Koordinacija med visokimi plačami in visoko produktivnostjo je v Sloveniji slaba. Na žalost ne živimo v svetu, kjer vlada meritokracija, nova vlada pa bo z redistributivno ekonomijo to še dodatno poglobila. Ko imaš družbo z nizko produktivnostjo in nizko korelacijo med visoko plačo in produktivnostjo, se ne greš redistribucije in državnega intervencionizma, ampak dereguliraš, ker trg očitno ne deluje.
Če bi v Sloveniji želeli povečati blaginjo in zmanjšati zaostanek za razvitimi državami, bi morali predvsem doseči družbeni konsenz, kako povečati produktivnost. Na tem področju namreč Slovenija še vedno precej zaostaja. Zaostajamo tudi v uskaljevanju razmerja med plačami in produktivnostjo, ki je v ekonomski politiki pomembno z vidika stroškovne konkurenčnosti, cenovne stabilnosti, zaposlenosti in investiranja, delitvenih razmerij. Sodeč po podatkih OECD je koordinacija med visokimi plačami in visoko produktivnostjo v Sloveniji že tako neobetajoča, načrti nove vlade pa bodo s svojimi namerami stanje še dodatno poslabšali, če ne celo uničili.
Glede na to, da ne živimo v meritokraciji, ki jo njeni kritiki vidijo predvsem kot izgovor za opravičevanje družbene neenakosti, saj naj bi ustvarjala sistem kast, ki se potem prek izobraževalnega sistema reproducirajo v prihodnost, je treba priznati nujnost ločitve te neenakosti med marksistično enakostjo rezultata in enakostjo izhodišča. Prav slednja je skupaj z meritokratskimi kriteriji temelj družbene mobilnosti. Konkurenca namreč sili v meritokratsko delovanje, saj je to ključno za preživetje. Bolj kot o odpravi meritokracije se je torej treba vprašati, v kolikšni meri jo sploh imamo, in spremeniti delovanje elit in sistemov, ki predstavljajo oviro.
https://twitter.com/SvobodaBlog/status/1544355827116658688?s=20&t=EAeigf5-CH0YqDHQlnVJEA
V obdobju od 2009 do 2019 je povprečna letna rast produktivnosti znašala zgolj 0,6 odstotka, kar v celotnem obdobju pomeni zgolj dobrih 17 odstotkov. Zaradi tega Slovenija najboljših ne dohiteva več tako hitro, kot jih je. Tudi marsikatero podjetje zaradi tega težko konkurira na trgu in zagotavlja višje plače. To bi se lahko izboljšalo z dohodninsko novelo, saj bi se neto plače ob enaki bruto plači do leta 2025 povišale za slabih 7 odstotkov. Tak ukrep bi bil dobrodošel tako za delodajalca kot za zaposlene, ki bi prejeli več, in ugodno vplivalo tudi na zaposlovanje. Toda ne po mnenju nove vlade, ki noveli še kar naprej nasprotuje.
Načrti nove vlade prinašajo več škode kot koristi
Če spomnimo, da je nova vlada že pred volitvami jasno povedala, da ne bo dopustila višanja neto plač, kot je bilo predvideno in sprejeto v dohodninski noveli, ki bi vsem omogočila višje neto plačo, je jasno, da se nova vlada ni kaj dosti ukvarjala s tem, kako bi ekonomski politiki v Sloveniji omogočila razvoj. Ravno obratno. S povišanjem plač bi se že po definiciji povišala tudi dodana vrednost. Problem je seveda v tem, ker naša proizvodna struktura tega ne dopušča, prav tako pa se v ekonomijo vmešava tudi vlada, ki s svojo ideologijo ruši vse, kar ima potencial napredka. Že samo, če pogledamo čez mejo in za primer vzamemo Avstrijo, je razlika očitna, saj so oni dober primer, kako se z višjimi plačami doseže tudi višja produktivnost. Avstrijci imajo, karikirano rečeno, dvakrat višjo produktivnost, ker imajo dvakrat višje plače. Pa vendar nova vlada ne stremi k razvoju, saj ima povsem druge načrte. Po izjavah vladnih predstavnikov nameravajo povsem ukiniti normirane samostojne podjetnike, višje obdavčiti nepremičnine, dobičke podjetij in potrošnjo. Hkrati pravijo, da želijo zmanjšati davek na plače, a to je kontradiktorno temu, da finančni minister Klemen Boštjančič razlaga o načinih za razveljavitev dohodninske novele prejšnje vlade.
Tanja Brkić