“Sodišče se je izkazalo za pravno neuko, to pa je velik problem, saj v kolikor državljani ne poznajo prava, to škoduje posamezniku, njemu samemu, v kolikor pa prava ne pozna sodnik, pa škoduje ostalim. Marsikatera sodba ustavnega sodišča se je izkazala tudi intelektualno zanikrna, saj bi vsak pozoren bralec prepoznal kontradiktornosti v sodbah, ki si ne zaslužijo naziva sodba ustavnega sodišča,” je o svojih ugotovitvah, ki jih je tudi jasno argumentiral, spregovoril tokratni gost v oddaji Kdo vam laže, dr. Peter Jambrek, eden od očetov slovenske ustave, ustavni sodnik, predsednik ustavnega sodišča.
Voditelj Boris Tomašič je uvodoma izpostavil zavidanja vreden življenjepis dr. Petra Jambreka, vse od očetovstva slovenski ustavi, ki naj bi si ga delila s dr. Francetom Bučarjem. Svoje pomembne vloge se takrat še nista zavedala, je dejal Jambrek, ki je imel leta 1987 kabinet oz. pisarno na pravni fakulteti, dr. France Bučar pa z omenjeno fakulteto ni bil v dobrih odnosih, saj naj bi ga po Jambrekovih besedah vrgli iz službe. “On ni hodil tja, fakulteta mu je bila zelo zoprna, vendar sva se potem midva nekako bolje spoznala v zvezi s tistimi zveznimi ustavnimi amandmaji, proti katerim je Bučar napisal ostro kritiko,” je pojasnil Jambrek.
Niso želeli premetavati istih ideoloških fraz, zato so spisali novo Ustavo
Po premlevanju ustave sta prišla do točke, ko sta ugotovila, da je nasprotovanje omenjenim ustavnim amandmanom, sprejetim v Beogradu, brez pomena, ko pa lahko napišeta slovensko ustavo, “ki bi bila povsem neobremenjena z vsemi navlakami zvezne in slovenske, tiste socialistične ustave in Bučar je zagrabil za to idejo, zagrabili pa so tudi Niko Grafenauer, Drago Demšar, Rudi Šeligo, ki je prvi dojel, da je pomembno nekaj narediti in ne nasprotovati, zato je tudi prvi javno delil, da pišemo novo slovensko ustavo”, se spominja Jambrek. Kasneje sta z Bučarjem zadeve premlevala, pisala in urejala v Jambrekovem kabinetu in po soglasni skupni formulaciji pri sestavljanju sodelovala tudi s področnimi strokovnimi kolegi. “To so bili zabavni časi, nismo vedeli, da bo kadar koli iz tega nastala kakšna resna veljavna ustava, to smo delali z namenom, da se malce pošalimo z režimom in da nam ni bilo treba premetavati tistih njihovih ideoloških fraz,” je pojasnil dr. Jambrek. Kasneje naj bi ustavna razprava dodala neke novosti, ki so bile v glavnem slabe, ena od njih je posamično imenovanje ministrov, ne v enem paketu, kar pa zadevo zelo zaplete, zmanjšuje pa tudi kohezivnost vlade.
Lastninska ustavna ureditev je zelo jasno opredeljena od samega začetka
“V veljavni ustavi in vseh njenih predhodnicah je prevladala čista tržna civilizacijska ideja varovanja zasebne lastnine, tržnega gospodarstva, konkurence, to je to v veljavni ustavi zanesljivo urejeno, res pa je, da je čisto v začetku obstajala močna skupina Veljka Rusa, ki se je zavzemala za nek koncept industrijske demokracije, solastništva ali lastništva delavcev, ki pač preprečuje kakršno koli mobilnost kapitala čez mejo ali znotraj države.” Jambrek se spominja, da se je s tem modelom strinjal tudi Ivan Svetlik, ampak je to Bučar takrat preprečil, zahvaljujoč temu pa imamo tudi danes zahodnoevropsko lastninsko ustavno ureditev.
Milan Kučan ga ni želel predlagati za predsednika ustavnega sodišča
V jeseni leta 199o, po zmagi DEMOS-a na aprilskih volitvah, je bilo odprtih pet mest na Ustavnem sodišču in zasedli so jih sodniki, ki so bili blizu DEMOS-u, še vedno pa so bili prisotni tudi štirje ustavni sodniki iz bivšega režima, med katerima dva nista imela dokončane pravne izobrazbe, saj takrat ni bila predvidena, po Jambrekovih besedah je bil eden od njih novinar, druga ekonomistka, so pa po volitvah kmalu vsi odšli, “takratni predsednik ustavnega sodišča Stane Markič, partijski profesionalec, je skupaj s skupščino izbral predsednika”, je povedal Jambrek in izpostavil razliko med takrat in danes, ko sodniki med seboj izvolijo nekoga.
Tudi Milan Kučan je imel kot predsednik predsedstva takrat nalogo predlagati predsednika ustavnega sodišča, vendar ga takrat ni, “iskal je kogarkoli drugega, samo ne mene, želel me je obiti, vendar so se vsi ostali nekako skladno strinjali, da pristanejo na predlog o meni, zato Kučanu ni preostalo drugega, kot da je poslal v skupščino nek dopis, v katerem je povedal, da nihče drug razen Jambreka ni pripravljen pristati na kandidaturo za predsednika. Tudi takrat je bila prisotna polarizacija, na eni strani štirje sodniki, ki so poskušali nov ustavni sistem uveljaviti, drugi štirje pa so bili bolj konzervativni v smislu starega režima. V Sloveniji smo soočeni z dejstvom, da je večina ustavnega sodišča kompromitirana in glede na Jambrekove argumentirane trditve nekateri ne poznajo niti osnov prava ali pa ga ne želijo uporabljati v propagandne politične namene, zato je voditelj spraševal, ali in če sploh je rešljiva ta situacija, ob čemer je Jambrek omenil način nemškega strukturiranja sodnega sistema, ki delujejo po pravilu “enkrat eni, enkrat drugi”.
Svoje odločitve, sodbe so morali zelo dobro in temeljito argumentirati, danes pa se nihče več ne trudi
Nova ustava ni urejevala prehoda iz starega v nov institucionalni sistem razen v smislu temeljnih državnih institucij, zato sta z Bučarjem že takrat predvidevala, da bo nalogo ustavnega in zakonskega urejanja tranzicije iz komunizma v sodobno evropsko ustavno demokracijo urejalo ustavno sodišče, kar se je tudi udejanjilo prvih deset let, za kar pa je bilo potrebno tudi usklajevanje štirih sodnikov na eni in štirih na drugi strani. Kako jim je to uspelo, je Jambrek pojasnil v nadaljevanju, in sicer prvič zato, ker so se poznali od prej, med seboj niso gojili osebnih zamer, načelno so se strogo držali dveh linij znotraj ustavnega sodišča. “Tam je bil nek sodnik Franc Testen, ki je bil najpomembnejši sodnik in popolnoma nepredvidljiv za razliko od vseh ostalih, kar pa je bilo zelo pozitivno, saj smo se morali za njegov glas dolgo in izčrpno boriti in argumentirati svoje trditve pri glasovanju, naše sodbe so bile temeljite in dolge.”
Ustavno sodišče ne pozna prava ali pa ga ni želelo uporabiti
Ključna zadeva na današnjem ustavnem sodišču je ta, da je po nekih informacijah tam rezultatska odločitev sprejeta s sedem proti dva, kar pomeni, da se večini levih sodnikov ni treba truditi za pametno argumentiranje svoje sodbe, “glasujejo in so zmagali”. Ob tem je voditelj Tomašič omenil zapis na družbenem omrežju, ki ga je v času vlade Mira Cerarja objavila poslanka, sicer sodnica, Jasna Murgel, ko je zapisala: “Je že v redu, kmalu bodo nove volitve ustavnih sodnikov, pa bomo to že rešili”, kar pa se je izkazalo za resnično glede na današnje dogajanje na ustavnem sodišču, ko je konkretno sodišče zadržalo izvajanje zakona o zdravniških plačah. Po mnenju nekdanjega sodnika ustavno sodišče razrešuje celo piramido rešitev, glavno pa je vprašanje načina reševanja. Jambrek je s svojimi akademskimi prijatelji s področja sodstva ob spremljanju odločitev ustavnega sodišča v zvezi z epidemijo, s katerimi so “do obisti raztrgali vse sodbe”, opazil in odkril veliko napak “do te mere, da smo po vseh preigravanjih argumentov, ki jih je sodišče napačno uporabilo, ugotovili, da je pravzaprav ta sodba po nekih splošnih pravnih načelih nična, neveljavna”.
“Sodišče se je izkazalo za pravno neuko, to pa je velik problem, saj če državljani ne poznajo prava, to škoduje posamezniku, v kolikor pa prava ne pozna sodnik, pa škoduje ostalim,” zatrjuje nekdanji ustavni sodnik in trdi, da so se odločbe Ustavnega sodišča izkazale tudi intelektualno zanikrne, saj v istih odločbah prihaja sodišče samo s seboj v nasprotje, kar bi lahko opazil vsak pozoren bralec.
Ena občutljivih tematik je tudi šolstvo, saj so se predstavniki prejšnjih režimov zavedali pomembnosti nadzorovanja šolskega sistema z namenom ohranitve oblasti na dolgi rok, je pa visoko šolstvo monopolizirano, vsakršno poseganje vanj pa takoj povzroči revolt. Voditelj Tomašič se je pri tem skliceval na povečanje števila vpisov v določenih izobraževalnih programih, ki jih je sprejela obstoječa vlada, kar je povzročilo revolucionarni odziv, saj se “stara homogena šolska struktura se ne da, takoj vskočijo sindikati in politika”. Svoje mnenje je delil tudi Jambrek, ki meni, da “državno visoko šolstvo v Sloveniji deluje kot kartel, je celota, ki deluje usklajeno in ne pušča nikogar zraven”.
Vsi omenjajo vladavino prava, nihče pa ne govori o tem, kaj se dogaja z Masleševo diplomo, ki je del sodišča, temelja vladavine prava
Afera diploma Branka Masleše je od vseka začetka na majava tla postavila verodostojnost pravosodnega sistema in po Jambrekovih besedah je zanimivo to, da veliko ljudi omenja vladavino prava, vendar nihče od teh ne govori o Masleševi diplomi, kar pojasni “zakonito sodišče, sodišče, ki je ustanovljeno in imenovano in deluje skladno z zakonom, je temelj vladavine prava, in če tega ni, Slovenija pade na tem osnovnošolskem izpitu, ki ga tako vrtijo in očitajo poljskemu ustavnemu tribunalu, ki ima neko napako v proceduri imenovanja sodnikov.” Ker vsi, ki bi morali imeti pristojnost pri dokazovanju Masleševe izobrazbe zavračajo svojo odgovornost do zadeve, se poraja vprašanje, kdo pa ima potem pristojnost.
Dejstvo, pomembno dejstvo, ki ga ob tem poudari nekdanji ustavni sodnik, je, da vsi ostali t. i. “partijski mediji” o tej zadevi niso črhnili niti besedice, opazil je le en intervju, pa še ta je bil namenjen pranju tistega, kar se oprati da, pri tem pa je bila osrednja tema napeljana k dejstvu, da je Branko Masleša v sporu z Janezom Janšo, to pa je odkrit manever pisca članka, da želi pridobiti vso kategorijo ljudi, ki so proti Janezu Janši, na stran Masleše. Gre še za enega od poskusov odvračanja ljudi od bistva.
Tanja Brkić