v ameriški družbi. Avtorji tega programa naj bi bili prav tako komunisti pod vplivom Moskve.
Vojna proti judovsko-krščanski civilizaciji
Gre za gnostično revolucionarno ideologijo, ki je pripeljala do trenutnega stanja v globalni družbi. Šlo naj bi za duhovno dimenzijo in ljudi, ki so se zavestno odločili delovati proti Cerkvi in ki imajo tudi mnoge somišljenike, celo med kristjani. Obstaja tudi knjižno delo, ki se dotika tega področja in se glasi Marx in Satan avtorja Richarda Wurmbranda, kjer se med drugim navaja Marxova besedila s satanističnim ozadjem. Omenjeni ideološki vodja naj bi v svojih spisih izražal globoko sovraštvo tako do Boga kot tudi do celotne človeške vrste. Ker Marx Boga sovraži, bi rad prevzel njegovo mesto. Temeljno izhodišče Marxa naj bi bilo odrešenje na tem svetu s človeškimi močmi, pri čemer je Bog izvzet.
Stara zabloda v novi preobleki
Je pa Marxovo razmišljanje pravzaprav ideologija, ki se je pojavljala že mnogo pred njim, in sicer že v prvih stoletjih obstoja krščanstva. Reklo se ji je gnosticizem. Gre za način razmišljanja, ki želi prek znanja prevzeti vlogo Boga in popraviti to, kar je Bog napravil narobe, kar precej spominja na zgodbo o Adamu in Evi. Cerkev je tako nevarnost komunistične ideologije prepoznala že v 19. stoletju in jo vztrajno zavračala. Pri komunizmu naj bi šlo za nekakšen verski nadomestek in moderno obliko gnosticizma.
Nacizem in komunizem pravzaprav religiji
Eric Voegelin, ki je deloval v 20. letih 20. stoletja, je menil, da sta tako nacizem kot boljševizem “politični veri”, ki ju zaznamujejo njuna lastna simbolika, preroki, religiozni spisi, liturgija in hierarhija. Po njegovem mnenju naj bi šlo pravzaprav za plagiata religije, saj kulture nista gradila, marveč sta jo zgolj uničevala. Gre torej za dve obliki gnostične zmote. Alain Besançon pa navaja, da naj bi bil nacizem “satanistični preobrat judovstva”, za katerega se je zdelo, da bo prinesel odrešenje po izvoljenem ljudstvu, medtem ko naj bi bil “rdeči totalitarizem” satanistični preobrat krščanstva, ki naj bi prinesel odrešenje za ves svet, pred čemer naj bi svarila že fatimska Marija v svojih prikazovanjih ob začetku 20. stoletja.
Dve taktiki ene ideologije
Komunizem se je v svetu za svojo prevlado poslužil kar dveh taktik. Prvo je zaznamovalo nasilje, ki se je razbohotilo v vzhodni Evropi in je terjalo 100 milijonov smrtnih žrtev, medtem ko je druga “bolj umirjena” oblika prodrla na zahod v obliki “kulturnega marksizma”, ki vključuje “ruske zmote”, ki so po razpadu vzhodnega bloka preživele.
Moralna degradacija zahoda
Kulturni marksizem je bil mišljen predvsem kot orodje, ki naj bi tlakoval pot fizični komunistični zasedbi tega dela sveta. Njegova revolucija je še bolj dolgotrajna kot tista, ki se je zgodila na vzhodu, saj kot mutacija zadobiva nove oblike, ki posegajo na področje družine, spolne identitete in človeške narave, medtem ko je klasični marksizem posegal predvsem v družbo bolj na splošno. Končni produkt obeh oblik marksizma naj bi bilo izoblikovanje enotne globalne komunistične družbe, še zlasti pa preobrazba človeške narave kot takšne. Na zahodu danes ta ideologija prodira tudi kot politična korektnost, ki jo diktirata tako EU kot tudi Združeni narodi. Pomenljive so besede z Leninom povezanega levičarja Willija Münzenberga, ki je izjavil: “Zahod bomo tako pokvarili, da bo zaudarjalo.”
Frankfurtska šola
Omenjene besede pripadajo enemu od treh ustanoviteljev že omenjene šole, ki je bila ustanovljena v Frankfurtu v Nemčiji, pozneje pa se je razširila tudi na ameriška tla in je poznana tudi pod imenom “kritična šola” ali “kritična teorija” in predstavlja direktno povezavo med Leninom in današnjo LGBT ideološko aktivnostjo ter ideologijo spola. Pripadniki Frankfurtske šole naj bi si prizadevali za vsestransko uničevanje zahodne kulture, predvsem z njenim kritiziranjem ter vsesplošnim zapostavljanjem. Poleg omenjene šole se pojavlja tudi “Gramscijev cilj”, ki pa je za dosego svojih smotrov želel uporabiti bolj sofisticirane tehnike vplivanja na zahodno družbo, še zlasti prek vpliva igralcev in drugih slavnih osebnosti, ustvarjanja lažnih manjšin, infiltracije in prevzemanja ustanov, skozi medije, izobraževanje ter celo prek katoliške cerkve. Tako naj bi se zgodila neopazna komunistična revolucija “kulturnega marksizma”.
Virus, ki je okužil zahodno civilizacijo
Kulturni marksizem pravzaprav deluje kot mikrob, ki načenja moralni in kulturni ustroj zahodne omike, torej tudi družino. Mnogi so v stiski, ko vidijo razkroj naše civilizacije, zato svojega zaveznika iščejo celo v ruskem predsedniku Putinu ali pa v islamu, vsaj kar se tiče zaščite družine pred “zahodnjaško” izprijenostjo. Zahod je res načet, vendar bitka še vedno traja. A iskati zaveznika v ruskem predsedniku se zdi napačno, saj je trenutni režim v tamkajšnji državi pravzaprav le nadaljevanje starih komunističnih praks, ki nikdar niso bile prekinjene. V Rusiji še nihče ni odgovarjal za komunistične zločine, prav tako pa je vpliv nekdanjega KGB ostal pretežno neokrnjen. Nihče torej ni presekal s starim in začel z novim, zato je vpliv starega v svetu še vedno prisoten.
Nespreobrnjena Rusija
Kljub drugačnemu navideznemu vtisu pa Rusija navkljub uradni prekinitvi starega sistema ostaja nespreobrnjena, saj so stare politične in tudi ideološke strukture preživele, kot je bilo že navedeno v poprejšnjem odstavku. Sovjetski duhovi so preživeli svoj čas in se zgolj reinkarnirali. Tako Rusija še naprej ostaja velika varnostna grožnja vsemu svetu, fatimske prerokbe pa do nadaljnjega neuresničene. V tej situaciji se zdi posvetitev Mariji ključnega pomena. Zaskrbljujoče je občudovanje Putina s strani nekaterih katoličanov, ki v ruskem predsedniku vidijo “zagovornika življenja”, kar v resnici ni. Naše edino upanje ostaja prav zahodna civilizacija, kjer se še vedno lahko borimo za dobro. V Rusiji je namreč že odločeno, kaj je dobro in kaj ne, glas opozicije pa marginaliziran.
Cerkev je ključni branik
V svoji moderni zgodovini se je prav katoliška cerkev izkazala kot ključni branik pred rdečim totalitarizmom. Z antikomunistično retoriko so se proslavili številni papeži 19. in 20. stoletja, v boju proti komunizmu pa so sodelovali tudi številni katoličani, ki so v ta namen posegli tudi na področje politike. Kristjani v vzhodni Evropi pa so zaradi komunističnega preganjanja pogosto darovali svoja življenja. Napaka, ki bi jo lahko očitali Cerkvi, pa je ta, da omenjenega totalitarizma ni obsodila tudi na Drugem vatikanskem koncilu, čeprav ga je ob mnogih drugih priložnostih. Dogajalo pa se je celo to, da mnogi cerkveni dostojanstveniki niso dejavno spodbujali boja proti komunizmu ali pa so se mu celo pridružili, kot lahko razumemo pobudo v okviru “teologije osvoboditve” v Latinski Ameriki, ki naj bi jo zasnovala sam KGB, to pa je imelo vpliv tudi na tamkajšnjo politiko.
Cerkvena protirežimska retorika slabi
V Cerkvi je po zadnjem vatikanskem cerkvenem zboru opazno postopno slabljenje obsodbe omenjenega totalitarizma. To se začenja z Janezom XXIII., kar se kaže kot nekakšna neopredeljenost med zahodnim in vzhodnim blokom, ki sta bila vse bolj deležna podobne kritike na svoj račun s strani največje Cerkve na svetu. Tovrstno početje pa ni imelo pravega vpliva na komunistični blok, obenem pa je oslabilo položaj antikomunistov na zahodu. Z nagovarjanjem vlad in mednarodnih organizacij k sprejetju nove vloge in novih nalog je RKC prispevala k razvoju današnje socialne države ter rasti organizacij mednarodnega pomena, npr. EU in ZN, ki so danes glavni akterji napada na življenje, družino in krščanstvo v družbi, s tem pa je Cerkev doprinesla k sekularizaciji. Cerkvena kritika se je od marksizma preusmerila na “nebrzdani liberalizem”.
Vrnitev k staremu
Retoriko do komunizma je ponovno zaostril šele Janez Pavel II., ki se je vrnil k predkoncilskim konceptom na tem področju, saj je izpostavil, da gre pri komunizmu za zmoto verske narave. Obenem sta bila že omenjeni papež in Pavel VI. branilca tako družine kot tudi zagovornika življenja, kar predstavlja boj proti kulturnemu marksizmu kot takemu. Tudi po zaslugi prvega izmed obeh papežev je bil klasični marksizem leta 1989 poražen, kar pa ni veljalo tudi za kulturnega, ki se lahko v ustrezni zgodovinski situaciji preobrazi nazaj v svojo nasilno obliko. Tako so “ruske zmote” preživele. Pojav je tako postal bolj prikrit in zahrbten ter posledično pripeljal do večje pasivnosti vernikov v boju proti njemu.
Zmotna prepričanja
Kot posledica tega se pojavlja prepričanje, da je dovolj omejevanja kapitalizma, obenem pa se krivdo pripisuje kapitalističnemu individualizmu in potrošništvu, kar je zmotno. Tako levica dobiva glasove katoličanov. Marsikje namreč prav glasovi katoličanov podpirajo kulturni marksizem in njegove reforme, obenem pa se dogaja tudi to, da nekateri krščanski politiki celo sprejemajo antikrščanske zakone, primer je Giulio Andreotti, ki je v Italiji uvedel zakon o splavu.
Evropa podlegla kulturnemu marksizmu
Evropska unija danes zavrača svoje krščanske temelje, čeprav so jo zasnovali krščanski politiki, kot je bil npr. Robert Schuman, saj jo vodijo marksistično obarvani politiki, kar se udejanja tako prek zakonodaje kot tudi prek političnih in gospodarskih vzvodov. V Latinski Ameriki so se revolucionarji zakrinkali v borce za socialno pravičnost in proti neenakosti, imperializmu, podnebnim spremembam, kar je mnogokrat sovpadalo z učenjem Cerkve. S prihodom na oblast so ti ljudje pričeli uzakonjati splav in homoseksualne poroke. Dialog med komunisti in katoličani še nikdar ni spreobrnil nobenega komunista, se je pa pogosto dogajalo nasprotno. Tako so verniki mnogokrat postajali somišljeniki revolucionarne ideologije.
Družina je temelj socialne pravičnosti
Če želimo zagotoviti socialno pravičnost, moramo podpreti predvsem družino in krščanske vrednote, saj se katoliška dobrodelnost tesno povezuje z oznanjevanjem. Ne smemo si želeti večje vloge države v družbenih sferah ali celo koncentracije oblasti v rokah peščice, saj bodo zakrinkani revolucionarji vselej delovali v škodo tako družine kot življenja. Zaradi izgube krščanskega duha so mnoge katoliške organizacije postale le še orodje socialnega aktivizma. Za slabitev moči kulturnega marksizma se obenem zdi ključno razkrinkavanje obravnavane ideologije in boj na duhovnem področju – z molitvijo.
Domen Mezeg