“V sodbah gre za očitno zlorabo upravne, tožilske in sodne oblasti, očitne napačnosti, samovoljnosti in arbitrarnosti, pristranskosti, zunaj okvira pravno še dopustnih dejanj, vrsta hudih postopkovnih napak. To so primeri očitno nerazumnih odločitev in nerazumnih pravnih obrazložitev, kar je lahko razvidno tudi osebi, ki nima posebne pravne izobrazbe,” je geodet Franc Bevc prepričan, da ne gre za napake, ampak naklepna dejanja. Po izrabi vseh rednih in izrednih pravnih sredstev, po 12 letih sodb, po 20 tisoč evrov stroškov, stranke še vedno ne vedo, kje poteka uradna meja – Bevc je že v več medijih razkril škandalozni primer, v katerega je po njegovih besedah vpletenih več višjih državnih in javnih uslužbencev v različnih javnih in državnih ustanovah, odziva do danes še ni bilo nobenega.
Geodet, ki je tudi veteran vojne za Slovenijo, Franc Bevc nam je poslal posodobljeno verzijo dopisa o “vladavini prava” v naši državi. “Napisana je po moji lastni izkušnji z državnimi institucijami, sodišči, tožilstvi in Ministrstvom za pravosodje,” je zapisal in pojasnil, da je problem v tem, da imajo stranke v postopku ureditve meje dokončno in pravnomočno upravno Odločbo Območne geodetske uprave v Celju o poteku meje iz leta 2009 in pravnomočen Sklep Višjega sodišča v Celju za isto mejo iz leta 2019, kjer je določena tri metre zahodneje. “Sodišča v 12 letih, 10 sodbah in 20 tisoč evrov stroškov niso uspela postaviti treh mejnikov, tako da še danes ne vemo, kje poteka uradna meja. Izrabili smo vsa redna in izredna pravna sredstva. Sodišča nočejo rešiti primera, ker bi morala poseči v napake, ki so jih napravili “neodvisni” sodniki in sodnice,” je izpostavil.
Članek je bil v skrajšani obliki sicer že objavljen v nekaterih medijih, a ni bilo nobenega odziva s strani državnih institucij niti s strani javnosti. Bevc je zatrdil, da je vse zapisano podkrepljeno z dokumenti, zato za članek prevzema vso odgovornost. Občinsko podjetje Zavod za izmero in kataster zemljišč je leta 1963 določil in izmeril mejo na zahodni strani občinske ceste. V postopku je geodet ugotovil, da so se meritve udeležile zainteresirane stranke, da so meje določene po predpisih. Iz zapisnika je tudi razvidno, da so se vse stranke strinjale z določeno mejo in jo tudi podpisale. Občinsko sodišče Celje je po uradni dolžnosti odredilo evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Leta 2009, po 46 letih, je Bevčevo podjetje Geoides to isto zahodno mejo občinske ceste v postopku ureditve meje izmerilo še natančneje.
“Dva mejnika sta bila obstoječa iz leta 1963, enega pa smo določili na novo. Šest lastnikov parcel na zahodni strani ceste in predstavnica MOC so se z mejo že drugič strinjali in jo podpisali. Nihče se na to mejo ni pritožil in postala je dokončna, pravnomočna in nespremenljiva,” je Bevčeve ugotovitve objavila že Demokracija. Med prvo meritvijo leta 1963 in drugo meritvijo leta 2009 sta lastnika parcel na vzhodni strani občinske ceste, okoli leta 2000, postavila na občinsko cesto zidano kmetijsko stavbo – črno gradnjo. Na cesto sta prestavila tudi lesen kozolec (priloga). Nato sta se na mejo, določeno leta 2009, pritožila. Območna geodetska uprava jima je vse zahteve zavrgla, ker so bile prepozne in nista bila stranki niti stranska udeleženca v postopku. Leta 2012 je prišlo do sodne ureditve meje vzhodne strani te občinske ceste. Okrajna sodnica Irena Peer je mejo na vzhodni strani ceste določila na že urejeni meji na zahodni strani ceste iz leta 2009. V postopek ni vabila šest lastnikov parcel na zahodni strani ceste, katerih mej se je dotaknila, niti jih ni do danes uradno obvestila o meritvi. Cesto je enostavno ukinila. Ker ceste ni bilo več, jo sodni izvedenec Matej Maligoj v svojem elaboratu ni mogel prikazati. Zato je v geodetskem elaboratu ponaredil izrek sodbe in sodno določeno mejo prestavil proti vzhodu za 18 cm, čeprav je bila cesta po podatkih zemljiškega katastra povprečno široka 3.2 metra. MOC je izgubila cesto v celoti, šest lastnikov parcel na zahodni strani ceste pa je ostalo brez dostopa do svojih parcel.
MOC je tožila samo sebe in tožbo dobila
Ker MOC ni imela več občinske ceste, je leta 2014 vložila tožbo proti šestim lastnikom parcel na zahodni strani občinske ceste, češ da ta poteka po njihovih parcelah. Postopek je vodila sodnica Tanja Dolar Božič. V sodbi je MOC sodišču uspela dokazati, da so napako leta 1963 napravili njeni, sicer že pokojni geodeti in izsilila občinsko cesto na zasebnih parcelah. V tem primeru je župan Bojan Šrot v sodstvu napravil inovacijo, in sicer: MOC je tožila samo sebe in tožbo dobila. Senat Višjega sodišča v Celju v sestavi Tatjane Kamenšek Krajnc, Darje Pahor in Katarine Lenarčič je v obrazložitvi sodbe z drugimi besedami zapisal: “Občinski pokojni geodeti so leta 1963 napravili napako, ker niso upoštevali geodetske zakonodaje ZEN iz leta 2006 in niso upoštevali predhodnega elaborata meritve iz leta 1963, ki sploh ne obstaja.” Razumi, kdor more. MOC je priznala svojo krivdo, Višje sodišče Celje pa je obsodilo šest strank, ki so leta 1963 in 2009 že dvakrat s strinjanjem in podpisi uredili svoje meje in imajo še danes (tudi MOC) veljavne upravne odločbe Območne geodetske uprave Celje. Šest strank je izgubilo 575 kvadratnih metrov zemljišča, zgraditi morajo novo občinsko cesto po svojem zemljišču (predračun 42.329,12 evrov), poravnati stroške vseh sodb in pritožb, vse do ESČP (približno 20 tisoč evrov). “Taka sodba ne bi bila mogoča, če v njej ne bi sodelovala Območna geodetska uprava Celje,” poudarja Bevc.
Župan Bojan Šrot je dolgo vodil MOC. Ker je odvetnik, se je pri svojih poklicih redno srečeval z odvetniki, sodniki in tožilci. Brez njegove odobritve se po Bevčevih besedah v pravnih poslih MOC ni zgodilo nič. “Moj zapis je nastal zaradi njegove koruptivnosti, izprijenosti in pokvarjenosti v spregi z odvetniki, sodniki, tožilci in upravnimi uslužbenci. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da je bil črnograditelj kmet, župan pa predsednik Slovenske ljudske stranke. S pozicije moči je uničeval življenja svojih občanov, državljanov Republike Slovenije,” je poudaril Bevc, ki je dejanja Šrota utemeljil s tem, da je MOC leta 1963 sama določila to mejo, se z njo strinjala in jo podpisala. Z njo se je strinjala in jo podpisala tudi leta 2009, ko jo je Bevčevo podjetje določilo natančneje. Leta 2014 pa je tožila sosede, da je meja napačna, in za krivce določila pokojne geodete, zaposlene v občinskem Zavodu za izmero in kataster zemljišč v letu 1963. “Sramota! Pri tem ji je asistiralo Okrajno sodišče v Celju s ponareditvijo sodbe N 58/2012,” je izpostavil Bevc. Poleg tega se MOC ni hotela pritožiti na sodbo N 58/2012, čeprav je vedela, da je sodba s strani Okrajnega sodišča ponarejena. Ni se pritožila niti na Sklep Območne geodetske uprave Celje o ustavitvi postopka evidentiranja urejene meje v zemljiškem katastru, čeprav je vedela, da je meja s strani Okrajnega sodišča ponarejena. Vse to so naklepna dejanja MOC. Najvišje institucije pravne države nočejo odpraviti neustavnega in nezakonitega stanja v zemljiškem katastru, nastalega kot posledica obravnavanih sodnih postopkov, je še opozoril Bevc.
V primer vpletenih več državnih uslužbencev
Geodet in državljan Franc Bevc, ki je že v več medijih razkril škandalozni primer, v katerega je po njegovih besedah vpletenih več višjih državnih in javnih uslužbencev v različnih javnih in državnih ustanovah – a do sedaj ni bilo nobenega odziva – je povzel tudi določena nezakonita dejanja ter seznam oseb in institucij, ki po njegovih trditvah niso opravile svojega dela. Seznam je dolg, navedbe oziroma odzive pa preverjamo tudi pri omenjenih osebah ter institucijah, zato nadaljevanje sledi, ko prejmemo odgovore. Če tokrat sklenemo z Bevčevimi besedami: “V tem primeru so nas državne institucije na premoženjskem področju z neupoštevanjem lastnih dokončnih in pravnomočnih sklepov in odločb okradle, oropale in ogoljufale. Vsa sodišča v dvanajstih letih in desetih sodbah niso uspela postaviti treh mejnikov. Občani še vedno nimajo dostopa do svojih parcel. Državne institucije nočejo rešiti te anarhije. Zato ni presenetljivo, da nasilje javnih institucij nad državljani povzroča in povečuje nezaupanje v sodstvo.“
Sara Bertoncelj