[Video] Okrogla miza o izvoru Slovencev v prostorih ZRC SAZU, kjer se večina gostov sploh ni imela za Slovence, ali pa so slovenstvo jasno definirali zgolj z jezikom: Je to normalno?

V sredo, 16. septembra smo si v atriju ZRC SAZU lahko ogledali okroglo mizo o knjigi Kdo smo. Ilustrirana zgodovina slovenstva. V pogovoru o prvi zgodovini slovenstva v stripu, ki jo je z duhovitimi ilustracijami dopolnila Janja Rihter, v katerem so sodelovali Andrej Pleterski (avtor), Anton Perdih, Igor Pribac in Svetlana Slapšak, pogovor pa je povezovala Ksenija Horvat, so se kresala mnenja o izvoru našega naroda, ki so jih delili predstavniki najrazličnejših poklicev, od filozofije do klasične filologije. Vsem pa je skupno to, da jih zanima slovenstvo. Kar seveda ne pomeni nujno, da so tudi sami slovenskega rodu.

Razprava o ilustrirani etnogenezi Slovencev je pravzaprav potekala o mnogih manjših, bolj marginalnih zadevah, predvsem pa o smislu zgodovinske povezanosti med geografskim prostorom in genetsko, kulturno in jezikovno (etnično) kontinuiteto ter o tem, kaj je etniciteta, kaj narod, kakšen narod smo Slovenci in, ali imamo v teh prostorih tudi kakšno kontinuiteto.

Med gosti z izjemo Antona Perdiha ni bilo enega, ki bi argumentiral povezavo med našim narodom in geografskim prostorom izven okvirov hipoteze o tem, da smo Slovenci prišli na ta prostor kot del slovanskega priseljenskega vala med 6. in 9. stoletjem, pa še Perdih je od samega začetka trdil, da v taki obliki pogovora nima smisla argumentirati, da bi potreboval vsaj uro posebnega predavanja, na katerem bi prikazal zemljevide …

Tam sta bila Pribac in Slapšakova
Med gosti ni bilo enega, ki bi problematiziral, če že ne skušal argumentirati, da poleg kulturne in jezikovne kontinuitete na teh prostorih, navkljub vsemu mešanju, obstaja tudi genetska kontinuiteta. Pri Igorju Pribcu je že nekaj časa jasno in je to potrdil tudi za to okroglo mizo, da dlje od kulturnega nacionalizma ni pripravljen misliti, Svetlana Slapšak pa je, kot “svetovljanska Srbkinja”, jasno pokazala, da tega niti noče.

Svetlana Slapšak

Vsi ti gostje so, z izjemo Perdiha in Andreja Pleterskega, ki je v razpravo vnašal neko dozo zmernosti tudi s svojim humornim razpoloženjem, čeprav je jasno, da je tudi sam s svojo knjigo na vlaku cinizma do pomena etnogeneze za slovenski narod. Vsi ti ljudje, vključno s Pleterskim, raziskovanje etnogeneze vidijo kot priložnost ciničnih pripomb do povezovanja genov, kulture, jezika s tem prostorom. Za podkrepitev svoje pristranskosti, je etnogeneza prekompleksna in zato tudi spoznanje preveč relativna, da bi bilo s pomočjo tega mogoče karkoli reči o naši identiteti.

Grdina: pogovorni show, ki je vsakemu poslušalcu izničil za nekaj nad uro in pol minut
O okrogli mizi bi lahko potem rekli, da so se štirje gostje skoraj ves čas strinjali, predvsem in še zlasti glede nereflektiranih predpostavk, povezanih z njihovimi moralnimi intuicijami, peti pa je bil zaradi neprijaznosti okvira razprave do kompleksnosti teme – precej zadržan. Za izjavo o tej okrogli mizi smo prosili tudi znanega slovenskega zgodovinarja, sedaj zaposlenega na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Dr. Igorja Grdino, ki nam je povedal, da so po njegovo “strokovni promotorji stripa dosegli popoln uspeh v izogibanju obravnave tistega, na kar naj bi se spoznali. Klasična filologinja in brezkompromisna zagovornica makiavelizma Svetlana Slapšak je docirala o lastni bojazni pred ljudmi, ki govorijo o tem ali onem delu sveta z estetskega stališča. Presenetila je edino v trenutku edninskega izrekanja; doslej je nastopala kot mi-subjekt – torej na način veličanstva in vodnika zamišljene skupnosti”.

Ddr. Igor Grdina 

Svojo analizo je nadaljeval v blago satiričnem tonu, ko nam je za Pribca povedal, da je ta “poslušalcem zaupal vsebino svojega verjetja o intimnem psihološkem motiviranju zgodovinopisja”. O Andreju Perdihu se je izrazil kot o “kemiku, ki je modro molčal, ker je vedel, da mu ta format ne omogoča dokazovanja njegove ekspertize”. Dotaknil se je tudi arheologa, zgodovinarja in etnologa Andreja Pleterskega, za katerega je dejal, da je za okroglo mizo “dodal nekaj svojih pogledov na lingvistična vprašanja”. Za konec je Grdina, v svojem blago satiričnem tonu, ki najbrž pove več kot tisoč besed, dodal: “Le moderatorka javnega servisa – ampak: čigavega? – se ni izogibala svoji strokovnosti: tudi zunaj delovnega časa je počela, kar dela v službi. Na kratko: pogovorni show, ki je vsakemu poslušalcu izničil za nekaj nad uro in pol minut. Andrej Pleterski ni skrival, da je židane volje: smejati se resnim rečem je veščina, ki je ne obvlada vsakdo”.

Aleš Ernecl