[VIDEO] Na današnji dan pred 29 leti se je zgodila velika stavka strojevodij

Slavko Kmetič s kolegi iz vrst strojevodij leta 1988. (Foto: arhiv Demokracije/Budnik)

27. december 1988 bi bil povsem običajen delovni dan. Bil je ponedeljek. A med strojevodji je vrelo. Že od popoldneva prejšnjega dne so “dežurali” in čakali na odgovor vodstva Železniškega gospodarstva Ljubljana. Ni šlo samo za nizke plače, ki jih je močno najedala inflacija, pač pa tudi za pravilnik o nagrajevanju, kršenje varnostnih predpisov s strani šefov, mobing z zdravstvenimi pregledi ter periodičnimi izpiti itd.

Natanko ob 6.30 zjutraj so potniški vlaki, ki so čakali na izhodiščnih postajah, obstali. Tisti, ki so že odpeljali, so potnike pripeljali do končne postaje in tam počakali. Dopoldne je bilo odpeljanih le nekaj vlakov, in sicer tistih, ki so jih vozili t. i. stavkokazi, a ko so se jim iztekle delovne ure, tudi oni niso mogli več pomagati. Železniško gospodarstvo (ŽG) Ljubljana je za vsak primer angažiralo nekdanje strojevodje, ki niso imeli več licence, vpoklicali pa so tudi strojevodje iz Bosne in Hercegovine, češ da je v Sloveniji epidemija. A pravi razlog so izvedeli šele ob prihodu, nekatere pa so že v Zagrebu obvestili, da je pravi razlog njihove “mobilizacije” stavka slovenskih strojevodij. Pravzaprav najprej samo strojevodij iz ljubljanskega “tozda”, pridružili so se strojevodje iz Celja, Maribora, Novega mesta, Divače in Nove Gorice. Kmalu je železniški promet povsem obstal. Tovorni vlaki, ki bi morali prečkati slovensko ozemlje ali pa bi morali pripeljati surovine za slovenska podjetja (ali pa odpeljati izdelke), so obtičali, kolone so se na italijanski strani nabirale vse do Milana. Direktorji slovenskih podjetij pa so začeli pritiskati na tedanjo republiško vlado oz. izvršni svet, naj nekaj ukrene.

Niso verjeli, da bodo stavkali
Vodstvo ŽG Ljubljana (danes so to Slovenske železnice) do tedaj ni verjelo, da bodo strojevodje res stavkali. Predsednik poslovodnega odbora ŽG Ljubljana Jože Slokar, sicer član CK ZKJ in kasnejši minister za promet v Markovićevi jugoslovanski vladi, je upal, da bo taktika “deli in vladaj” – namreč, mnogi sindikalisti in uslužbenci železnic so se javno distancirali od zahtev strojevodij, da bi jih tako osamili – zlomila odpor strojevodij. Tudi slednji niti sami niso verjeli, da bodo morali čisto zares stavkati. Vendar svojega dela niso prekinili “spontano”, kot se je to zgodilo v primeru Litostroja in še marsikje, pač pa so stavko napovedali štirinajst dni prej, po še ne sprejetem zakonu o stavkah, ki so ga tedaj že pripravljali nekateri sindikalni funkcionarji – in bili zaradi tega prek telefona kregani s strani tedanjega šefa CK ZKS Milana Kučana.

Za stavko je bila sicer značilna vojaška disciplina, saj je bila potrebna pripravljenost na vse, tudi na poseg milice in SDV, ki je grozila z represijo, pa tudi na provokacije in lažne informacije. Stavkovni odbor je vodil Slavko Kmetič, ki je bil prej zgolj član izvršilnega odbora osnovne organizacije sindikata v TOZD Vleka vlakov Ljubljana, sam pa je dal ukaz, da se stavka lahko prekine le preko njegovega glasu, s čimer je bila stavka na nek način zavarovana – če bi namreč Slavka Kmetiča aretirali, stavke ne bi mogel ustaviti. Kmetič je veljal za energičnega voditelja in je že pred tem imel težave, saj so ga pred tem dogodkom zaradi “groženj s scenarijem na Poljskem” (stavka v ladjedelnici v Gdansku ter ustanovitev sindikata Solidarnost) zasliševali miličniki in ga prijavili na sodišče.

Je pa zanimivo, da je na drugi strani Slokar očital stavkovnemu odboru, da je sponzoriran (morda s strani tujih obveščevalnih služb) in da so morda celo povezani z razvpitim srbskim vodjem Slobodanom Miloševićem. Le dva meseca pred stavko, torej oktobra 1988, ko so Miloševićevi mitingaši že zdavnaj krenili v ofenzivo z rušenjem partijskih vodstev, je v Beogradu potekala seja CK ZKJ, na kateri je bil verjetno prisoten tudi Slokar, na tej seji pa so nekateri člani CK nekoliko ponagajali Miloševićevim kadrovskim načrtom, kar je makedonski član CK ZKJ in kasnejši član predsedstva SFRJ Vasil Tupurkovski poimenoval “nenačelna koalicija”. Na tej seji pa je Miloševića neposredno z govorniškega odra nagovoril tudi slovenski komunistični funkcionar (med drugim je vodil tudi republiško zvezo sindikatov) Vinko Hafner, ki je srbskemu voždu celo požugal s prstom, češ naj pazi, katero pot bo ubral in naj ne razbija Jugoslavije.

Stavkajoči strojevodje so se odpravili tudi do spomenika padlim železničarjem. (Foto: Budnik)

A vrnimo se k stavki. Ves čas so nekateri mediji, kot denimo Val 202, radio Študent in še nekateri, poročali o stavki. Naslednji dan, 28. decembra, se je vendarle prebudil tudi politični aparat. Kučan se v zadevo ni hotel mešati, prav tako tudi ne predsednik republiškega predsedstva Janez Stanovnik, pač pa so v akcijo poslali predsednika republiškega izvršnega sveta Dušana Šinigoja, ki je bil prisiljen obiskati sedež ŽG Ljubljana, kjer je najprej nastopil zelo avtoritarno. Vendar je kasneje vendarle privolil v to, da zadevo razreši posebna mešana komisija, ki jo je vodil predsednik republiškega komiteja za delo Peter Toš, v zgodbo se je vključil tudi sekretar za promet Milan Jelenc, ki se je kasneje zaposlil na SŽ. Ker so bile glavne zahteve izpolnjene, je Slavko Kmetič pozno popoldne najavil prekinitev stavke. Jože Slokar je bil zaradi razpleta zelo razočaran in je kasneje zapustil funkcijo na ŽG Ljubljana, novo službo je našel v Beogradu, kjer ga je, kot je sam zapisal v spominih, za ministra novemu premierju Anteju Markoviću predlagal kar sam Milošević. Namreč, prejšnji jugoslovanski premier Branko Mikulić je sporočil svoj odstop 31. decembra 1988, ta odstop je bil sicer tudi ena od stavkovnih zahtev strojevodij.

No, med glavnimi sadovi stavke velja omeniti ustanovitev prvega neodvisnega sindikata v Sloveniji, to je bil Sindikat strojnega osebja Slovenije in Istre, ki ga je tedaj vodil Slavko Kmetič. Danes se sindikat imenuje Sindikat strojevodij Slovenije. Omenjeni sindikat je podprl prizadevanja za osamosvojitev Slovenije in odigral pomembno vlogo tudi pri preprečitvi t. i. mitinga resnice.

Pred letom dni izšla tudi knjiga o stavki
Več o stavki strojevodij je sicer zapisano v knjigi “Stavka, ki je iztirila rdeči režim”, ki jo lahko naročite v tajništvu Demokracije ali prek spletne strani www.vseknjige.si. Avtorja knjige sta Slavko Kmetič in novinar Gašper Blažič, ki sta knjigo nedavno predstavila na decembrskem srečanju Delavske zveze SDS. V ponedeljek, 18. 12. 2017, je Delavska zveza Slovenske demokratske stranke v hiši Jožeta Pučnika pripravila predstavitev knjige “Stavka, ki je iztirila rdeči režim” v sodelovanju z obema avtorjema knjige.

Kot je uvodoma povedala predsednica Delavske zveze SDS, mag. Mojca Inkret, so se za predstavitev knjige odločili, ker v teh dneh mineva 29 let od dogodkov, ki so pomembno vplivali na nastajanje samostojne Slovenije in naše poti v demokracijo. Ker pa so takšni dogodki po mnenju mnogih premalo poudarjeni, si Delavska zveza SDS prizadeva, da se glas o tako pomembnih dogodkih čim bolj širi, ker je to pomembno za seznanjenost Slovenk in Slovencev s tako pomembnimi zgodovinskimi dogodki.

Avtorja knjige Slavko Kmetič in Gašper Blažič sta na vprašanje, zakaj je minilo kar 26 let, da lahko o stavki, ki se je na železnicah zgodila leta 1988 in je pomenila pomemben mejnik, ki je poskrbel, da se je takratni sistem začel sesedati sam vase, pojasnila, da ju je k pisanju knjige pravzaprav spodbudila druga knjiga, in sicer knjiga Jožefa Slokarja “Listi iz dnevnika”, ki je bila predstavljena ob 25. obletnici samostojnosti in je poskrbela za to, da je zgodovina predstavljena še bolj “potvorjeno”, kot se to dogaja že vse skozi v naši novejši zgodovini. Gašper Blažič je še poudaril, da ni nikjer v arhivih našel gradiva, ki bi stavko železničarjev opisal v popolnoma realni sliki, zato se je odločil, da s pomočjo Slavka Kmetiča ta del zgodovine prikaže v realni luči.

Uvodna predstavitev knjige januarja letos. (Foto: Matic Štojs Lomovšek)

V nadaljevanju je Slavko Kmetič tudi predstavil dejstva, ki kažejo, da je imela takratna Udba ukaz vse stavkajoče odstraniti z družbeno političnega življenja. Seveda pa sta oba poudarila, da je pri represivnih postopkih imel pomembno vlogo tudi Tomaž Ertl, ki ga je leta 2009 takratni predsednik Republike Slovenije Danilo Türk odlikoval za zasluge ob 20. obletnici preprečitve mitinga resnice, ki pa so ga preprečili železničarji, ki so bili kar pozabljeni.

Seveda se avtorjema knjige takšne stvari ne zdijo normalne za zdravo demokracijo. Je pa ob tem Gašper Blažič poudaril, da smo v Sloveniji politično pomlad doživeli le formalno, saj je slovenska tako imenovana levica pravzaprav neokomunistična nomenklatura, ki ima vse sisteme družbe v svojih rokah.

Slavko Kmetič je poudaril, da v Sloveniji razen Sindikata železničarjev in sindikata FIDES nikoli nismo imeli pravega sindikalnega gibanja. Povedal je še, da pri nas stavkajo in se zavzemajo za delavske pravice samo sindikati javnega sektorja. Zanimivo pa je, da ti sindikati stavkajo proti politiki in ne za delavske pravice.

Za konec sta avtorja še poudarila, da smo za trenutno stanje v državi krivi sami, saj smo velikokrat naivni in nasedamo stvarem, ki niso realne in niso utemeljene. Zato si oba želita, da bi družba začela delovati s svojo miselnostjo in ne miselnostjo tistih, ki jim svojo miselnost vsiljujejo.

Posnetek predstavitve knjige oz. pogovora z avtorjema si lahko ogledate v nadaljevanju:

Demokracija.si