Mineva 33 let, odkar je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani pred večtisočglavo množico prebrana Majniška deklaracija, ki je zahtevala suvereno in demokratično Slovenijo ter širše odprla vrata slovenske poti iz Jugoslavije.
Majniška deklaracija je nastala leto dni po sojenju četverici JBTZ (Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu) na jugoslovanskem vojaškem sodišču v Ljubljani, ki je zanetilo iskre slovenske pomladi. Deklaracijo je na množičnem protestnem zborovanju proti aretaciji Janeza Janše na Kongresnem trgu v Ljubljani, 8. maja 1989, prebral pesnik Tone Pavček.
Ime dokumenta Majniška deklaracija je prevzeto od znamenite deklaracije dr. Antona Korošca iz leta 1917, ki je zahtevala združitev južnoslovanskih narodov pod eno državno politično tvorbo in je napovedala konec takratne Habsburške monarhije ter začetek Jugoslavije. Politični dokument iz leta 1989 pa je napovedoval konec Jugoslavije in začetek samostojne Slovenije.
Politična izjava iz maja 1989, ki je jasno zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, je nastala v pisarni Dimitrija Rupla in so jo podpisale takratne opozicijske stranke in gibanja: Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije (zdaj SDS), Društvo slovenskih skladateljev in Univerzitetna konferenca ZSMS. Sočasno je nastajal projugoslovanski dokument, poimenovan Temeljna listina Slovenije 1989, ki ga je oblikovala tedanja Republiška konferenca SDZL. Temeljna listina je za razliko od Deklaracije še vedno ohranjala jugoslovanski okvir in napovedovala prenovo nekdanjega totalitarnega sistema.
Takratni komunistični vrh je v Majniški deklaraciji videl grožnjo izgube oblasti in totalitarnih privilegijev, zato so bili odzivi nanjo siloviti. Milan Kučan je za glasilo Komunist povedal: »Nekateri slovenski demokrati, ki so tako goreči nosilci Majniške deklaracije, vidijo perspektivo mimo socializma in mimo Jugoslavije. Sam pa sem prepričan, da se odpovedati Jugoslaviji, pomeni odpovedati lastni državi.«
Deklaracija je bila sestavljena iz treh vsebinskih točk: prva je izražala odločenost živeti v suvereni državi slovenskega naroda, druga pa zahtevo, da bi Slovenija kot suverena država lahko samostojno odločala o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope. Pod tretjo točko je bilo zapisano, da je glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost slovenska država lahko utemeljena le na: spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, in družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.
Z Majniško deklaracijo smo Slovenci dali jasno sporočilo, v kakšni državi želimo živeti: »… hočemo živeti v državi slovenskega naroda«, ki bo utemeljena na spoštovanju človekovih pravic, temeljnih svoboščin, demokraciji in družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Majniška deklaracija, ki je tlakovala pot v slovensko osamosvojitev, nas s svojo odprtostjo še danes usmerja in opominja k prihodnosti, medtem ko nas nekatere politične sile, ki so pred 33 leti nasprotovali deklaraciji, še vedno vlečejo nazaj v preteklost, povzročajo družbeni prepad, delitve na prvo- in drugorazredne ter zaustavljajo Slovenijo na poti razvoja, ki bi zagotovil blaginjo vseh državljank in državljanov.
Sara Kovač