Ugledni ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič je ponovno razgalil bedo trenutne sestave Ustavnega sodišča RS s tem, ko je vnovič podal odklonilno ločeno mnenje in se s tem postavil na stran posameznika in varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, medtem ko se je večina s predsednico dr. Jadranko Sovdat na čelu postavila na stran države in kršenja človekovih pravic, saj so pritožbo zavrgli. Jaklič je v svojem ločenem mnenju izpostavil, da bi moralo ustavno sodišče v primerih, ko posameznik nima na voljo učinkovitega pravnega sredstva, kot je to bilo v konkretnem primeru, zadevo sprejeti in o njej odločati.
Ustavno sodišče RS je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Marije Lovšin iz Ribnice na seji 9. novembra 2017 sklenilo, da se pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 10. in 17.a člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora zavrže. Prav tako pa je tudi sklenilo, da se ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 20. 1. 2016 v zvezi z drugo točko izreka sklepa Upravnega sodišča z dne 17. 2. 2015 ne sprejme.
Pritožnica je na podlagi Zakona o upravnem sporu vložila tožbo za odpravo posamičnih aktov Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, s katerima ji je bil zavrnjen vpogled v tožilski spis. Po vložitvi tožbe so bili pritožnici sporni dokumenti vročeni, zato je pritožnica 29. 12. 2014 vložila novo vlogo in jo poimenovala sprememba tožbe. Zatrjevala je, da je z vročitvijo spornih dokumentov prenehal njen pravni interes za izpodbijano tožbo na podlagi drugega člena ZUS-1, zato spreminja tožbo v tožbo za ugotovitev kršitev človekovih pravic, ki jih je z dejanjem storil državni organ na podlagi četrtega člena ZUS-1. Z isto vlogo je tudi zahtevala ugotovitev kršitev človekovih pravic z izdajo odredbe za izvedbo finančne preiskave, odredbe o podaljšanju finančne preiskave, odredbe o podaljšanju finančne preiskave in zaključnega poročila finančne preiskave.
Jaklič, Knez in Šorli nasprotovali sprejetemu sklepu
Ta sklep je ustavno sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika ustavnega sodišča v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, ddr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sklep je bil sprejet s šestimi glasovi za in tremi proti. Proti so glasovali sodniki Jaklič, Knez in Šorli, sodnik Jaklič pa je podal tudi odklonilno ločeno mnenje.
Pod odklonilno ločeno mnenje Jakliča se je podpisal tudi Šorli
Jaklič je v odklonilnem ločenem mnenju, pod katerega se je podpisal tudi Marko Šorli, pojasnil, da je glasoval proti obema izrekoma, ker po njegovi oceni pritožnica nima na voljo učinkovitega sodnega varstva zoper zatrjevane hude posege v človekove pravice, ki so varovane v skladu z ustavo. “Finančna preiskava, ki je po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora ne vodi sodnik, ampak zgolj tožilstvo v navezi s policijo in drugimi nesodnimi organi preiskovanja, lahko traja več kot leto in pol, preden sploh pride do potencialnega civilnega postopka, v katerem naj bi na neki stopnji preiskovanka za nazaj lahko uveljavljala tudi kršitve iz naslova morebitnega protiustavnega posega v polje človekovih pravic. Takšno civilno varstvo po skoraj dveh letih preiskovanja brez možnosti pritožbe znotraj kvazikazenskopravnega postopka je daleč prepozno, da bi lahko bilo učinkovito za tako hude posege na področje človekove svobode.”
Kadar gre za neutemeljene, nezakonite in protiustavne posege v zasebnost, imamo opravka z neučinkovitim sodnim varstvom
Omenjeni organi lahko po besedah Jakliča skoraj dve leti brskajo po posamezničinih osebnih informacijah, vključno z bančnimi računi, njihovo vsebino, povezanimi osebami, zasebnim življenjem, ne da bi posameznica sploh vedela, da se je država priplazila v njeno sfero zasebnosti, zajamčeno z ustavo, ter jo dolgoročno nadzoruje. Pri tem pa je seveda mogoče, da ta tega nikoli ne bo izvedela ne glede na upravičenost in ustavnost posega. Tako pozno ex post varstvo je po prepričanju Jakliča neučinkovito tudi zato, ker v primerih, ko bi bile takšne pristojnosti zlorabljene, ne more preprečiti nepovratnost tovrstne že zgrešene dolgo trajajoče kršitve temeljnih človekovih pravic. V primerjalni ustavnosodni doktrini namreč nesporno velja, da že sam vpogled države v podatke iz posameznikove zasebne sfere predstavlja poseg v človekove osebnostne pravice. “Kadar pa dolgoročnega brskanja po posamezničini zasebni sferi ni mogoče v kratkem roku vnaprej opraviti niti takrat, ko bi bili takšni posegi neutemeljeni, nezakoniti in protiustavni, imamo opraviti s tipičnim primerom neučinkovitega sodnega varstva.”
Kadar imamo opravka z neučinkovitim pravnim sredstvom, je izpolnjena predpostavka za odločanje pred ustavnim sodiščem
“Pritožnica prav tako nima učinkovitega varstva pred Upravnim sodiščem,” je v odklonilnem ločenem mnenju jasen Jaklič. “Tudi to sodišče, četudi bi to lahko reagiralo prej kot civilno, prav tako ni kvalificirano za odločanje o tako delikatnem področju, kot je kazenskopravni ali kvazikazenskopravni vdor države v sicer ustavno zajamčeno sfero posameznika.” Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora bi moral po prepričanju Jakliča predvideti varovalke v smislu zgodnejšega kazenskopravnega preizkusa tovrstnega prikritega plazenja države po intimni sferi posameznika. “Le obstoj takšnega pravnega sredstva bi bil učinkovit,” je prepričan Jaklič. Prepozno sredstvo je po besedah Jakliča v očitnem nasprotju z ustavnim načelom sorazmernega omejevanja pravic in je s tem protiustavno. “Kadar ima ustavno sodišče opraviti z neučinkovitim pravnim sredstvom, vselej pravilno šteje, da je izčrpanje rednih pravnih sredstev kot predpostavka za sprejem ustavne pritožbe v odločanje pred ustavnim sodiščem, izpolnjeno.” Zato bi enako moralo po prepričanju Jakliča ravnati tudi v tem konkretnem primeru.
N. Ž.