Ko so ob koncu devetdesetih Nobelovega nagrajenca Amartya Sena vprašali, kaj je po njegovem mnenju tisto največje, kar se je v poslavljajočem se stoletju zgodilo, ta z odgovorom ni imel težav.[1] Pa čeprav je prav 20. stoletje zaznamovalo za svetovni red toliko epohalnih dogodkov, kot jih po ocenah politične zgodovine vse od padca rimskega cesarstva ni še nobenih drugih sto let. Sen s svojim odgovorom vseeno ni izbral npr. propada britanskega, francoskega ali avstro-ogrskega imperija, ki so se do 20. stoletja zdeli tako samoumevni. Ali pa dveh velikih vojn, katastrofalnih kot jih svet do tedaj ni videl. Pa tudi ne fenomena vzpona in padca fašizma, nacizma in komunizma, ali pa gospodarsko-tehničnega razvoja, kot mu v zgodovini dotlej prav tako ni bilo para.
Izbral je demokracijo. Njen vzpon, uveljavitev in ponotranjenje kot samoumevno superiorni družbeni red, ki je naposled, večtisočletnim vzponom in padcem navkljub, v 20. stoletju vendarle asimptotično prodrl do stopnje, ko je lahko zaživel tudi v praksi in vse večjemu delu človeštva začel zagotavljati večjo mero svobode, enakopravnosti, blaginje in samovlade kot katerikoli drugi družbeni red dotlej.
Pravi čas in pravi prostor
Z današnjo kolumno začenjam serijo desetih kolumn o demokraciji. Začenjam jih na portalu, h kateremu zrem z upanjem kot enemu od tistih, ki si iskreno prizadevajo za vzpodbujanje pristnega pluralizma v medijskem prostoru kot predpostavke sine qua non obstoja vsake demokracije.[2] Tu, v zlorabi medijskega prostora zoper enakopravnost, pri čemer z “medijskim prostorom” mislim na vse oblike oblikovanja politične in svetovnonazorske volje volivk in volivcev, vključno z izobraževanjem, namreč leži ena največjih ovir razvoju demokracije skozi celotno obdobje njenega uveljavljanja v moderni dobi.
Poleg primernosti prostora za razmišljanja o demokraciji, pa je pomemben tudi čas, v katerega smo zapluli. Dvajseto stoletje je za nami in slišimo, da se temelji demokracije znova majejo. Da so predmet novih in novih izzivov oziroma, natančneje, starih preoblečenih v nova oblačila. Po eni strani slišimo glasove, ki opozarjajo zoper t.i. populistične grožnje liberalni demokraciji, po drugi svarila pred monopolizacijo medijskega prostora s strani starih sil (“Old boys networks”) ali pa velikih novih Big Tech korporacij (Twitter, Google, Facebook…), kar naj bi zamajalo legitimnost volitev in s tem demokracijo v internetni dobi, pa o nevarnosti načrtovanih zunanjih napadov avtomatiziranih botov na spletni medijski prostor med volilnimi in referendumskimi kampanjami,[3] in še in še bi se našlo.[4]
Zloraba svobodnega in enakopravnega oblikovanja politične volje
Demokracija je na izzive sicer navajena. Z njimi računa kot npr. gospodinjstvo računa z mišmi na podstrešju (po načelu “priskrbi si mačko ter jo vzljubi”) in je tako tudi sama razvila naravni imunski sistem, s katerim se na izzive odziva in jih vedno znova skuša najprej razumeti in razkrinkati, nato pa ustrezno nadigrati in demokracijo potisniti še za razvojno stopnjo naprej.
A izzivi so vseeno vselej tudi nevarni. Imunski odziv demokracije je lahko kdaj tudi prepočasen in kdaj prešibak. V času, ko se je demokracija po padcu velikih evropskih imperijev v zgodnjem obdobju 20. stoletja na našem kontinentu šele začela resneje uveljavljati, in je bil njen imunskih mehanizem nedvomno v mnogih ozirih šibak, so bili npr. izzivi za mlado demokracijo premočni. Weimarska republika, ki je nastopila po Prvi svetovni vojni in velja za prvi resnejši poskus vzpostavitve moderne oblike demokracije v Evropi, je v celoti klonila pred njimi. Iz tega je izšel celo totalitarizem, ključno vlogo pri tem pa je imel prav mehanizem zlorabe oziroma monopolizacije (namesto skrbi za pristno pluralizacijo) medijskega prostora, kot ključnega vzvoda za oblikovanje volje volivk in volivcev in s tem zagotavljanja volilnih zmag oziroma podaljševanja oblasti.
Primer nacizma
Ena prvih Hitlerjevih potez, ko je še v obdobju Weimarske republike prišel na oblast, je bila vzpostavitev monopola nad medijskim prostorom. Zavedal se je, da je monopol nad vzvodi oblikovanja volje državljank in državljanov (mediji v širšem pomenu) za dosego in podaljševanje politične oblasti nič manj ključen kot je npr. nadzor nad vojsko in gospodarstvom. Sledila je popolna podreditev celote takrat znanega medijskega prostora: nemških časopisov, radia, filma, plakatiranja in zborovanj, muzejskih razstav in seveda učbenikov ter izobraževalnega sistema nasploh.
Ključni pomen monopola nad medijskim vzvodom je bil torej v nemškem političnem prostoru razumljen že dolgo preden je pripomogel k potisku države iz zgodnje demokracije v Drugo svetovno vojno. A uničujočega učinka monopolizacije medijev nič ne prikaže bolje od njegove končne posledice – vojne. Celo dogodek, ki je sprožil največjo katastrofo v človeški zgodovini doslej, naj bi bil povezan prav z monopolno zlorabe medijskega prostora.[5] V zadnjih dneh avgusta 1939 naj bi Hitler dejal svojim generalom: “Priskrbel bom propagandni casus beli, t.j. razlog za začetek vojne. Njegova kredibilnost ni pomembna. Zmagovalca ne bodo spraševali po resničnosti dogodkov“.[6] V naslednjih dneh so radijsko postajo v Glivicah, takrat Gleiwitz, ravno še znotraj nemškega ozemlja, danes Poljska, napadli SS vojaki, oblečeni v poljske uniforme. Pretvarjali so se, da so Poljaki, ki so napadli nemški obmejni radio. Preko radia so v eter spustili nekaj poljskih nacionalističnih sporočil ter za seboj pustili par vnaprej pripravljenih trupel umrlih v koncentracijskem taborišču. Cilj je bil ustvariti lažni vtis na tuje novinarje, ki so bili za naslednji dan namenjeni na to področje, tako da bi ti v svet poslali poročila o poljskih provokacijah, ki se jih v urejeni državni ne more tolerirati. Skupaj s štiriindvajsetimi podobnimi incidenti, zrežiranimi v istem obdobju zoper Nemce na tistem ozemlju, je incident iz Glivic prispeval k dokončnemu izgovoru za nemško invazijo na Poljsko še istega dne, 1. septembra 1939.[7]
Primer socializma in komunizma
Pomen monopolizacije celote medijskega prostora kot vzvoda oblasti, ni bil v Evropi nič manj poznan tistim na drugi strani političnega spektra, socialističnim in komunističnim političnim strankam. Od samega rojstva Sovjetske zveze v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja je ideja komunistične monopolizacije propagande temeljila na jasnem Marksistično-Leninističnem cilju zagotoviti nemoteno oblast komunistične stranke, tako da bi novoustanovljena socialistična republika uspela doseči končni cilj novega družbenega reda najprej doma in naposled v svetu.
Ideja je bila torej identična tisti, ki smo jo opazili že pri nasprotni politični strani: monopolno podrediti proces oblikovanja politične in svetovnonazorske volje državljank in državljanov (volivk in volivcev), da bi komunistični stranki zagotovili oblast in jo ustrezno podaljševali. Prav tako je, enako kot nacistična stranka v predvojni Nemčiji, sovjetski režim ustvaril vseobsežno monopolistično shemo, skozi katero si je podredil vsak košček takrat znanega medijskega prostora: od šol in mladinskih organizacij,[8] radia,[9] časopisov,[10] umetnosti,[11] posterjev,[12] kina,[13] gledališča,[14] knjig,[15] itd. Sovjetskemu cenzorskemu organu Glavit-u, ki je bil ustanovljen skupaj s socialistično republiko, je bila zaupana pristojnost cenzuriranja vsakršnih poskusov objavljanja nezaželenih vsebin in stališč, kot tudi pristojnost zagotavljanja, da so imele javne objave “pravilen” ideološki spin. Kot je dobro znano, se je ta usmeritev v sledeči Stalinovi dobi samo še stopnjevala in so bili celo subtilni odkloni od uradno priznane propagande sovjetskim državljankam in državljanom, kaj šele odkrita nasprotovanja, sankcionirani z zaporom, delovnimi taborišči ali smrtjo. V obdobju po Stalinovi smrti so tovrstne drakonske sankcije nadomestila subtilnejša, a nič manj učinkovita sredstva (prisilna psihiatrija, izguba državljanskih pravic, prepoved pravice do dela ipd.), ki so zagotavljala, da se zaznave in volja državljank/državljanov nemoteno oblikuje v “pravilno smer”.[16] Intenzivno omejevanje svobodnega oblikovanja zaznav in volje ljudi pod socialistično-komunističnimi totalitarnimi režimi se je nadaljevala daleč v moderno dobo – eden od mehanizmov za to, kot je dobro znano, je bila tudi prepoved svobodnega prehajanja mej z zahodnimi državami, ki je med drugim služila temu, da se je mase ljudi držalo v temi, da ne bi spoznali, da je življenje v pluralističnih demokracijah zahoda v resnici boljše kot jim to predstavljajo socialistični in komunistični režimi.
Druge socialistične države po Evropi so bolj ali manj sledile sovjetskemu vzoru, pri čemer so nekatere od slednjega v različnih obdobjih odstopale le v stopnji intenzivnosti propagandne kontrole. Ob tem pa so nekatere razvile celo bolj sofisticirane metode za umetno oblikovanje mnenj in volje svojih državljank/državljanov. Kot ugotavljajo nekateri znanstveniki tega področja, “množični dogodki in indoktrinacijske kampanje niso bili zgolj propaganda, ampak domišljen program ustvarjanja mitov (“program of mythbuilding”), ki so v mlade ljudi usidrali točno določeno dinamiko, ki ji je bilo skoraj nemogoče uiti“.[17] Ta mitologija “je bila za obstoj Nemške demokratične republike tako ključna kot zid sovjetske okupacije; brez nje Nemška demokratična republika ne bi mogla preživeti”.[18]
Nazaj na pot
Vidimo, da je Evropa 20. stoletja, preden je njen zahodni del po obeh vojnah vendarle uspel uveljaviti in ponotranjiti demokracijo tudi v praksi, kar je imel v mislih Amartya Sen, vseeno tudi tista Evropa, ki se je demokracije učila na lastnih zlorabah. Osrednja od teh zlorab, ki se vedno znova preoblači v nova oblačila, pa je monopolizacija medijskega prostora kot vzvoda za umetno ustvarjanje volilne volje volivk in volivcev. V resnični demokraciji bi ta proces moral biti svoboden in utemeljen na popolnoma enakopravnem dostopu do vzvoda, ki se imenuje medijski prostor v najširšem pomenu, in s tem na enakopravni možnosti oblikovanja izida vsakokratnih volitev. Najvidnejša antagonistična pola znotraj političnega okvira demokratične države bi vselej morala imeti zagotovljen enakopraven dostop do enakega deleža medijskega prostora v najširšem pomenu, pri čemer mora biti ta isti medijski prostor puščen tudi ustrezno odprt (“open ended“) za manj konvencionalne poglede in vizije od dominantnih, tako da je omogočen tudi vzporedni proces nenehnega vzajemnega izčiščevanja in možnosti spreminjanja vizij, vključno z dominantnima vizijama in njunim statusom. Vse dokler pa predpostavka svobodnega in enakopravnega oblikovanja politične volje ni izpolnjena, o obstoju – kaj šele ponotranjenju – demokracije tudi v praksi v resnici ni pravilno govoriti.
V povojnem obdobju 20. stoletja se je res zdelo, da je vsaj na Zahodu to vendarle uspelo do dovoljšne mere. Od tod navdušenje in optimizem v odgovoru Amartya Sena o tistem največjem, kar naj bi se v zadnjih sto letih po velikih katarzah vendarle zgodilo. A dve desetletji po njegovem navdušenju spet nič več ni tako jasno in samoumevno. Če se v novem, 21. stoletju, pri uresničitvi in ponotranjenju ključne predpostavke demokracije – pri svobodnem in enakopravnem oblikovanju politične/volilne volje – kaj zalomi, je navdušenje zaman. Istovrstnih in le še močnejših izzivov procesu svobodnega in enakopravnega oblikovanja politične/volilne volje, pa v novi dobi, kot sem nakazal v začetku, ne manjka. Če se npr. v internetni dobi na izjemno potentnem področju družbenih medijev vzpostavljata monopol in posledično cenzura ene od dominantnih političnih sil, so temelji demokracije v očitni nevarnosti. Kako k takšnim in podobnim izzivom pristopati, in kako jih preko imunskega sistema demokracije poskušati razreševati, bo ena od tem, h kateri se bom v seriji desetih kolumn o demokraciji, vrnil. Tako v globalnem, evropskem, kot seveda tudi slovenskem kontekstu.
A še pred tem bi tako zaradi boljšega razumevanja današnjih izzivov demokracije, kot tudi zaradi očarljivosti zgodbe o demokraciji kot take, to zgodbo rad začel od njenih začetkov naprej. Že v naslednji kolumni bo priložnost za to in nato za nadaljnji postopni prikaz razvoja te domnevno največje pridobitve človeštva vse do danes, vključno z analizo njenih najsodobnejših izzivov. Takrat se bomo slednjim lahko posvetili v polnosti in oboroženi z arzenalom predhodnih uvidov.
Ob tem ne obljubim, da nameravane serije kolumn o demokraciji tu in tam ne bom morda prekinil s kakšno v tistem trenutku bolj hipno aktualno temo, npr. iz kakšnega podrobneje pojasnjenega pritrdilnega ali odklonilnega ločenega mnenja h kateri od odločitev Ustavnega sodišča. Kot tudi seveda ne morem obljubiti, da bo kolumn o demokraciji točno deset. A ker je deset lepo število in ker seveda tudi ni mogoče izključiti, da jih bo na koncu morda prav deset, naj zaenkrat ideja ostane prav ta.
[1] A Sen, »Democracy as a Universal Value«, Journal of Democracy, 1999, str. 3-17, dostopna na povezavi: https://www.unicef.org/socialpolicy/files/Democracy_as_a_Universal_Value.pdf
[2] V tej zvezi glej tudi uvodnik »Ali imamo v razmerju do drugih res le pravice?« v povezani reviji Pravna praksa, z dne 14. 1. 2021 (avtor mag. Sandi Kodrič, urednik Pravne prakse).
[3] Poročilo komisije posebnega preiskovalca Muellerja (Special Counsel Mueller’s Report) o vtikanju Rusije v volilno kampanjo za predsednika oziroma predsednico ZDA; D Cummings, Dominic Cummings: »how the Brexit referendum was won«, Spectator 9. 1. 2017.
[4] Več o tem v Jaklič et al., »The Free Formation of Political Will: The Role of Judiciary in the Cyber Age«, osnutek publikacije, v delu.
[5] M H Folly, The Palgrave Historical Concise Atlas of the Second World War, Map 4: The Fall of Poland, Palgrave MacMillan 2004: in delo pod opombo 4.
[6] R Godson and JJ Wirtz (2011), Strategic Denial and Deception: The Twenty-First Century Challenge, Transaction Publishers, str. 100; in delo pod opombo 4.
[7] N Jones, The Venilo incident: A True Story of Double-Dealing, Captivity, and a Murderous Nazi Plot, Pen and Sword 2009; P B Paolucci, Acquiring Modernity: An Investigation into the Rise, Structure, and Future of the Modern World, Brill 2019, str. 365; R Smith, The Gleiwitz Incident, Nazi Plot or Allied Cover-Up, Steven Books 2011; in delo pod opombo 4.
[8] O Figes, The Whisperers: Private Life in Stalin’s Russia, Picador, 2008, str. 20-31; L Stegelbaum and A Sokolov, Stalinism As A Way Of Life, Yale University Press, 2000, str. 143, 356, 365, 374-79.
[9] A Rhodes, Propaganda: The art of persuasion: World War II, Chelsea House Publishers 1976.
[10] Glej npr. R Pipes, Russia Under the Bolshevik Regime, Vintage, 4th ed. 1995, str. 292.
[11] Id, str. 282.
[12] A Rhodes, Propaganda: The Art of Persuasion, opomba 9, str. 512; R Service, A History of Modern Russia, from Nicholas II to Putin, Gardeners Books, 2.. izdaja, 2002, str. 140.
[13] A Rhodes, id., str. 212; R Pipes, Russia Under the Bolshevik Regime, opomba 10, str. 308-9.
[14] R Pipes, opomba 10, str. 303-05.
[15] Id, str. 294-5; R Service, opomba 12, str. 137-8; in delo pod opombo 4.
[16] R Conquest, Reflections on a Ravaged Century, W.W. Norton & Co, 2001; P Kenez, The Birth of the Propaganda State: Soviet Methods of Mass Mobilization, 1917–1929, Cambridge University Press 1985; in delo pod opombo 4.
[17] A Nothnagle, Building the East German Myth: Historical Mythology and Youth Propaganda in the German Democratic Republic 1945-1989, Cambridge University Press, 2008; in delo pod opombo 4.
[18] Id.